Tretja pot

Politične težave LDS so del konceptualne krize levice, ki jo opazimo tudi drugod

Kongres LDS naj bi bil nekakšno razpotje, kjer bi morala največja opozicijska stranka najti pravo rešitev za svoje kadrovske, programske in politično-razvojne težave. Nesposobnost izvajanja sprememb v stranki, predvsem pa programska zmeda in nejasna razvojna alternativa sedanji politiki vladajoče koalicije so znak nedvoumne in pričakovane krize te stranke. Krizo lahko reši dober krizni menedžment na ravni stranke ali pa zunanji in notranji politični trg, ki bo pometel z nesposobno strankino politično elito.

Politične težave LDS so del konceptualne krize levice, ki jo opazimo tudi drugod. Krepi se politični populizem, izrablja in hkrati izgublja se zaupanje v demokratične institucije. Vse pogosteje politično odloča poulična demokracija, ki je sicer lahko legitimna, ni pa liberalna in ustavna. Govorimo o demokratičnem deficitu, ko imamo ključne demokratične institucije, toda vedno večje težave z vladavino prava in demokratično politično odgovornostjo. Levica je znotraj teh sprememb uspavana, pogosto licemerna, predvsem pa vsebinsko prazna. Ne najde pravega dogovora za težave ekonomske vzdržnosti socialne države, instrumentalizacije libertarnih vrednot in varstva človekovih pravic.

LDS se je torej znašla v globalnem političnoekonomskem precepu iskanja te Blairove "tretje poti", ki po desetih letih spominja na zmuzljivost jezerske pošasti iz Loch Nessa. Toda pravi razlogi za strankarske težave so globlje narave. Gre za tri temeljne vzroke njene sedanje strukturne, vodstvene in idejne krize.

Prvi tiči globoko v devetdesetih letih. LDS v institucionalnem smislu nikoli ni prebavila različnih političnih kultur strank, ki so se združile na blejskem kongresu leta 1994. To je skrita, vendar temeljna zadrega integracijskih procesov, ki se nazadnje pogosto izkaže za ključno oviro pri razvoju takšnih korporativnih združb. Združena stranka je šestnajst let ostala lepljenka mimobežnih struktur in interesnih skupin, ne da bi se te težave zavedala in jo skušala reševati. Nasprotovanja Kacinu, ki je zadnji vplivni predstavnik demokratov, imajo torej globlje korenine in ne izhajajo zgolj iz sedanjega konflikta med različnimi strankarskimi frakcijami. Deficit organizacijske kulture in pomanjkanje socialnega kapitala sta izhodiščni napaki te stranke.

Druga težava je nadgradnja prve. LDS je s korporativnega vidika stranka, ki že desetletja uspeva brez pravega menedžerskega vodstva. Zmagoviti dvojec Drnovšek-Golobič je dokazoval dovolj razkošen politični talent, toda skromne menedžerske sposobnosti. To je bilo dovolj za volilne zmage in sestavljanje vladnih koalicij, toda premalo za izgradnjo učinkovite vladne administracije in dobro delovanje strankinega aparata. Oboje je bilo na koncu usodno. Osrednji menedžerski problem LDS po letu 2000 temelji na krizi vodenja. LDS ni imela načrta za zagotavljanje nasledstva, ni priznala vzvodov nabora in promocije vodstvenih ljudi in ni poznala elementarnih menedžerskih trikov, kako prebroditi odhode osrednjih političnih akterjev. Od tod sedanje zadrege z vodenjem stranke in prerivanje skupin, ki bi brez pravih idej in političnih vložkov rade prevladale na notranjem strankarskem trgu.

Tretja težava tiči v strateški naravnanosti stranke. Stranka je v slabem desetletju povsem izgubila razvojno vizijo, strategijo in strateške cilje. LDS je sprva edina ponujala liberalnodemokratski razvojni model in permisiven prehod iz postkomunizma. Volivci so nagrajevali izhodiščno humanistično ideologijo liberalizma, varstvo avtonomije, svobode in enakosti slehernika, predvsem pa dovolj inventiven gospodarski program, ki je zagotavljal učinkovit prevzem evropskih institucij tržne družbe. Toda liberalna identiteta se je z leti utopila v nenačelnem političnem pragmatizmu, gospodarski program se je z vstopom v EU povsem izčrpal. LDS je po volilnem porazu ostala brez pravega političnoekonomskega programa in jasnih ciljev, kako ponovno osvojiti oblast.

Politična zgodovina je polna podobnih zgodb. Angleški torijci se tudi po dvajsetih letih še niso pobrali in niso našli idejnega nadomestila za thatcherizem in karizmatično voditeljico stranke in države. Ameriški demokrati začenjajo enega najtemeljitejših notranjih naborov vodilne politične ekipe, ki naj bi jih popeljala do zmage leta 2008. Na domačih tleh je dovolj dober dokaz razpad Demosa in propad demokratov zaradi cepitve stranke. Navsezadnje vodilna SDS tudi ni prišla na oblast z jasnim programom in Janša je zmago gradil predvsem na prodornosti svoje kritike obstoječega in ne na novi razvojni vsebini.

Toda vsak zmagovit politični model mora imeti vsaj nekatere od treh elementov. To so programske usmeritve, karizmatičnost voditeljev ali pa profesionalna organizacija. Janković je v Ljubljani pred meseci demonstriral vse troje in presenetil z volilno zmago. LDS ta trenutek ne premore ničesar od tega in zato tiči v razvojni krizi. Nima niti pravih analiz in rešitev niti pravih politikov. Ima pa politično nenadarjeno elito, ki v boju za politično dediščino brezkompromisno spletkari in želi maksimirati svoje koristi na račun drugih.

Prva in najpreprostejša rešitev je politični trg, ki bo na volitvah leta 2008 potrdil politični stečaj stranke in omogočil nov začetek glede na nesporne potrebe levosredinskega prostora. Druga, težavnejša rešitev je zavestno oblikovanje notranjega političnega trga, nekakšen ameriški tip nominacij strankarskih vodij s programi, političnim kapitalom in konkurenčnim bojem za notranjo in kasneje tudi zunanjo oblast. Tretja možnost je krizni menedžment sedanje strankarske strukture, ki zajema libertaren in dobro zasnovan ekonomski program, predvsem pa jasne cilje, kako osvojiti oblast z boljšimi razvojnimi rešitvami.

Nobena alternativa ni lahka. Sedanje iskanje rešitelja namesto alternativnih rešitev pa je obsojeno na neuspeh. Slovenija bo preživela brez LDS in njenih krizofilov, morda se bomo celo naučili živeti z novim političnim populizmom. Toda to ne more biti alternativa niti demokraciji in še manj temeljnim vrednotam liberalizma. In za to gre. Ozračje je kljub ekonomskemu napredku države soparno in težko in na jasen dan vedno pogosteje nosim politični dežnik.