Inšpektor Virant

Prejšnji teden je vlada predstavila predlog sprememb zakona o inšpekcijskem nadzoru, inšpekcije bodo sedaj učinkovitejše, bolje koordinirane in osredotočene, tragedije, kot je bila tista v diskoteki Lipa, se ne bodo več dogajale. Za to bo poskrbel minister za javno upravo Gregor Virant: "Če so do sedaj v tem svetu razpravljali predvsem o prenizkih plačah in premajhnih pooblastilih, bodo sedaj teme bolj konkretne."

Med spremembami zakona je z več vidikov najbolj zanimivo prav določilo, da bo odslej v inšpekcijskem svetu sedel in ga tudi vodil minister za javno upravo. Gre za medresorski organ, v katerem sedijo predstojniki dvajsetih inšpekcijskih organov in jim po novem ne bo več predsedoval glavni tržni inšpektor, pač pa vsakokratni minister za javno upravo. Prvi je gotovo pomislek, ali niso morda spremembe namenjene temu, da politika dobi neposreden vpliv na delo inšpekcijskih služb. Ne, prvi odzivi inšpektorjev, strokovne javnosti in predstojnikov inšpekcijskih organov in organov, v sklopu katerih delajo inšpekcijske službe, so načeloma dobri. Vsi si želijo usklajenejšega delovanja. Doslej je bil sicer vodja inšpekcijskega sveta, glavni tržni inšpektor, le prvi med enakimi, sedaj bo ta organ vodil minister, torej oseba, ki je po hierarhiji nad drugimi člani inšpekcijskega sveta. Zato naj bi bilo vodjem tega organa olajšano podajanje predlogov. Po novi ureditvi bodo predstavniki inšpekcijskih organov v konkretnih nalogah, ki zahtevajo več inšpektorjev skupaj, mnogo težje odrekli sodelovanje. Doslej je bilo precej odvisno od iniciative posameznega predstojnika inšpekcijskega organa in dobre volje tistih predstojnikov, katerih inšpektorji bi v posamezni zadevi za učinkovito akcijo na terenu morali sodelovati. Podobne upe goji recimo Franc Košir, direktor Carinske uprave, ki ima tudi v sedež v inšpekcijskem svetu: "Spremembe zakona glede inšpekcijskega sveta so potrebne tudi z vidika učinkovite koordinacije, zato jo mora voditi oseba s potrebnimi pooblastili do glavnih inšpektorjev, česar v dosedanji ureditvi ni bilo, saj je inšpekcijski svet vodil eden od glavnih inšpektorjev, ki pa ni imel nikakršnih formalnih ingerenc nasproti drugim glavnim inšpektorjem." O pomislekih politizacije inšpekcijskega nadzora pa Košir še dodaja: "Vodja inšpekcijskega sveta po določilih zakona ni pristojen za poseganje v konkretni inšpekcijski postopek, njegov poseg je možen samo prek glavnega inšpektorja, ki pa ni neposredno odgovoren vodji inšpekcijskega sveta, temveč ministrstvu, v okviru katerega je konkretna inšpekcija (Carina je na primer organ v okviru ministrstva za finance, op. p.). Glede na navedeno smo prepričani, da vodja inšpekcijskega sveta nima nikakršnih formalnih kompetenc, da bi se vmešaval v konkretno delo inšpekcijskih služb."

Vendar pa spremenjeni zakon razen navedenega ter določb o poenotenju izobraževanja in manjših popravkov glede pooblastil ne prinaša nič novega. Tudi ministrovo vodenje inšpekcijskega sveta naj ne bi v praksi pomenilo bistvenega izboljšanja razmer. Novi zakon formalno nikomur ne daje novih pooblastil za posege v delo inšpekcijskih služb. Da velikih sprememb glede učinkovitosti inšpekcij ne gre pričakovati, se strinja tudi predstojnik katedre za javno upravo na ljubljanski pravni fakulteti Gorazd Trpin, sicer pisec zakona, ki je sedaj doživel prenovo. Po njegovem mnenju gre pri prenovi zakona bolj kot ne za kozmetične popravke, izmed katerih najbolj izstopa to, da bo inšpekcijski svet vodil minister za javno upravo. "Gre v načelu za dobro idejo, da se komunikacija dvigne na malo višjo, državno raven, vendar to ni dovolj. Glede na to, da ta svet nima potrebnih formalnih pristojnosti in jih po veljavni zakonodaji tudi ne more imeti, bo šlo bolj za debatni klub. Kakšnega napredka zato za zdaj ne vidim." Trpin poudarja, da bo za ureditev razmer na tem področju potrebna resna reorganizacija, in sicer da bi v okviru novih, večjih upravnih enot delovale tudi inšpekcije. Vsaka upravna enota bi imela pokrita vsa potrebna področja, zaposleni pa bi delali v skupnem oddelku. Edino to bi po Trpinovem mnenju rešilo problem slabe koordinacije, (ne)sodelovanja in (ne)učinkovitosti inšpekcijskega nadzora.

Če novi zakon že ne prinaša potrebnih sprememb, vsaj kar se učinkovitosti inšpekcij tiče ne, pa vendarle s seboj nosi tudi določene nevarnosti. Sprememba načina vodenja medresorskega organa, ki usklajuje delo inšpekcij, kljub pomanjkanju določil o formalnih pristojnostih ministra za javno upravo, lahko v praksi vendarle privede do politizacije dela inšpekcij. Oziroma točneje: do političnega vpliva v določenih konkretnih zadevah. Da bo torej prišlo do inšpekcijskega nadzora tam, kjer si ga vlada želi, in do odsotnosti nadzora, kjer si ga ne bi želeli. V praksi bi se to lahko pokazalo v odločitvah ministra glede tega, v katero smer naj gre določen inšpekcijski nadzor, kdo naj pri njem sodeluje in kdo ne, in tudi nasploh, kateri nadzori se mu zdijo pomembnejši ali prednostni. Inšpekcijske službe v napačnih rokah so lahko močno orožje v boju za denar, tudi v boju za oblast. Ali in v kolikšni meri so ti strahovi upravičeni, bo pokazal čas. Zaradi dokaj nedoločene vloge ministra bo to verjetno odvisno od vsakokratnega ministra. To zagotovo ni dobro.