Dokončna sloga ali razpad

LDS se je zadnjič odpravila na kongres oktobra 2005. Takrat se je stranki, ki je 12 let vodila vlado, potem ko jo je na zadnjih parlamentarnih volitvah premagal Janez Janša, pa se po volilnem porazu ni in ni mogla pobrati, obetal nov predsednik. Iskali so nekoga, ki bi se lahko kosal z Janšo. In ki bi LDS saniral v "normalno" opozicijsko stranko, ki se ne bi več ubadala predvsem sama s sabo. Iskali so, skratka, rešitelja. Na kongresu je prepričljivo zmagal Jelko Kacin. A LDS se je tudi po tem še naprej veliko ukvarjala predvsem sama s sabo. Vrstile so se kritike Kacinovega domnevno avtoritarnega vodenja stranke, pa pisma, demonstrativni odhodi, grožnje z odhodi, zahteve po Kacinovem odstopu, pa pozivi k ponovni združitvi ...

Zdaj gre LDS spet na kongres. Tako kot pred petnajstimi meseci bodo tudi prihodnjo soboto vsi pogledi uprti v Jelka Kacina. Le da tokrat ne bodo odločali o njegovem prihodu, temveč o njegovem obstanku. Ali odhodu. Resda bodo na dnevnem redu tudi lanske lokalne volitve, ki so se za LDS predvsem v Ljubljani končale katastrofalno, a kongres bo namenjen predvsem temu, da člani stranke povedo, ali še zaupajo predsedniku ali ne. Vse sicer kaže, da bo Kacin ostal. Možnosti za njegov odhod z vrha naj bi bile minimalne. Vprašanje pa je, kaj takšen razplet kongresa pomeni za LDS. Jo bo povezal ali dokončno razbil?

Da je Kacinov obstanek tako rekoč zacementiran, se je izkazalo pred dnevi, na sestanku nekaterih najvišjih LDS-ovcev, ki ga je sklicala Liberalna akademija. Njen predsednik Darko Štrajn si je za cilj postavil, da bi še pred kongresom za isto mizo posedel vse sprte strani in morda našel tudi rešitev iz nastalega položaja. Vse sprte strani so res sedle za isto mizo. Prišli so Kacin in tudi njegovi najglasnejši kritiki, recimo Milan M. Cvikl, ki je skupaj s še nekaj poslanci nedavno napisal pismo, v katerem so Kacina in predsednika poslanske skupine Antona Ropa pozvali, naj se ne potegujeta za vodstvene položaje v stranki, ali pa Slavko Gaber, ki je pred kratkim javno napovedal, da bo, če bo Kacin na kongresu dobil zaupnico, zapustil stranko ... Po sestanku so bili redkobesedni, napovedali pa so dodatne pogovore, pri katerih bi za blažitev kratkih stikov skrbel nekdanji minister za zdravje Dušan Keber. A v teh dneh naj bi bili izpeljali le sestanek med Kacinom in Ropom, menda zato, ker je bil Kacin večino tedna v Bruslju. Toda zamere bi morali med seboj razčistiti tudi nekateri drugi. Štrajn je bil kljub temu optimističen. "V Liberalni akademiji smo želeli kot zainteresirana javnost pomagati, da bi se stvari uredile, ker nismo mogli razumeti, zakaj prihaja do nekaterih sporov. Sestanek je presegel moja pričakovanja. Ta pogovor je nadomestil trening notranje komunikacije v stranki, kakršnega bi se morali morda udeležiti takoj po volitvah 2004. Tudi udeleženci so priznali, da se, če jih ne bi povezal nekdo nevtralen, ne bi mogli pogovarjati," pravi Štrajn.

A kakšnih konkretnih rešitev iz nastale situacije pomiritveni sestanek, ki je trajal tri ure, vseeno ni prinesel. O tem, kdo bi lahko pripravil alternativo Kacinovemu vodenju stranke, se recimo niso dogovorili. Glavni problem je že v tem, da tistim članom, ki najglasneje kritizirajo Kacina, še ni uspelo najti resne alternative. Nekateri so želeli na položaju videti recimo podpredsednika parlamenta Marka Pavliho, a je ta to možnost javno že zavrnil, omenjali so tudi Mateja Lahovnika, ki je lani demonstrativno odstopil s položaja podpredsednika in se vse bolj oddaljuje od stranke, pa poslanca Pavla Gantarja ... A vse to naj bi bila le razmišljanja. Zadnja leta so se sicer pogosto omenjali še nekateri morebitni rešitelji, ki bi prišli od zunaj, najpogosteje evropski komisar Janez Potočnik.

Utopično bi bilo pričakovati, da bi si na primer Potočnik zdaj res še želel priti v razsuto stranko, saj ima dobro službo v evropski vladi, hkrati pa je vprašanje, ali bi imel v stranki sploh dovolj močnih podpornikov. Tudi če bi se bil Kacin pripravljen umakniti, druge možnosti torej očitno ni. In prav zato naj bi bil Kacin na sestanku Liberalne akademije dobil bitko. In s tem najverjetneje tudi kongres.

Udeleženci sestanka so se razšli s podpisom izjave o minimalnem soglasju. Nekakšne obljube o začasnem nenapadanju, ki kaže na to, da imajo sicer "različne poglede na posamezna kadrovska, programska in politična vprašanja", a jih vseeno "vse veže interes po ohranitvi skupne stranke, ki bo zmožna vnovič dosegati dobre volilne rezultate in prevzemati odgovornost za vodenje države". Štrajn pravi, da je izjava zelo pomemben dosežek. Dokaz, da je pomiritev strasti vendarle mogoča. "Zdaj bi se bilo najpametneje ukvarjati z vprašanjem, ali stranka funkcionira," pravi Štrajn. Hkrati pa izjava kaže na res minimalno soglasje. In na to, da so spori v LDS res globoki in da se vsaj Kacinova struja in predsednikovi najostrejši nasprotniki očitno ne strinjajo skoraj v ničemer več. A so vseeno pripravljeni ostati skupaj. Če bi takšno izjavo podpisali člani različnih strank, ki se želijo povezati v koalicijo, bi to še zvenelo logično. Neko minimalno soglasje bi potrebovali že za to, da bi si razdelili volilni plen. Položaje in proračun. Toliko bolj nenavadno pa je, da so si tako vsaksebi člani iste stranke, pa želijo kljub temu ostati skupaj.

Javnomnenjske raziskave zadnje čase tudi zaradi notranjih zdrah LDS niso ravno naklonjene. Nekdanji izvršni direktor stranke Bogdan Biščak, ki je LDS zapustil februarja lani, zato meni, da takšna izjava še ne bo rešila težav: "Spet se poskuša nekaj zlepiti, da se ustvari vtis, da je vse lepo in prav, potem pa se bo spet izkazalo, da to ne drži. V tej izjavi so ugotovili, da obstajajo kadrovske, programske in politične razlike, niso pa si vzeli časa, da bi jih odpravili. Ker tega niso storili, zbujajo vtis, da jih skupaj drži le še želja po političnem preživetju." Iz pomiritvene izjave je sicer razvidno, da naj bi jih skupaj držala tudi sedanja oblast, ki "odkrito kaže svojo avtoritarno naravo". Vprašanje je le, ali je to dovolj za poenotenje stranke. Čeprav naj bi skušali do prihodnje sobote rešiti ključna nesoglasja, nekaterim prihajajoči kongres ne vliva upanja, da se bo v prihodnje kaj spremenilo. Zato še kakšen odhod ni izključen. Predsednik SD je v zadnjem času že omenjal, da bi bil pripravljen sprejeti nekatere LDS-ovce. Vse bolj se govori tudi o novi stranki na levici, morda tudi le o listi, ki bi prihodnje leto nastopila na parlamentarnih volitvah.

Ker se zadnje čase v LDS vse vrti okrog Kacina, ostaja skoraj povsem spregledana podpredsedniška tekma. Na kongresu namreč ne bodo odločali le o Kacinu, temveč tudi o zaupnici sedanji podpredsednici Zdenki Cerar. Čeprav naj njen obstoj ne bi bil vprašljiv, pa je nekatere zmotilo, da Cerarjeva ni bila povabljena na predkongresni spravni sestanek Liberalne akademije, kar bi lahko nakazovalo na to, da morda pri potrditvi le ne bo šlo vse gladko. Ker naj bi se na kongresu zbralo precej Kacinovih privržencev iz lokalnih odborov, bi jo, če ne bi dobila podpore, najverjetneje zamenjal kdo, ki je bližje Kacinu. Sicer pa bodo na kongresu glasovali tudi o drugem podpredsedniku, ker je Matej Lahovnik po lokalnih volitvah zaradi nestrinjanja s Kacinovim vodenjem stranke odstopil s položaja. Za zdaj je edini kandidat za njegovega naslednika Dušan Keber. V zadnjem času je bilo sicer slišati, da naj bi se za podpredsedniški položaj potegoval tudi Rop. A to naj bi bilo le malo verjetno.

Še mimogrede, poslanec Jožef Školč je na nedavni seji sveta LDS predlagal, naj bi se, da na sobotnem kongresu ne bi zlivali gnojnice drug po drugem, odpovedali razpravi in naj bi opravili le glasovanje o zaupnici Kacinu. Njegov predlog ni bil sprejet v takšni obliki, a ker takšen predlog tudi ne bi mogel biti zavezujoč, naj bi bilo zdaj sobotno dogajanje prepuščeno improvizaciji.