Vojaška pomoč
Slovenska vojska z najemom lipicancev zmanjšuje finančni minus kobilarne
© Borut Peterlin
Znano je, da ima Kobilarna Lipica že nekaj let velike finančne težave. Ker vzdrževanje enega samega lipicanca stane skoraj pet tisoč evrov na leto, denar ministrstva za kmetijstvo že zdaj ne zadošča za kakovostno oskrbo črede. V prihodnje bo še slabše, saj Evropska unija v sklopu kmetijskih reform namerava odpraviti državno financiranje kobilarn, razen za vsebine, povezane s kulturno dediščino. Vlada se je zato domislila, da bo zagato v Lipici reševala tudi s finančno injekcijo Slovenske vojske. Oktobra 2005 sta vodstvi kobilarne in vojske podpisali pogodbo o ustanovitvi posebne konjeniške enote za protokolarne namene. Po tej pogodbi naj bi kobilarna prispevala petnajst lipicancev, vojska pa denar za oskrbo in treninge teh konj. Vojska je svojo dolžnost izpolnila, saj je v letu dni za najem žrebcev plačala trideset milijonov tolarjev proračunskih sredstev ali dva milijona tolarjev na konja. Kobilarna pa se je izkazala za precej bolj nezanesljivega partnerja. Namesto petnajstih žrebcev jih je v trening konjeniške enote vključila le devet. Še huje. Samo štirje od sedmih jahačev trenirajo redno, preostali pa konjev od blizu niso videli že več mesecev. Zadnjič so z žrebci trenirali poleti, ko je Lipica pripravila nekajtedensko usposabljanje. Napačno je zastavljen že koncept enote, saj jahači niso poklicni vojaki, kot je običaj v drugih državah, pač pa pogodbeni rezervisti, od katerih vojska lahko zahteva največ tridesetdnevni vpoklic na leto. To pomeni, da imajo možnost redne vadbe samo štirje rezervisti, ki so redno zaposleni v kobilarni. "Zunanjim rezervistom, ki niso zaposleni v kobilarni, ravno tako omogočamo in priporočamo redno, sistematično delo z dodeljenimi konji. Žal pa pri teh rezervistih ni bilo pripravljenosti in želje po udeležbi na treningih, ki jih zagotavlja Kobilarna Lipica. Ti rezervisti se, po svoji odločitvi, treningov udeležujejo le v okviru tridesetdnevne vpoklicne obveznosti do Slovenske vojske," trdi direktor Kobilarne Lipica Matjaž Pust. Gre za zavajanje. Po naših podatkih si zunanji rezervisti - vsi so izkušeni inštruktorji jahanja - že dolgo prizadevajo, da bi jim v kobilarni dodelili konje, s katerimi bi lahko trenirali vsaj trikrat na teden, ne pa le pet tednov v letu. Pripravljeni so torej narediti več, kot bi bili dolžni po pogodbi, in to čeprav jim vojska za pripravljenost plača bagatelo. Toda vodstvo kobilarne njihovim prošnjam ni pripravljeno prisluhniti. Prav nasprotno. Ne le da zunanjim rezervistom konjev niso dodelili, tudi treningi v Lipici so organizirani ob torkih, sredah in petkih med 13. in 14. uro, ko so zunanji rezervisti po službah in se zato treningov ne morejo udeležiti. Razen seveda, če bi službo pustili, tega pa ne vojska ne kobilarna od rezervistov nimata pravice zahtevati. Tudi popolnim laikom je jasno, da zgolj občasni stiki s konjem ne zadoščajo za dobre rezultate. "Za napredovanje je potrebno vsakodnevno delo z živaljo, kar najbolje dokazuje primer službenih psov. Ne zadošča torej, da konja jahaš nekaj tednov, potem pa ga ne vidiš več mesecev," opozarjajo rezervisti. Vodstvo kobilarne se hvali z dobrimi rezultati dela, kar naj bi bila konjeniška enota med drugim demonstrirala ob dnevu odprtih vrat oktobra letos. Direktor Pust trdi, da je protokolarna enota Slovenske vojske obakrat navdušila občinstvo. Toda odzivi na spletni strani, namenjeni konjeništvu, kažejo, da je bil velik del občinstva nad nastopi razočaran. Tako na primer piše, da je konjenica "najbolj sramoten oddelek Slovenske vojske, ki si ne zasluži uniforme in oznake Republike Slovenije", da je ob dnevu odprtih vrat pokazala predstavo, "ki jo v enem poletju lahko sestavi vsaka povprečna jahalna šola", in da je kvadrilja "panično poskakovala med aplavzom občinstva".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
