Vanja Pirc

17. 1. 2007  |  Mladina 2  |  Politika

Medijski strateg Rupel

Kako zunanji minister vzgaja državotvorne novinarje in kaznuje tiste, ki so po njegovem mnenju neposlušni

Naš minister svojemu gostu oblatil novinarja Večera: Mihai-Razvan Ungureanu, romunski zunanji minister na obisku pri Dimitriju Ruplu, 28. septembra 2005

Naš minister svojemu gostu oblatil novinarja Večera: Mihai-Razvan Ungureanu, romunski zunanji minister na obisku pri Dimitriju Ruplu, 28. septembra 2005
© Miha Fras

Konec septembra 2005 je slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla obiskal njegov romunski kolega Mihai-Razvan Ungureanu. Med sestankovanjem sta se zavzela za to, da bi Romunija čim prej vstopila v EU in da bi državi poglobili medsebojno sodelovanje. Našla pa sta tudi nekaj časa za prijetnejša opravila, pri katerih sta se lahko pogovorila tudi v bolj sproščenem vzdušju. Recimo na kosilu v Vili Podrožnik. Po kosilu je imel romunski minister predviden intervju za časnik Večer. A njegov novinar Borut Mekina je tisti dan ostal brez intervjuja. Romunskemu zunanjemu ministru naj bi preprosto zmanjkalo časa. Vseeno pa je bilo nekoliko nenavadno, da je bilo osebje romunskega veleposlaništva, prek katerega se je Mekina dogovarjal za intervju, po kosilu videti precej razburjeno.

Lani je prejel minister Rupel pismo v zvezi z obiskom svojega romunskega kolega. Pismo mu je poslal novinar Borut Mekina, ki je med drugim zapisal, da mu je uspelo izvedeti, zakaj naj bi romunski notranji minister v resnici odklonil intervju za Večer: "Čez nekaj časa mi je bilo sporočeno, da ste se ob koncu kosila pogovarjali - pa naj se sliši to še tako nenavadno - o meni, kot novinarju, in o moji ženi. Romunskemu zunanjemu ministru naj bi dejali, da sem komunist sovjetskega tipa in anarhist. Osebje veleposlaništva ste vprašali, ali ne poznajo moje žene, romunskemu zunanjemu ministru pa rekli, da so na njegovem veleposlaništvu očitno nalogo zelo slabo opravili, če me niso preverili in če torej ne vedo, s kom imajo opravka." Minister Rupel naj bi torej novinarja svojemu romunskemu kolegu opisal kot "komunista sovjetskega tipa" in "anarhista", ta pa naj bi zaradi tega odpovedal intervju. Oznaki sta seveda neresnični. Še huje pa je, da naj Rupel ne bi obrekoval le novinarja, ampak tudi njegovo ženo.

Čeprav je pismo na Rupla zgrnilo cel kup skrajno resnih očitkov, minister nanj ni odgovoril. Tudi ko je Mekina pismo objavil na svoji spletni strani, se Rupel ni odzval. Nam pa so iz njegove službe za stike z javnostmi sporočili, da na "spodnje vprašanje ne bomo odgovarjali". Zunanji minister torej očitkov o tem, da je blatil novinarja in mu s tem onemogočil intervju z romunskim zunanjim ministrom, ne namerava niti potrditi niti ovreči.

Molk ministra Rupla se zdi v tem primeru presenetljiv. Predvsem zato, ker se čuti Rupel že leta poklicanega za komentiranje slovenske medijske scene. Iz njegovih številnih komentarjev je največkrat razvidno, da naj bi bilo stanje v Sloveniji katastrofalno. Spomnimo se, kako je, takrat še kot zunanji minister v Ropovi vladi, pred referendumom o vstopu Slovenije v Nato, ponavljal, kako so mediji sovražno nastrojeni do Nata. Minister, ki ga je takrat kljub izdatni Nato propagandi mučilo Natu razmeroma nenaklonjeno javno mnenje, je potem, da bi dokazal svojo tezo, s pomočjo podrejenih pripravil analizo člankov, ki so bili kritični do včlanitve Slovenije v Nato. Pod drobnogled so vzeli predvsem Delo, Dnevnik in Mladino, ki naj bi v pol leta objavili kar 240 pretežno kritičnih člankov o Natu. Izkazalo se je, da je analiza povsem nestrokovna. Še bolj sporno je, da je bil v okviru analize pripravljen tudi seznam novinarjev, ki naj bi bili protinatovsko nastrojeni.

Rupel je tudi potem, ko je prestopil v drug politični tabor in postal zunanji minister v Janševi vladi, nadaljeval s kritiziranjem medijev. Pravzaprav je takrat šele dobil pravi zagon. Skupaj z novimi političnimi zavezniki, ki so medije v svojih opozicijskih časih razglašali za enega glavnih krivcev za svoj politični neuspeh, je začel ponavljati trditev, da naj bi bilo preveč medijev nastrojenih proti trenutno vladajoči opciji. To pa bi bilo treba spremeniti, saj bi morali biti mediji in vlada "enotni v propagiranju". Rupel je lastnikom medijev sredi leta 2005 celo zagrozil, da bi morali temeljito razmisliti, "ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah". Takšna logika je sicer sprevržena in je v nasprotju z osnovnim poslanstvom medijev. A Janševa vlada je takrat že začela proces vzpostavljanja partnerskega odnosa med mediji in politiko. Lotila se je spreminjanja zakonodaje o RTV Slovenija, s katero je dobila bistveno večji vpliv na javno RTV-hišo. Potem pa se je lotila še medijske zakonodaje, s katero naj bi "uravnotežila" še preostale medije. Seveda pa je bilo treba najprej kadrovsko prenoviti uprave in uredništva nekaterih ključnih medijev. Najbolj izrazito na Delu in RTV Slovenija.

Minister Rupel se je pri uravnoteževanju medijev zelo angažiral. In to ne le zato, ker je dobil kolumno v Delu. Nekdanji urednik Sobotne priloge Dela Ervin Hladnik Milharčič je v lanskem intervjuju za Mladino povedal, da ga je po zadnjih parlamentarnih volitvah minister Rupel povabil na kosilo. Svetoval mu je, naj bodo pametni. Ker se ne splača upirati. Minister je torej uredniku svetoval, naj stopi v partnerski odnos z vlado. Milharčič tega ni želel storiti. In ko se je Delova hiša uravnotežila z novim vodstvom, je bil razrešen s položaja. Veliko večjo vlogo naj bi imel Rupel pri predčasnem odpoklicu Delovega dopisnika iz Avstrije Matije Graha, do katerega je prišlo lansko jesen. Uradni razlog za odpoklic naj bi bila njegova "neobjektivnost". Takšen razlog za odpoklic je po zakonu o medijih sicer nezakonit. Po neuradnih informacijah pa naj bi Grahov predčasni odpoklic sprožil minister Rupel, ki naj bi posredoval pri vodilnih na Delu, potem ko ga je povsem razburil Grahov komentar o ustavnem zakonu o dvojezični topografiji na avstrijskem Koroškem. Grah je zakon namreč skritiziral, Rupel pa je bil njegov velik navijač. Zanimivo je sicer, da so imeli v tistem času pri pisanju o koroških Slovencih težave tudi drugi Delovi novinarji, ki so bili kritični do ustavnega zakona o dvojezični topografiji. Kako se je končala Grahova zgodba? Grah se je obrnil na odvetnika, ta je na upravnem sodišču vložil tožbo proti Delu, Delo pa je šele potem preklicalo njegov predčasni odpoklic iz Avstrije.

Minister Rupel je ostal tudi po tem, ko je vzpostavljanje partnerskega odnosa med mediji in vlado obrodilo sadove, kritičen do medijev. Vendar pa se je njegova argumentacija spremenila. V zadnjih zapisih ni več govoril o tem, kako nesramni mediji trobijo v en rog. Zdaj se osredotoča na poslanstvo medijev. Tako jih je po eni strani skrčil na eno od gospodarskih panog, ki naj ne bi imela nobene posebne značilnosti. Po drugi strani je Rupel medije označil za "četrto vejo oblasti", ki naj bi, tako kot vse oblasti, potrebovala nadzor. Najverjetneje je imel za nadzornika v mislih kar demokratično izvoljeno vlado, katere član je tudi sam.

Medtem ko snuje Rupel nove teze o medijih, na resne obtožbe iz pisma Boruta Mekine ne želi odgovoriti. Kaj pa meni o Ruplovem ravnanju profesor novinarstva na Fakulteti za družbene vede Marko Milosavljevič? "Če trditve novinarja Mekine držijo, potem gre seveda za povsem neprimerno, neetično in neprofesionalno dejanje. Blatenje novinarja v profesionalnih krogih in pri izvajanju njegovega dela je neetično, še posebej če prihaja s strani visokih predstavnikov države ali državnih inštitucij. Spuščanje na osebno raven in poskusi osebne diskreditacije nimajo kaj početi v profesionalnih vodah, tudi če ima kdo zasebno takšno mnenje o nekom drugem."