Totalna razprodaja

Konec meseca se izteče rok za javno razpravo o zakonu, ki bo korenito spremenil podobo slovenskega zdravstva. Po najbolj pesimistični različici bomo v nekaj letih priča privatizaciji programov, opreme in nepremičnin javnih zdravstvenih zavodov. Zasebniki bodo do premoženja lahko prišli tako rekoč brezplačno, koncesije se bodo prenašale iz roda v rod brez javnega razpisa, zdravstveni domovi bodo propadli, saj jim bo ostal le finančno nezanimiv del zdravstvene dejavnosti, zdravstveno oskrbo pa nam bodo zagotavljala različna zasebna podjetja, tudi takšna, ki se sicer ukvarjajo z gradbeništvom ali uvozom sadja in zelenjave. Posledica takšne liberalizacije bo dražje in manj dostopno zdravstvo, kar bodo najbolj občutili državljani, ki že zdaj sodijo med najrevnejše.

Kljub temu je minister za zdravje dr. Andrej Bručan predlogu zakona o koncesijah za izvajanje javne službe v zdravstveni in lekarniški dejavnosti in o svobodnih zdravnikih specialistih namenil le pičlih dvanajst dni javne razprave, šele pod pritiskom kritične javnosti pa jo je podaljšal za dodatna dva tedna. Skupaj je torej razpravi namenil slab mesec dni časa, medtem ko je protikadilskemu zakonu, ki ima le dva ključna člena, namenil več kot dva meseca. Takšna časovna omejitev ni le nerazumljiva, pač pa tudi skrajno neodgovorna. Hkrati pa zelo pomenljiva. "Očitno je, da bo mašinerija korakala naprej, ne glede na vse pripombe," meni nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber. "Ta zakon je enosmerna pot brez vrnitve. V celoti je pisan na kožo zdravnikom, ki želijo postati koncesionarji, brez upoštevanja javnega interesa. Javni zavodi so iz sistema popolnoma odrinjeni. Pravzaprav je celoten zakon ena sama velika diskriminacija javnih zavodov, ki so doslej povsem uspešno opravljali zdravstveno službo. Po novem bo širitev koncesionarstva odvisna le od permisivnosti posameznega ministra in zmožnosti zdravnikov, da gredo v ta izziv." Keber se čudi zdravstveni politiki, ki je usmerjena v totalno razgradnjo zdravstvenih domov v času, ko si številne druge razvite države prizadevajo za nasproten proces, torej vsaj za združevanje posamičnih zdravnikov zasebnikov v skupinske prakse. "Treba se je zavedati, da koncept zdravstvenih domov ni fenomen komunizma, saj je nastal že pred drugo svetovno vojno zato, da bi se z njim zagotovila večja dostopnost in lažje izvajanje dejavnosti v osnovnem zdravstvu. Sistem, kot ga ima danes Slovenija, imajo tudi skandinavske države, na primer Švedska in Finska, pa jim na misel ne pride, da bi ga spremenile." Po raziskavi švedske organizacije Health Consumer Powerhouse je zdravstveni sistem v Sloveniji po učinkovitosti na 12. mestu med 25 državami članicami EU, upoštevajoč rezultate glede na finančni vložek pa celo na prvem. Zakaj bi sistem, ki očitno deluje dobro, sploh spreminjali? Bručanov odgovor je preprost: da bo še boljši. Keber se s to argumentacijo ne strinja: "Minister bi moral jasno povedati, kaj je s sedanjim sistemom narobe, preden ga začne drastično spreminjati. Tega ne naredi, ker ne more. Nima namreč dokaza, da je zaradi zasebništva zdravstveni sistem kjer koli v svetu boljši. Hkrati pa ima veliko dokazov, da zasebništvo zdravstvo podraži." Keber sicer ni nasprotnik koncesionarstva v celoti. "Podpiram ga kot podporo javnemu sektorju, ne pa kot zamenjavo zanj. Ko bodo vsi zdravniki odšli med koncesionarje, bodo prej ali slej zahtevali več denarja. Seveda ne bodo tako neumni, da bi ga terjali od ZZZS. Rajši bodo bolnikom rekli, da za denar, ki ga dobijo od zavarovalnice, lahko naredijo samo toliko in toliko, za več pa je treba doplačati. To se dogaja že zdaj. Koncesionar reče, da je porabil koncesijo in da nam zobe lahko popravi le, če mu plačamo iz svojega žepa." Čeprav se zdravniki branijo, da njihov glavni motiv pri odhodu med zasebnike ni večji zaslužek, jim Keber ne verjame: "Podatki po svetu kažejo, da je glavni motiv prav dobiček. Status zasebnika je za zdravnika v ekonomskem pogledu brez dvoma boljši. Pozablja pa se, da mora njegov dobiček nekdo plačati." Ključno je seveda vprašanje, ali se z izboljšanjem ekonomskega položaja zdravnikov izboljša tudi položaj vseh državljanov. "Če bi bilo res tako preprosto, da zasebniki storitve izvajajo bolje in hkrati ceneje, bi morala država podeliti koncesije posameznim ali tudi večini učiteljev v šolah ali policistom, saj bi še vedno delali v javni mreži."

Do predloga zakona o koncesijah je kritična tudi strokovnjakinja za zdravstvo in zavarovalništvo ter članica Gibanja za ohranitev javnega zdravstva mag. Julijana Bizjak Mlakar: "Ta zakon je tipičen primer uvajanja tržnih mehanizmov v zdravstvo. Podeljevanje koncesij ureja v interesu nekaterih zdravnikov in premožnih elit, ne pa v interesu uporabnikov zdravstvenih storitev. Če bo zakon sprejet, se bomo vrnili za osemdeset let v preteklost. Povečali se bodo stroški zdravstva, padla bo kakovost zdravstvenih storitev, zmanjšale se bodo pravice ljudi. Poglejte ZDA. Tam je zdravstvo popolnoma komercializirano, pa so zdravstvene storitve v povprečju dvakrat dražje kot v EU. Čeprav za zdravstvo porabijo skoraj še enkrat večji delež BDP, kot ga porabijo druge visokorazvite države, v ZDA kar 15 odstotkov ljudi nima nobenega zdravstvenega zavarovanja ali pa so zavarovani pomanjkljivo. Zdravniki zaradi komercializacije ponujajo storitve, ki ljudem sploh niso potrebne ali pa so jim celo v škodo. Čeprav ZDA zdravstvu namenijo ogromno denarja, so po kazalcih učinkovitosti zdravstvenega sistema šele na 62. mestu med 190 državami sveta." Po njenem mnenju je komercializacija škodljiva tudi zaradi pomanjkljivega nadzora. "Zasebnik, ki deluje v javnem zdravstvu in ima po možnosti že zasebno ambulanto, je za delo motiviran tudi z dobičkom. Ta pa se lahko, posebno če v zdravstvu ni ustreznega nadzora, ustvari tudi v škodo bolnika in na račun slabše kakovosti javnega zdravstvenega sektorja. Znano je, da zasebniki ne opravljajo storitev, ki so preslabo plačane, oziroma se jim izogibajo, pa čeprav jih bolniki potrebujejo. Poleg tega lahko slišimo opozorila, da koncesionarji prenašajo drago zdravljenje in diagnostične preiskave na javne zavode, s čimer seveda povečujejo stroške javnega zdravstva. Manj diagnostičnih preiskav naročajo zato, ker te storitve znižujejo njihov dohodek, s tem pa lahko povzročijo škodo bolniku, če zaradi tega bolezen ni pravočasno odkrita in zdravljena."

Po mnenju predsednice Združenja javnih zavodov Slovenije Darje Vižintin ima predlog zakona toliko pomanjkljivosti, da jih zgolj z nekaj amandmaji ne bo mogoče odpraviti. Na Združenju zato razmišljajo, da bi sami napisali povsem nov zakonski osnutek.