Urša Marn

17. 1. 2007  |  Mladina 2  |  Politika

Vojaška pomoč

Slovenska vojska z najemom lipicancev zmanjšuje finančni minus kobilarne

© Borut Peterlin

Znano je, da ima Kobilarna Lipica že nekaj let velike finančne težave. Ker vzdrževanje enega samega lipicanca stane skoraj pet tisoč evrov na leto, denar ministrstva za kmetijstvo že zdaj ne zadošča za kakovostno oskrbo črede. V prihodnje bo še slabše, saj Evropska unija v sklopu kmetijskih reform namerava odpraviti državno financiranje kobilarn, razen za vsebine, povezane s kulturno dediščino. Vlada se je zato domislila, da bo zagato v Lipici reševala tudi s finančno injekcijo Slovenske vojske. Oktobra 2005 sta vodstvi kobilarne in vojske podpisali pogodbo o ustanovitvi posebne konjeniške enote za protokolarne namene. Po tej pogodbi naj bi kobilarna prispevala petnajst lipicancev, vojska pa denar za oskrbo in treninge teh konj. Vojska je svojo dolžnost izpolnila, saj je v letu dni za najem žrebcev plačala trideset milijonov tolarjev proračunskih sredstev ali dva milijona tolarjev na konja. Kobilarna pa se je izkazala za precej bolj nezanesljivega partnerja. Namesto petnajstih žrebcev jih je v trening konjeniške enote vključila le devet. Še huje. Samo štirje od sedmih jahačev trenirajo redno, preostali pa konjev od blizu niso videli že več mesecev. Zadnjič so z žrebci trenirali poleti, ko je Lipica pripravila nekajtedensko usposabljanje. Napačno je zastavljen že koncept enote, saj jahači niso poklicni vojaki, kot je običaj v drugih državah, pač pa pogodbeni rezervisti, od katerih vojska lahko zahteva največ tridesetdnevni vpoklic na leto. To pomeni, da imajo možnost redne vadbe samo štirje rezervisti, ki so redno zaposleni v kobilarni. "Zunanjim rezervistom, ki niso zaposleni v kobilarni, ravno tako omogočamo in priporočamo redno, sistematično delo z dodeljenimi konji. Žal pa pri teh rezervistih ni bilo pripravljenosti in želje po udeležbi na treningih, ki jih zagotavlja Kobilarna Lipica. Ti rezervisti se, po svoji odločitvi, treningov udeležujejo le v okviru tridesetdnevne vpoklicne obveznosti do Slovenske vojske," trdi direktor Kobilarne Lipica Matjaž Pust. Gre za zavajanje. Po naših podatkih si zunanji rezervisti - vsi so izkušeni inštruktorji jahanja - že dolgo prizadevajo, da bi jim v kobilarni dodelili konje, s katerimi bi lahko trenirali vsaj trikrat na teden, ne pa le pet tednov v letu. Pripravljeni so torej narediti več, kot bi bili dolžni po pogodbi, in to čeprav jim vojska za pripravljenost plača bagatelo. Toda vodstvo kobilarne njihovim prošnjam ni pripravljeno prisluhniti. Prav nasprotno. Ne le da zunanjim rezervistom konjev niso dodelili, tudi treningi v Lipici so organizirani ob torkih, sredah in petkih med 13. in 14. uro, ko so zunanji rezervisti po službah in se zato treningov ne morejo udeležiti. Razen seveda, če bi službo pustili, tega pa ne vojska ne kobilarna od rezervistov nimata pravice zahtevati. Tudi popolnim laikom je jasno, da zgolj občasni stiki s konjem ne zadoščajo za dobre rezultate. "Za napredovanje je potrebno vsakodnevno delo z živaljo, kar najbolje dokazuje primer službenih psov. Ne zadošča torej, da konja jahaš nekaj tednov, potem pa ga ne vidiš več mesecev," opozarjajo rezervisti. Vodstvo kobilarne se hvali z dobrimi rezultati dela, kar naj bi bila konjeniška enota med drugim demonstrirala ob dnevu odprtih vrat oktobra letos. Direktor Pust trdi, da je protokolarna enota Slovenske vojske obakrat navdušila občinstvo. Toda odzivi na spletni strani, namenjeni konjeništvu, kažejo, da je bil velik del občinstva nad nastopi razočaran. Tako na primer piše, da je konjenica "najbolj sramoten oddelek Slovenske vojske, ki si ne zasluži uniforme in oznake Republike Slovenije", da je ob dnevu odprtih vrat pokazala predstavo, "ki jo v enem poletju lahko sestavi vsaka povprečna jahalna šola", in da je kvadrilja "panično poskakovala med aplavzom občinstva".

Po mnenju rezervistov velik del krivde za slabo organizacijo nosi vodja konjeniške enote Lazar Deberšek. Gre za mladeniča, ki je na odgovorno funkcijo prišel po zaslugi predsednika sveta Kobilarne Lipica in visokega funkcionarja največje vladne stranke SDS Mihe Brejca, in to čeprav Deberšek v konjeniškem poslu ni ravno izkušen, kar dokazujejo tudi njegove izjave. Tako je pred časom na Kanalu A izrekel nekaj cvetk, ki so konjeniško srenjo spravile na noge. Lipicance je označil za silno plašno pasmo, nato pa dodal, da delikatnejše konje pred nastopom včasih tudi sedirajo! Skratka, v isti sapi je lipicance označil za plašljivce, ki so brez sedativa neuporabni! Večina jahačev in konjarjev v Lipici je z Deberškom tako nezadovoljna, da so pred časom zbirali podpise za njegovo odstavitev. Očitno zaman, saj vsaj za zdaj ostaja trdno na funkciji.

Rezervisti se upravičeno bojijo, da bo breme odgovornosti za slabe rezultate preloženo na njihova ramena, čeprav za težave niso krivi. "Sprašujem se, ali sem samo številka, ki je potrebna zato, da se upravičijo mesečna nakazila vojske za najem in oskrbo petnajstih konj?" pravi ena od naših sogovornic. Skrbi jo, da zaradi pomanjkljivega treninga ne bo dosegla ciljev protokolarne enote, s čimer bo kršila sedemletno pogodbo, ki jo je sklenila z vojsko. "V tej pogodbi piše, da preneha veljati, če pogodbeni pripadnik rezervne sestave ne more oziroma mu ni omogočeno redno šolanje in treniranje konja za izvedbo protokolarnih aktivnosti, zaradi česar ne dosega pričakovanih rezultatov pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti."

Da je konjeniška enota slabo organizirana, vsaj posredno priznava tudi poveljnik enote za protokol Slovenske vojske, stotnik Gorazd Trinko. Toda hkrati opozarja, da vojska z rezervisti lahko razpolaga največ trideset dni na leto in jih torej ne more prisiliti v dodatno delo. "Poleg tega Slovenska vojska nekaterih stvari ne rešuje neposredno. Določitev konj, izbira, razporeditev konj jahačem, ureditev prostora za pripadnike konjeniške enote, organizacija treningov zunaj časa vpoklica so zadeve, ki jih načrtuje in izvede Kobilarna Lipica." Prepričan je, da je vojska naredila vse, kar je bilo v njeni moči, se pa strinja, da bo treba stvari v bodoče urediti drugače. "Naša velika želja je, da bi se vse zadeve tako v zvezi s konji kot tudi glede organizacije ježe zunaj časa vpoklica pogodbenih pripadnikov prostovoljne rezerve uredile. Na to temo smo se že večkrat pogovarjali z direktorjem Kobilarne Lipica in ugotovili, da bo treba zadevo urediti na višji ravni med predstavniki Slovenske vojske in kobilarne."