Evro kot politično blago

Ponedeljkov gledališki blišč ob uvedbi evra je bil zanimiva, toda draga predstava evropskih političnoekonomskih elit. Ponovili so se slavospevi in pokloni Sloveniji, povsod so poudarjali neprecenljive koristi skupne evropske valute in le peščica je pri tem opozorila na nove odgovornosti in nekatera tveganja.

Ekonomija ni eksaktna znanost, čeprav rada prisega na nekatere zakone in institucionalne norme. Vprašanje denarja, denarne ureditve in politike ni pri tem nobena izjema. In prav evro je izvrsten dokaz, da imamo kritični ekonomisti do njega veliko bolj uravnotežen odnos, kot ga te dni kažejo navdušeni politiki, menedžerji in državljani. Evro je še vedno predvsem politično blago. Evropskim politikom ponuja potrebno identiteto, domačim političnim elitam omogoča utrjevanje ekonomske kredibilnosti. Za Janševo vladno administracijo je ponedeljkova proslava ob prevzemu evra najverjetneje eden od odločilnih korakov k ponovni volilni zmagi leta 2008.

Toda institucionalna politična zmeda ob evru je kljub temu precejšnja in ni brez ekonomskih nevarnosti. Evro je skupna evropska valuta, čeprav za njo ne stoji EU kot državna tvorba. In tudi Slovenija se je na tej državotvorni proslavi dejansko poslovila od svoje lastne monetarne oblasti. To je hkrati ključni dokaz kritikov evropske denarne integracije, ki trdijo, da je brez politične unije dolgoročno obsojena na neuspeh. Resnica je nekje na pol poti. Dosedanji razvoj enotne valute je dejansko plod političnih odločitev članic EU, toda hkrati politična zveza držav še vedno nima lastnosti nekakšne zvezne države. Tudi Ljubljana ni mogla prikriti zadreg nemške kanclerke Merklove v zvezi s tem, da širitev evra spremlja politična kriza EU glede ustave. Brez nekakšnih združenih držav Evrope pa je evro dolgoročno obsojen na neuspeh. To je torej valuta za dobre ekonomske čase in politične optimiste, ki upajo, da bo EU politično napredovala hitreje kot do sedaj.

Druga zadrega je navidezno bolj ekonomistične narave in zadeva razpravo o enotni denarni politiki. Nobelov nagrajenec Robert Mundell je pred desetletji postavil teorijo o optimalnem valutnem območju, ki omogoča prost pretok proizvodnih dejavnikov in blaga ter zadovoljuje temeljne funkcije denarne politike in denarja. Ker je evro spočet v nedrjih skupnega evropskega trga in štirih ekonomskih svoboščin, velja za klasičen teoretski primer valutnega območja, Mundell pa za nekakšnega krušnega očeta evra. Toda skupni trg še vedno ni enotno tržišče, širitev EU pa je bila zadnjih petnajst let hitrejša od njene ekonomske integracije. Evro hkrati združuje in deli EU na dva dela, saj več kot polovica članic ni prevzela skupne valute. Predvsem pa je EU ekonomsko še vedno preveč razcepljena in omejevalna, da bi izpolnjevala merila optimalnega valutnega območja. Slovenija je odličen primer te dvojnosti. Čeprav je prevzela evro, zanjo še vedno veljajo posebne omejitve glede prostega pretoka delovne sile. Na to je v ponedeljek dovolj dramatično opozoril France Arhar, "oče" poslavljajočega se tolarja.

Tretja iluzija o trdnosti evra in kakovosti nove evropske monetarne politike temelji na ideji o neodvisnosti evropske centralne banke. Načeloma velja, da naj bi neodvisna centralna banka bolje nadzirala inflacijo. Toda ta cilj je lahko zgolj sredstvo, s katerim želimo doseči hitrejšo in trdnejšo gospodarsko rast. Neutrudno prizadevanje za stabilnost cen ECB lahko dejansko celo škodi gospodarski rasti in blaginji EU. Prednosti neodvisnosti ECB zato niso tako samoumevne. Zgodba je navidezno preprosta. Političnoekonomska neodvisnost centralnih bank krepi njihovo kredibilnost, to pa vpliva na znižanje transakcijskih stroškov in nižjo inflacijo. Ni pravih dokazov, da neodvisnost centralne banke znižuje inflacijo, kot dokazujejo ZDA. In še manj rešuje problem tveganih odločitev, kot je na primer serija napak guvernerja japonske centralne banke, ki je državo med letoma 1993 in 2000 ujel v znamenito "likvidnostno past". Večino ameriških recesij v XX. stoletju so povzročili centralni bankirji in podobno velja za začetek dela ECB v zadnjih sedmih letih. Tudi ECB bo šele morala najti ravnotežje med svojo neodvisnostjo in ekonomskimi pooblastili, med interesi finančne stabilnosti in demokratično odgovornostjo za evropski razvoj. Tudi Slovenija je dober dokaz, da je šele skupna akcija vlade in BS leta 2003 odločilno zamejila inflacijo in pripravila zmagovito pot evru.

Med zmagovitimi učinki, ki naj bi dokazovali moč in prednosti evra, je večja preglednost cen v EU. Tudi tu so dokazi navidezno prepričljivi. Če so cene v evrih, potem bodo bolj primerljive in svobodni trgi bodo poskrbeli, da se bodo cene postopoma izenačile. Ljudje bodo preprosto kupovali tam, kjer je ceneje, in pritiski na znižanje cen bodo velikanski. Toda evro dejansko ni pripeljal do izenačevanja relativnih cen med državami. In to tudi ne bi bilo dobro. Če bi Nemci kupovali pri nas, bi svojo kupno moč več kot podvojili in nasprotno. Pri izenačenih cenah bi se bogati omastili, revni pa preplačevali druge. Tudi izkušnje iz ZDA kažejo, da se cene ne izravnavajo zaradi skupne valute in da se cenovne razlike ohranjajo še stoletja po uvedbi svobodne trgovine in skupne valute. Vzrok niso ljudje, ker bi bili leni in neumni potrošniki, vzroki tičijo v globljih ekonomskih strukturah. Predvsem v različnih stopnjah konkurence pa lokalizaciji trgov in omejevanju distribucijskih kanalov, veliko prispevajo k temu tudi razlike v plačah in različne potrošniške navade in razvade. Razlike med cenami znotraj EU se torej ne bodo bistveno spremenile, kljub delujočemu evru. Za slovenskega potrošnika zato ni pravih razlogov za evrsko nakupovalno evforijo, ki bi nadomestila strah pred inflacijskimi pritiski ob zamenjavi valute.

Evro in vse okoli njega pogosto spominja na krščansko čaščenje brezmadežnega spočetja. Toda proslave se že jutri lahko spremenijo v nočno moro, če bomo ostali ujeti v napačen tečaj evra glede na fazo gospodarskega cikla. In vse skupaj se bo spremenilo v samoprevaro množic, če nacionalna gospodarstva ne bodo zmogla hitrih strukturnih sprememb. Dvom o evru je zato še vedno najboljša popotnica za njegovo preživetje.