Razočaranje in upanje

Raziskava Politbarometer, ki jo malo iz oportunizma, malo pa po znanstveni intenci vsakih nekaj mesecev naredi Center za raziskovanje javnega mnenja, je tudi v novembrski različici merila trdnost političnih preferenc, trdnost strankarske pripadnosti respondentov. Raziskovalci so respondentom postavili hipotetično vprašanje, kako bi se volilci odločili, če bi se na volitvah pojavila nova stranka. Recimo Drnovškovo gibanje ali pa Kučanova lista. Vprašanje je seveda hipotetično, Drnovšek se je strankarski politiki že odpovedal, razmišlja tudi o umiku iz političnega življenja. Podobno je s Kučanom. Kljub apetitom razdrobljenih levičarjev, ki jih je prinesel ljubljanski triumf Zorana Jankovića, se Milan Kučan ne namerava ponovno dejavno vključiti v politiko. Te dni je v Novi Gorici takšna ugibanja označil za "špekulacije".

Čeprav merjenje priljubljenosti fantomskih strank spada v politično fantastiko, pa odgovori vseeno kažejo zanimivo razpoloženje volilnega telesa. Raziskovalci so izmerili, da bi novembra kar 28 odstotkov vprašanih volilo stranko Janeza Drnovška. Pri Kučanu je delež še večji. Novembra bi za njegovo neobstoječo stranko glasovalo kar 40 odstotkov vprašanih. Obe fantomski stranki sta navidezno prehiteli vse parlamentarne stranke. Kaj sporočajo takšni izidi? Interpretacij je več. Sporočajo, da politične opredelitve vprašanih niso trdne, da lahko del volilnega telesa hitro zamenja ljubimca. Ker so za to vprašanje "najobčutljivejši" levi respondenti, predvsem preferenti LDS in SD (pa tudi SNS in SLS), je očitno, da ta del volilnega telesa s strankarsko ponudbo ni najbolj zadovoljen. In da bi na levici nova, "boljša" politična grupacija hitro vzela glasove padajoči LDS in izmuzljivi SD. Pričakovano so za ponudbo Kučanove ali Drnovškove stranke najmanj občutljivi preferenti SDS in tisti, ki podpirajo vlado Janeza Janše. Zdi se, da volilci iščejo alternativo, a je v svetu brez izbir ne najdejo. Da hlepijo po vstopu neke pogojno leve politične alternative. Nad ponujenim so pač razočarani.

Padanje LDS

Morda je ena od možnosti še enkrat prenovljena LDS, ki jo čaka nov kongres. Stranka, ki ji je Niko Toš po strankarskih preferencah tokrat nameril samo še 12-odstotno podporo in ki je prvič prevzela vlogo tretje politične stranke v državi, svojega povolilnega padca še ni ustavila. Niso ji pomagale niti napake vlade Janeza Janše, niti novi predsednik Jelko Kacin, niti vloženi interpelaciji. Gotovo pa so k njenemu padcu pripomogli prepir med vidnejšimi člani, zamere zaradi volilnih porazov, javno Gabrovo pismo predsedniku Kacinu, demonstrativen odhod podpredsednika Lahovnika, obupen volilni izid v Ljubljani in občutek, da se stranka ne zna, noče, ne želim ali pač ne more zbuditi iz povolilnega mačka. Pa čeprav ta traja že več kot dve leti. Ljudje ne ljubijo poražencev, še posebno, kadar se ti ne marajo sami.

Kaj se bo zgodilo z nekoč veliko, ugledno LDS? Stranka ima konec januarja prenoviteljski kongres, na katerem naj bi člani glasovali o zaupnici Jelku Kacinu. Slavko Gaber je Kacina že ta teden pozval, naj odstopi, ta pa je odgovoril, da Gaber pač ni želel pomagati pri prenovi stranke in novih programskih zasnovah. Kacinove javne izjave so večplastne. V ponedeljkovih Odmevih je recimo dejal, da je LDS "tako močna stranka, da lahko kadrovsko pomaga še marsikateri drugi stranki". Takšno izjavo lahko nekateri razumejo kot populistično pretiravanje o kakovosti članov, drugi pa kot namig tistim, ki z vodenjem stranke niso zadovoljni, naj si raje poiščejo drugo ali pa ustanovijo novo politično okolje.

Za LDS je nekoč veljalo, da je stranka različnih pogledov, ki zna živeti z različnostjo. Morda je bil takšen pogled naiven, ni nujno, da je bil spoj različnosti utemeljen na odprtosti, lahko je bil utemeljen na oblasti. In ko je LDS oblast izgubila, so se koščki razbili.

Po svoje sta bili velika LDS in njena moč tranzicijski pojav. Nekateri akterji pravijo, da danes stranke nihče več ne obvladuje, da ne gre za krizo programa, pač pa za krizo vodenja, da poslanska skupina ali solira ali pa je nihče ne posluša, da je stranka v fazi razgradnje in da tisti, ki jo vodijo, različnih pogledov ne znajo usmeriti v dialog, ampak jih usmerijo v konflikt. Jasno, ko je bila stranka na oblasti, je izgubljala demokratske vrednote, zdaj naj bi jih izgubila tudi znotraj sebe. V parlamentu ima LDS 23 poslancev, a volilcev na lokalnih volitvah ni prepričala.

Na kongresu, ki prihaja konec januarja, se bosta udarila dva koncepta. Eden, ki pravi, da so do sedaj delali dobro in da je prišel čas za prenovo programa, za neobremenjeno politiko in politike, za novo energijo. Drugi razmišlja drugače. Na kongresu naj bi presegli krizo vodenja, morda poiskali karizmatičnega voditelja in si v dveh letih do volitev povrnilo tisto zaupanje, ki ga je stranka izgubila zaradi notranjih prepirov in izgube političnega kompasa. Vsekakor pa se bo na januarskem kongresu začrtal uspeh na volitvah leta 2008. Morda bo stranka počasi poniknila v politično anonimnost ali pa se bo krivulja neuspeha počasi in mukoma obrnila navzgor. Prva prava napoved kongresnega dogajanja bo decembrski ljubljanski zbor pretresenega članstva.