Iniciative oživijo, ko oblast nima posluha

V obdobju 60. let in nato v 80. letih se začnejo v civilni družbi pojavljati pobude, okrog katerih se združujejo ljudje, od gibanj pa do civilnodružbenih organizacij, ki so bolj ali manj formalizirane. Te pobude ponujajo odgovor na rešitve, ki jih je javno ponudila oblast. In če se neka skupina ljudi ne strinja z najboljšo možno rešitvijo, ki jo ponuja oblast, potem se seveda odpre prostor za javno razpravo. Tako se oblikuje javno mnenje, to pa da odločevalcem ponovno možnost, da premislijo o svojih predlogih in jih morda tudi spremenijo. Po svoje je to pritisk nanje. Če se zdi ljudem ta problematika zelo pomembna za njihova življenja, a jih odločevalci ignorirajo, se začnejo pojavljati gibanja, protesti, demonstracije. To se zgodi v točki, ko se začne civilna družba zavedati, da od oblasti ne more več pričakovati, da bo sprejela njena mnenja le zato, ker so javno izražena. Nova gibanja in iniciative se torej pojavijo, ko se začne politični odločevalski prostor zapirati.

Je rast civilnodružbenih pobud povezana tudi s krizo političnih strank?

O tem se govori, ko se politični prostor zapira in postane rezerviran samo za tiste, ki so svoje poslanstvo gradili znotraj strankarske mreže in se borijo za položaje v institucijah ali v zakonodajni ali izvršni veji oblasti. Po njihovem mnenju je izvršna veja oblasti tista, ki edina lahko odloča. Seveda je lahko tudi ta oblast odprta za civilnodružbene pobude. Če pa je prostor zaprt in niti civilnodružbene organizacije niti javnost ne morejo sodelovati pri reševanju nekaterih vprašanj, je to problematično, sploh če gre za vprašanja, ki so za ljudi življenjskega pomena, ker so povezana z njihovo pravno svobodo ali s kakovostjo bivanja širšega kroga ljudi. Ravno pri teh vprašanjih lahko angažiraš večjo skupino ljudi. V Sloveniji se je to zgodilo vsaj v dveh primerih. Pri prvem je šlo za vprašanje javnega zdravstva, pri drugem za vprašanje ekologije, za nasprotovanje plinskim terminalom v Tržaškem zalivu.

Peticijo proti terminaloma je podpisalo 47.000 ljudi, peticijo za ohranitev javnega zdravstva več kot 64.000.

Te številke dokazujejo, da je šlo za res velika protesta, izpeljana prek peticije.

Pred leti so bile najodmevnejše pobude, ki se niso strinjale s poteki cest ali so protestirale zaradi prehodov čez železniško progo. Zdaj pa veliko pobud nagovarja res širok krog ljudi.

Pri tem, koliko ljudi bo podprlo neko pobudo, je ključno vprašanje, koliko je pripravljena oblast reševati posamezna vprašanja v skladu s pričakovanji neke skupine. Če so bila prej v ospredju lastninska oziroma denacionalizacijska vprašanja ali vprašanja prostorskega urejanja, so pobude podajale skupine, ki se z načinom reševanja teh vprašanj niso strinjale. Če pa gre za vprašanja, ki se tičejo širšega sklopa ljudi, je odločitev, ki neposredno prizadeva ljudi, širša. Se pravi, da je širina pobude odvisna predvsem od predmeta, o katerem se razpravlja. Če oblast nima posluha, da bi reševala recimo okoljsko vprašanje na način, ki bi bil ljudem blizu, je jasno, da bo v javnem prostoru dobila odgovor v obliki neke take pobude.

Kakšno je trenutno najpogostejše orodje za pritisk na oblast? So to peticije?

Po eni strani je zelo močan pritisk to, da se v odločevalskem procesu odpira prostor civilni družbi po formalni poti. Na evropski ravni se denimo prav zdaj odpira civilni dialog, in to s pomočjo evropske komisije. Drugi možni pritisk je pritisk prek oblikovanja javnega mnenja. Poti je več, od klasičnih medijev do interneta ali ulice; ta je najspektakularnejša. Ulični spektakel, pa naj gre za demonstracije ali proteste, namreč pritegne veliko pozornost. S pozornostjo pa lahko sporočiš širšemu krogu ljudi, kaj je tisto, kar hočeš. In prostor za inovacije na tem področju je velik. Za slovenski prostor je bil recimo nekaj novega pohod iz Ljubljane proti Kopru, ki so ga izpeljali nasprotniki plinskih terminalov. Ali pa recimo pohod od Kopra do Ljubljane, ki so ga imeli izbrisani.

Ali pa pot izbrisanih v Strasbourg ...

... kjer so denimo uporabili avtobus. Takšne manifestacije imajo veliko simbolno moč in zato učinkujejo ne le na ravni vsebine, ampak tudi na ravni forme. In takšnih akcij je vse več. Civilnodružbena skupina, ki se je pogajala z vlado, je recimo pred pogajanji vedno pripravila neki spektakel in skozi to je bilo mogoče v štirih ali petih stavkih sporočiti tisto, kar so želeli doseči.

Imate v mislih manifestacije Marka Breclja?

Marko Brecelj je bil vseskozi poleg, bil je tisti, ki je izvajal te akcije. So bili pa zelo veliki odpori proti temu, ker so nekatere nevladne organizacije mislile, da bodo s tem izgubile kredibilnost in resnost, čeprav je daleč od tega.

Kako je na civilnodružbene pobude vplival razvoj interneta?

Kar se tiče uporabe interneta v političnem prostoru, torej kar se tiče e-demokracije, je to razmeroma nova stvar. Uporablja se zadnjih pet ali šest let. Najprej je bilo seveda treba v realnem življenju vzpostaviti možnost, da ljudje lahko sodelujejo pri e-demokraciji.

Najprej so morali imeti vsi dostop do spleta.

Pa še to ni dovolj. Obstajajo družbe, kjer ima večina prebivalstva dostop do spleta, pa e-demokracije sploh še nimajo. Recimo ZDA so v povprečju pri e-demokraciji daleč za nami, čeprav imajo večjo stopnjo dostopa do interneta kot Slovenija. Najdlje pa so prišli Južni Korejci, kjer smo priča pravi eksploziji e-demokracije.

Tudi Slovenija na svetovni lestvici e-demokracije ni ravno visoko. Zasedamo 46. mesto.

In v zadnjih dveh letih smo zelo padli. Medtem pa narašča naša e-uprava. To pomeni, da država investira finančna sredstva in intelektualni kapital le v tisti del uporabe interneta, s katerim lahko opravlja neke storitve za državljane. Država recimo daje na svoje spletne strani informacije javnega značaja. Ne prizadeva pa si, da bi državljani prek orodij, ki so že na razpolago, sooblikovali njeno politiko. Tukaj gremo po zaslugi sedanje vlade, ki se je zelo striktno usmerila le v eno smer, po lestvici vztrajno navzdol.

Kakšne so največje ovire?

Če ljudje ne prepoznavajo potrebe po tem, da bi sodelovali pri oblikovanju politike, in so zadovoljni z rešitvami, ki jih ponuja javna oblast, nimajo nobene potrebe, da bi participirali. Takrat niti civilnodružbenih gibanj ni. Tisti trenutek, ko se takšna potreba pojavi, pa pride na dan tudi vprašanje vseh potencialov, ki jih ima internet, da bi olajšal oblikovanje takšnih pobud. Enako je na ravni EU. Obstajajo štiri ključne institucije, ki vse zagovarjajo razvoj e-demokracije, zato jo tudi vse uporabljajo za svoj zaščitni znak. Ampak favorizirajo samo tista orodja, ki krepijo njihovo politično moč, vseh drugih pa ne. Tako evropski parlament recimo postavlja v ospredje le e-peticije, pripeljal bo tudi e-volitve, prizadeva pa si še za lažji dostop do informacij. Drugih orodij, kot so e-posvetovanje ali e-forumi, v njegovem zornem kotu razumevanja ni. Gre za konceptualno omejenost razumevanja e-demokracije.

Evropski parlament ima kljub temu izdelan vsaj sistem oddajanja e-peticij. Na spletu imajo poseben obrazec, prek katerega lahko vsak odda pobudo. Naš parlament tega nima.

Naš parlament je šel pri prenovi spletne strani lani nekaj korakov nazaj od spletne strani, ki jo je imel v preteklosti. Nima namreč možnosti dostopa za tiste skupine ljudi, ki so fizično hendikepirane, ki slabo vidijo, ki imajo motorične težave.

Kakšne možnosti pa ima v resnici "navaden" človek, da vpliva na odločitve? Recimo, če se obrne na institucije EU?

Vsak lahko prek spletne strani evropskega parlamenta odda peticijo, in če posebna komisija ugotovi, da je problem v pristojnosti parlamenta, da peticijo v podpis drugim državljanom. Sicer jo posreduje pristojni evropski instituciji. Evropska ustava, ki sicer še ni sprejeta, pa predvideva, da bi se okrepila možnost državljanov EU, da bi vplivali na odločanje mimo delujočih institucionalnih kanalov. Torej mimo evropskega parlamenta. V 47. členu predloga ustave EU namreč piše, da mora evropska komisija vsako pobudo, ki jo podpiše milijon ljudi, dati na dnevni red in vprašanje doreči. Za Slovenijo se zdi milijon zbranih glasov veliko, a v EU je 460 milijonov ljudi.

Prva takšna pobuda predlaga preselitev sedeža evropskega parlamenta iz Strasbourga.

Ta je prva. A ker ustava EU ni bila sprejeta, še ne more biti obravnavana.

Med drugim ste tudi sooblikovalec spletne strani www.e-participacija.si. Kako ta prispeva k sodelovanju "navadnih" državljanov pri odločanju?

Gre za edino takšno spletno stran pri nas, delamo pa jo na več ravneh. Ena izmed njih je tudi sodelovanje z evropskim parlamentom. V okviru tega smo lani v sodelovanju s študenti in z evroposlancem Miho Brejcem pripravili prvi pravi poskus e-demokracije pri nas. Na Študentski areni smo k stojnici evropskega parlamenta prinesli tri prenosne računalnike in študente prosili, naj izrazijo svoje mnenje o socialnih okvirih, o katerih je tekla razprava v evropskem parlamentu. Odzvalo se jih je celo več kot sto. Iz tega smo potem naredili poročilo, poslali smo ga študentom v dopolnitev, Brejc pa se je moral do poročila opredeliti. Obljubiti je moral tudi, da bo poročilo vključil v svojo predstavitev v evropskem parlamentu. Celotna debata gre tudi v slovenski parlament, h parlamentarni komisiji za evropske zadeve. Skratka, uspelo nam je, da je mnenje študentov vplivalo na odločitve oblasti. In transparentnost je bila popolna.

Se boste na takšen način aktivirali še pri kakšni temi?

Vključili smo se tudi v razpravo o energetiki. Ko namreč ljudem poveš, da njihova mnenja ne bodo ostala kar nekje, da bodo res upoštevana, so pripravljeni spregovoriti.