Pričakovani odhod

Odstop ministrice za kmetijstvo Marije Lukačič ni nobeno presenečenje. Da bo odšla, se je govorilo tako rekoč od začetka mandata. Kritike na njen račun so se vrstile iz meseca v mesec. Od tega, da ne zna komunicirati z mediji, da svojih predlogov noče ali ne zna obrazložiti, da se zaradi slabega znanja tujih jezikov izogiba evropskemu parketu, da zaradi zmedenih stališč ministrstva izgubljamo ugled v Bruslju, da so ministrstvo predvsem po njeni krivdi zapustili sposobni kadri, da nima avtoritete in da resor iz ozadja vodi kmečki lobi SLS. Sodeč po javnomnenjskih anketah je bila Lukačičeva ena od treh najmanj priljubljenih ministrov v vladi Janeza Janše. Drugi dve mesti sta si delila zunanji minister Dimitrij Rupel in zdaj že nekdanji minister za delo Janez Drobnič.

Čeprav drži, da ministrova prva naloga ni biti medijski zvezdnik, mora kot javni funkcionar vsaj malo obvladati veščine nastopanja. Tega pa Lukačičeva ni znala. Ko jo je v prvem letu mandata na intervju povabila ena od TV-postaj, je privolila šele po zagotovilu, da bo vprašanja dobila napisana vnaprej, da ji voditelj oddaje ne bo zastavil nobenih dodatnih vprašanj in da bo odgovore lahko brala z listkov. Ko so jo leta 2005 povabili v oddajo Trenja na POP TV, ki je bila namenjena razpravi o izgubljeni dokumentaciji o kmetijskih subvencijah in nepreglednemu poslovanju sklada kmetijskih zemljišč, so iz njenega kabineta sporočili, da ne more priti, ker naj bi bila zasedena, saj je tisti večer v Slovenijo pripotovala evropska komisarka za kmetijstvo. Novinarji POP TV so podatek preverili pri tiskovnem predstavniku evropske komisarke in ugotovili, da ministrica laže. Komisarka je tisti večer za mizo namreč sedela le s takratnim državnim sekretarjem Francem Butom, o Lukačičevi pa ni bilo ne duha ne sluha. Kabinet ministrice se je branil s precej za lase privlečenim argumentom, da je bila na seznam uvrščena naknadno. Novinarji so pograbili ponujeno roko in ministrici predlagali neposreden prenos iz Portoroža. A tudi s tem ni bilo nič, saj je sledilo pisno sporočilo, da v oddaji ne bo sodelovala. Da je bil razlog predvsem strah pred javnim nastopanjem, je postalo jasno naslednji dan, ko so jo udeleženci generalne skupščine Evropskega združenja za trgovino z živino in mesom v Portorožu zaman čakali, da jim prebere referat. Kot razlog je navedla težave s srcem, zaradi katerih naj bi morala na urgenco. Novinarji so jo znova ujeli na laži, saj se je izkazalo, da je tistega dne v Kliničnem centru niso sprejeli, za nameček pa se je dve uri pozneje vseeno pripeljala v Piran na kratek pogovor z evropsko komisarko. Tisti, ki Lukačičevo dobro poznajo, sicer trdijo, da zdravstvenih težav ne hlini, a da so te verjetno precej povezane s strahom pred javnim nastopanjem.

Plašnost ni vplivala le na dobre odnose z novinarji, pač pa tudi na njene službene obveznosti. Na večino zasedanj kmetijskih ministrov držav EU v Bruslju je pošiljala državnega sekretarja. Takšno izmikanje v letu 2008, ko bo Slovenija prevzela predsedovanje EU, preprosto ne bo več mogoče. Takrat bo kmetijski minister poleg predsednika vlade in zunanjega ministra moral nositi največje breme, saj se obeta reforma skupne evropske kmetijske politike. Voditi bo moral najmanj pet formalnih in neformalnih sestankov na ravni evropskih kmetijskih ministrov, poleg tega pa še posebne pripravljalne odbore in delovne skupine. "Stopiti bo treba pred evropsko javnost, pred Financial Times in povedati, kaj bo Evropa spremenila v naslednjem obdobju. Gre za politično in strokovno zelo zahtevno delo," opozarja dr. Emil Erjavec, profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Lukačičeva tej zahtevni nalogi ne bi bila kos, zato je bil njen odhod z ministrstva le še vprašanje časa in načina. Premier Janša se s kmetijstvom ni želel ukvarjati pred lanskimi lokalnimi volitvami, ker bi to oslabilo pozicijo koalicijskih strank. Poleg tega je več mesecev zaman iskal primernega naslednika, nazadnje pa se mu je zgodil še Drobnič. Lukačičeva je s funkcije sicer res odstopila sama, a tudi najbolj naivnim je jasno, da je odločitev sprejela v dogovoru z Janšo ali celo na njegovo izrecno zahtevo. V zadnjih dneh je bilo zanimivo poslušati številne pohvale, ki so jih v prid Lukačičeve izrekli poslanci koalicijskih strank in predsednik vlade. Da je izpeljala vse ključne naloge za nemoteno izvajanje ukrepov skupne kmetijske politike EU, da so priprave na predsedovanje Slovenije EU potekale dobro, da je bilo ministrstvo med uspešnejšimi pri uresničevanju normativnega programa vlade, da je k delu pristopila skrajno resno, da na ministrstvu v dveh letih praktično ni bilo afer, da je bila učinkovita tako na področju zakonodaje kot pri zagotavljanju virov za poplačilo obveznosti kmetov ... Poskušali so ustvariti vtis, da je delala naravnost odlično. Če bi to res držalo, zakaj bi potemtakem sploh morala oditi?

Nekaj je bilo torej vendarle narobe. Najbolj verjetna se zdi razlaga, po kateri je njeno usodo dokončno zapečatil zaplet s kmetijskimi subvencijami. Ker se je pri načrtovanju kmetijskega proračuna uštela za vsaj dvajset milijonov evrov, po neuradni razlagi pa celo za dvakrat več, so kmetje dobili odločbe, v katerih je pisalo, da bodo subvencije za leto 2006 dobiti izplačane šele do konca leta 2008. Tak zamik bi kmete brez dvoma prizadel. V reševanje zapleta se je moral vključiti minister za finance Andrej Bajuk, ki je kmetom minuli ponedeljek skozi stisnjene zobe obljubil, da bodo subvencije dobili izplačane že do konca junija letos, čeprav bo to pomenilo resno prerazporejanje sredstev med ministrstvi. Na tem ključnem sestanku Lukačičeve ni bilo, čeprav je bila v vabilu napovedana. Nadomeščala sta jo državni sekretar Gvido Mravljak in vodja kabineta Marjan Golavšek, ministrica pa naj bi imela neki drug nujen opravek. Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič se je upravičeno spraševal, kaj bi lahko bilo pomembnejše od problema izplačila subvencij. Odgovor je dobil v sredo, ko je Lukačičeva javnost obvestila, da odstopa z ministrskega položaja.