Tarča terorističnih napadov

Slovenska vlada je na seji 4. januarja končno ugotovila, "da ima projekt plinskega terminala v Tržaškem zalivu škodljiv čezmejni vpliv" in da sta zato "oba predložena projekta plinskih terminalov v severnem Jadranu za RS nesprejemljiva". Italijani sicer še vedno vztrajajo, da pred gradnjo ne potrebujejo celovite presoje vpliva na okolje, vendar se poleg vprašanja neizbežnih vplivov na okolje, kot je na primer ohlajanje morja in s tem ogrožanje morskega rastlinstva in živalstva, poraja tudi vprašanje ranljivosti Trsta in okolice, kar zadeva morebiten teroristični napad.

Čeprav naj bi bil Trst poleg Milana eno izmed dveh mest, ki so ju izključili iz analize ogroženosti italijanskih mest zaradi terorističnih napadov, pa si katastrofalnega scenarija ne bi bilo težko predstavljati. Četrtega avgusta 1972 so bili namreč naftni rezervoarji naftovoda Trst-Ingolstadt tarča terorističnega napada, ki ga pripisujejo frakciji El Fataha, Črnemu septembru. Zdaj že nekaj časa nedejavna teroristična skupina je mesec po napadu na Trst prevzela odgovornost za napad na izraelske športnike na olimpijskih igrah v Muenchnu, znan kot muenchenski pokol.

O napadu je Delo 5. avgusta 1972 poročalo: "Davi nekaj po 2.15 po našem času (3.15 po italijanskem poletnem) so eksplodirali trije močni naboji eksploziva, ki so razbili ventile treh ogromnih rezervoarjev nafte družbe SOIT v Dolini pri Trstu, v katerih je bilo okrog 110.000 kubičnih metrov nafte. Prišlo je do eksplozije, dvignil se je visok plamen in gost temačen dim, podoben gobastemu oblaku atomskih eksplozij, se je razgrnil nad Trstom. V vasi in bližnjih naseljih je prišlo do panike. Ljudje so zapuščali domove in grozilo je, da bodo plameni zajeli bližnje Boljune." Isti dan je popoldne eksplodiral še četrti rezervoar, uradni viri pa so navajali podatke o enajstih huje ranjenih, med njimi je bilo osem gasilcev. V Trstu so razglasili izredne razmere. "Ognjeni val je prekinil vse telefonske zveze med Opčinami in Trstom. Do resnih težav je prišlo zaradi številnih radovednežev, ki so zatrpali vse ceste. Dolinski župan Lavriha je naposled kot predstavnik lokalne oblasti zahteval, da policija sprazni ceste in iz hiš, ki so najbližje požaru, izseli okrog 50 stanovalcev."

Že prvi pregled prizorišča je nedvomno pričal o teroristični dejavnosti. "Eksplozivni naboji so bili postavljeni strokovno, in je bil požar neizogiben, čeprav bi deloval samo eden izmed štirih. Atentatorji so imeli lahko delo, saj je bil naftovod zelo slabo zastražen. Prerezali so mrežasto ograjo in nato na nekaterih mestih postavili tempirane bombe, ki so eksplodirale skoraj vse hkrati. Eksplodirala ni samo ena, ki so jo našli nedotaknjeno. Nad Trstom je še vedno črn, gobast oblak, ki je zastrl sonce. Nafta bo gorela še nekaj dni. Obstaja možnost, da se bo požar razširil na še preostale rezervoarje, ker jih ni mogoče popolnoma izprazniti." Odgovornost za napad naj bi bil, kot že rečeno, prevzel palestinski Črni september, izraelski tisk pa je napad označil za pomoto, saj naj bi bili palestinski gverilci prepričani, da je bila v Trstu nafta s Sinaja. Delo je še zapisalo, da "je naprednemu delu italijanske javnosti vse bolj jasno, da gre za eno v zadnjem času vse bolj pogostih nasilnih akcij fašistov".

Končni izkupiček politične sabotaže so bile štiri povsem uničene cisterne z 200.000 tonami nafte, dve pa sta bili močno poškodovani. Škodo so takrat ocenili na 3 milijarde lir, na srečo pa zaradi ugodnih vremenskih razmer ni bilo hujših zastrupitev.