Elektro prihodnost

Hidroelektrarne na spodnji in srednji Savi, gradnja šestega bloka termoelektrarne Šoštanj, drugi blok Nuklearne elektrarne Krško (NEK) ... so le nekateri izmed velikih elektroenergetskih projektov, ki jih načrtujejo slovenska vlada in državna elektroenergetska podjetja. Razlog? Slovenija je vsako leto bolj potratna, kar zadeva elektriko, zato je treba izkoristiti vse možnosti. Med možnostmi za daljno prihodnost se pojavljajo tudi načrti, da bi s hidroelektrarnami spremenili podobo ene najbolj opevanih slovenskih rek, Mure, če bo treba.

Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je nedavno v intervjuju za Finance dejal, naj bi se projekt drugega bloka NEK začel uresničevati leta 2013 in da si brez jedrske energije ne predstavlja dolgoročne oskrbe Slovencev z elektriko. Težava so le jedrski odpadki, saj še vedno ni znana dokončna lokacija odlagališča. Še pred nekaj leti se je razmišljalo, ali ne bi morda NEK celo predčasno zaprli, da bi se Slovenija rešila "nevarne" jedrske energije, zdaj pa je gradnja nove jedrske elektrarne resna možnost. Navdušenje ministra Vizjaka zanjo gre razumeti tudi kot lokalpatriotizem, saj si pač prizadeva za večje razvojne možnosti domačega Posavja.

Vprašanje pa je, kako se bodo na morebitno gradnjo jedrske elektrarne odzvali naši sosedje. Avstrijci tako ali tako občasno godrnjajo že zaradi sedanje elektrarne v Krškem, Hrvaška pa tudi ne bo najsrečnejša ob gradnji nove jedrske elektrarne nekaj deset kilometrov od svoje prestolnice. Italijanski zunanji minister Massimo D'Alema je v nedavnem intervjuju za Dnevnik dejal: "Italija ne ugovarja podvojitvi zmogljivosti slovenske jedrske elektrarne, ki je morda še večji problem, kot so terminali. Jasno je, da morajo vsi ti objekti izpolnjevati vse norme varnosti in varovanja okolja, ki so skupne državam Evropske unije. Ob tem pa menim, da ima sleherna država pravico slediti svojim ciljem. Italija, na primer, se je odrekla razvoju jedrske energije in želi zmanjšati odvisnost od nafte, zato dajemo prednost naravnemu plinu. Ne moremo preživeti ob svečah. Plin ni nekaj "modnega", to je strateški vir v naši energetski strategiji, zato smo se odločili za namestitev določenega števila plinskih terminalov ob naših obalah." Investicije v nove elektrarne v Sloveniji pa niso edine načrtovane elektroinvesticije. Holding slovenskih elektrarn (HSE) meri sam in s tujimi partnerji tudi na tuje naložbe. Predvsem v vzhodni Evropi, v Bolgariji, Makedoniji in Republiki srbski.

Vprašanje je, ali si lahko država oziroma investitorji, ki so v državni lasti, privoščijo tako velike naložbe. Vse skupaj naj bi rešili napovedana delna privatizacija in morebitni strateški partnerji. Poleg elektrarn bo Slovenija oziroma bi že morala zgraditi številna nova visokonapetostna prenosna omrežja, ki naj bi rabila za zagotavljanje stabilnosti slovenskega elektroomrežja in za pretok večjih količin elektrike v sosednje države, v glavnem v Italijo. Glavne tri prednostne naloge so povezava Krško-Beričevo pri Ljubljani, visokonapetostna povezava z Madžarsko, saj sta Slovenija in Madžarska edini sosednji članici EU, ki nimata takšne povezave, ter slovensko-italijanski daljnovod Kranj-Videm čez Cerkljansko hribovje.

Vlaganje v nove in nove elektrarne včasih sproža dvome, ali jih Slovenija res tako krvavo potrebuje ali pa za tem stojijo zgolj trgovski interesi slovenskih ponudnikov elektroenergije. Posel z električno energijo je vse privlačnejši. Sosednja Italija je že nekaj časa požiralnik evropske elektrike, saj je največji uvoznik na stari celini. Zaradi tega dobro služijo zahodno- in vzhodnoevropske države ter velika evropska energetska podjetja. Slovenija in tudi za zdaj še državni ponudniki elektrike, kot sta HSE, ki ga vodi prvi gospodarstvenik največje slovenske stranke SDS Jože Zagožen, in Gen energija, katere paradni konj je krška jedrska elektrarna, bi lahko s presežki električne energije dobro zaslužili.

Poznavalci elektroenergetske problematike pa menijo, da Slovenija res potrebuje vedno več elektrike. Poraba iz leta v leto raste, že zdaj moramo uvoziti 20 odstotkov manjkajoče električne energije, izvoznikov pa je po Evropi vse manj. Elektriko izvažajo recimo Francozi, ki imajo ogromno jedrskih elektrarn, Švicarji, ki imajo velike vodne vire, Slovaki, Republika srbska, Bolgarija ... Toda v vzhodni Evropi je proizvodnja električne energije vedno manjša, saj zapirajo zastarele elektroenergetske objekte. Bolgarija na primer jedrsko elektrarno Kozloduj, kar je posledica njenega vstopa v EU.

Stvari pa se spreminjajo tudi v sosednji Italiji, ki je ali bo zgradila veliko plinskih elektrarn. Posledica tega so seveda načrtovani številni plinski terminali ob njeni obali, takšni, kot so predvideni v okolici Trsta. Italija poleg tega veliko vlaga v druge države. Čeprav so se njeni politiki odločili, da opustijo jedrsko energijo na italijanskih tleh, v takšne naprave vlagajo v tujini. Italija naj bi tako postala 25-odstotna lastnica nove francoske jedrske elektrarne.

Slovenija naj bi do leta 2009 potrebovala vsaj 400-500 MWh dodatne električne energije. Gradnja novih termoelektrarn ni v skladu s prizadevanji EU za zmanjšanje emisij CO2. Nova NEK bi bila sicer v skladu s prizadevanji kjotskega sporazuma za zmanjšanje emisij CO2, toda jedrske elektrarne so za mnoge ekološko sporne zaradi morebitne nevarnosti in zaradi jedrskih odpadkov. Drugi alternativni viri električne energije, kot so vetrna ali sončna energija, pa so le kaplja v morje velike porabe elektrike. EU si prizadeva tudi za zmanjšanje porabe električne energije. Toda v Sloveniji je to zelo težko dosegljivo. Zaradi višje življenjske ravni, pa tudi zaradi vedno ugodnejših cen se povečuje raba najrazličnejših električnih naprav. Med njimi so najpotratnejše klimatske naprave, ki so sleherniku vse dostopnejše. Drugi razlog velike porabe elektrike v Sloveniji, porabili naj bi jo kar za tretjino več kot sosednji Avstrijci, naj bi bil ta, da je elektrika v Sloveniji poceni. Bila naj bi ena najcenejših v Evropi. Toda glede na kupno moč slovenskega prebivalstva naj bi bili po ceni v zlati sredini med državami EU. Občuten dvig cen naj ne bi prišel v poštev, ker ima cena elektrike močan vpliv na inflacijo, zato bi bilo to ob uvedbi evra nevarno za javnofinančno stabilnost.

Vendarle pa naj nam bi bil dvig cen električne energije tako rekoč usojen. Če ne drugega, zaradi liberalizacije trga za gospodinjstva in druge zasebnike, ki jo bomo dočakali julija letos. Zdajšnja cena elektrike za gospodinjstva je več kot četrtino nižja od cene elektrike na leipziški borzi, zaradi česar imajo elektrodistributerji že nekaj let milijardne (v tolarjih) izgube.