Zasebniki o koncesijah

Pet let. Pred tem sem bila sedem let zaposlena v zdravstvenem domu v Lenartu.

Kaj je glavni motiv zdravnikov za odhod med zasebnike? Je to predvsem dobiček?

Zame so bili na prvem mestu slabi odnosi. So pa še drugi razlogi. Direktorji zdravstvenih domov zdravnikom pogosto omejujejo nakup dobrih naprav in materiala, pa tudi pravico do izobraževanja. Pomemben razlog je želja po samostojnosti. To pa ne pomeni, da nam je za denar vseeno. Jasno je, da si vsak zdravnik želi večjega zaslužka. Prva plača mladega zobozdravnika v zdravstvenem domu znaša približno 240 tisoč tolarjev, kar je za tako odgovorno delo zares skromno plačilo. Direktorji zdravstvenih domov trdijo, da dobrih zdravnikov ne morejo nagraditi, ker jim to onemogočajo kolektivne pogodbe in zakonodaja, hkrati pa sebi izplačujejo plače, ki v nekaterih primerih presegajo celo plači predsednika države in vlade.

Najbolj me moti argument, da so koncesionarji do bolnikov prijaznejši. Sprašujem se, zakaj niso bili prijazni takrat, ko so bili še zaposleni v javnem zavodu ...

Zdravnik lahko dela dobro ali slabo, ne glede na to, kakšen je njegov pravni status. Če dela po strokovnih, moralnih in etičnih merilih, se njegov odnos ne bi smel razlikovati. Moj se ne.

Kakšna je razlika med vašim sedanjim zaslužkom in plačo, ki ste jo dobivali v zdravstvenem domu?

Na mesec zaslužim približno 200 do 300 tisoč tolarjev več. Kljub drugačnemu javnemu mnenju koncesionar zelo težko obogati. Že z nakupom opreme in prostorov se zakreditira za petnajst let. Oprema zobozdravstvene ordinacije na primer stane od 15 do 20 milijonov tolarjev, še enkrat toliko pa stane nakup prostorov. Jaz vedno pravim, da smo zdravniki poleg bolnikov tisti, ki imamo od zdravstvenega denarja najmanj koristi. Bistveno več zaslužijo dobavitelji medicinske opreme ter gradbeni in farmacevtski lobi.

Ampak koncesionarji lahko dodaten denar vedno zaslužite s samoplačniškimi storitvami.

To je sicer res. Ampak za to nismo krivi zdravniki, pač pa država, ki še zlasti v zobozdravstvu že vrsto let zmanjšuje pravice zavarovancev iz obveznega zavarovanja. Najbolj so se te pravice krčile prav v obdobju prejšnjega ministra Kebra. Stvari so šle celo tako daleč, da bolnika brez doplačil ne moreš več strokovno oskrbeti. Čiščenje zobnega kamna, bele zalivke ali zobna protetika brez doplačil niso dosegljivi ne pri koncesionarjih ne v javnih zavodih.

Predlagani zakon o koncesijah na široko odpira vrata ukinitvi zdravstvenih domov. Švedi, ki imajo enak sistem zdravstvenih domov kot mi, o njihovi odpravi ne razmišljajo.

Koncesionarji zagotovo nismo tisti, ki bi si želeli razpada javnega sistema. Prav nasprotno. Po našem mnenju bi bilo dobro, če bi zdravstveni domovi ostali, a bi se organizirali na drugačnih temeljih. Se pravi, da bi v njih delali koncesionarji, ki bi bili združeni v zdravniško zadrugo.

Torej se ne strinjate s tistimi, ki pravijo, da gre pri novem zakonu za privatizacijo zdravstva?

Ne, ker smo tudi koncesionarji del tega javnega zdravstva. Zakonodaja javnim zavodom in koncesionarjem zagotavlja enake pogoje dela in financiranja. Napačna je torej trditev, da gre pri podeljevanju koncesij za privatizacijo. Koncesionar ni zasebnik, ampak je del javne mreže. Prav tako ne drži očitek, da podeljevanje koncesij pomeni uvajanje samoplačništva. Koncesionarje podobno kot javne zavode plačuje zdravstvena zavarovalnica. Zato bolniki, ki imajo urejeno zavarovanje, za storitve, ki jih krije zavarovalnica, ne plačujejo niti v javnih zavodih niti pri koncesionarjih. Res pa je, da pri obojih plačujejo za storitve, ki jih zavarovalnica ne priznava. Privatizacija zdravstva bi bila, če bi javne zavode kupili lastniki kapitala, ki pridobijo še koncesije za zdravnike in druge izvajalce in jih trajno postavijo v podrejen položaj. Lahko bi celo rekla, da nasprotovanje podeljevanju koncesij pomeni podpiranje morebitne privatizacije, ker onemogoča, da bi izvajalci pridobili koncesije in se privatizaciji izognili. Zasebni zdravniki koncesionarji divji privatizaciji odločno nasprotujemo, ker bi to prizadelo naše kolege v javnih zavodih in ker bi se poslabšale razmere za bolnike. O njihovem zdravju bi odločal kapital, katerega največji interes je njegovo povečevanje.

Ali zato nasprotujete uvedbi koncesij pri gradnjah?

Seveda. Prav koncesije gradenj so namreč tiste, ki vodijo v privatizacijo. Prek teh koncesij bodo zasebna podjetja lahko kupila objekte zdravstvenih domov in bolnišnic, zdravniki pa bodo postavljeni v mezdni položaj in bodo le 'vaba' za lastnike kapitala. Neko gradbeno podjetje bo lahko kupilo zdravstveni dom, najelo bo zdravnike iz Slovaške in na podlagi tega dobilo koncesijo za opravljanje dejavnosti. Po anketi zbornice iz leta 2005 ni potrebe po investitorjih zunaj zdravstva, vsaj ne na osnovni ravni. Poleg tega se v zbornici zavzemamo za to, da bi se koncesije lahko podelile le fizičnim, ne pa tudi pravnim osebam. Se pravi, da bi jih bilo mogoče podeliti le konkretnemu zdravniku ali zobozdravniku, ki bi se lahko organiziral kot s. p. ali d. o. o., ne pa tudi podjetjem. Prav koncesije, ki se glasijo na ime zdravnika, so namreč zagotovilo za ohranitev javnega zdravstva. Še zlasti sporno se nam zdi, da bi koncesije lahko dobile tudi zavarovalnice, farmacevtska podjetja ali dobavitelji opreme. Ko se namreč koncesije začnejo podeljevati pravnim osebam, to pomeni vstop zasebnega kapitala v zdravstvo. V posamičnih primerih se je to dogajalo že doslej. Poglejte primer podjetja Pek Jurček iz Slovenj Gradca. Ukvarjajo se z gradbeništvom, hkrati pa so dobili še koncesijo za stomatološko protetiko. Zbornica je ministrstvu že pred časom poslala vprašanje, kako se je to sploh lahko zgodilo, a je ostala brez pravega odgovora.

Bodo na ministrstvu upoštevali vaše zahteve?

Dvomim. Prof. Pirnat, ki je sodeloval pri pripravi novega zakona, pravi, da evropska zakonodaja omejitve podeljevanja koncesij zgolj na fizične osebe ne dopušča.

Pirnat tudi pravi, da zdravstvo nujno potrebuje svež kapital.

Ali poznate kapitalista, ki bi vložil svež kapital, pa v zameno zanj ne bi pričakoval nič? Takšnega kapitalista ni. Vsak pričakuje dobiček. Že leta 2004 po volitvah sem rekla, da bo oblast šolstvo izročila cerkvi, zdravstvo pa kapitalu. Zdaj se ta napoved uresničuje.

Merilo za izbiro koncesionarja bo po novem tudi njegova finančna sposobnost.

To je še ena od stvari, s katerimi se zdravniki ne strinjamo. Ne predstavljamo si, da bi mlad zdravnik v boju za koncesijo lahko konkuriral velikim podjetjem, kot so Mercator, Petrol in SCT. Velika podjetja bodo zdravstvene storitve sposobna ponuditi po bistveno nižjih cenah, s čimer se v zdravniškem cehu ne moremo strinjati. Cene za storitve, ki so plačane iz državne zdravstvene blagajne, morajo biti enotne.

Zakon predvideva vnaprejšnjo določitev cen storitev za celotno obdobje koncesije. Je to sploh izvedljivo?

Težko. V zbornici se zavzemamo za to, da ZZZS ne bi bil partner v koncesijski pogodbi. O ceni in obsegu storitev bi se torej morali še naprej pogajati vsako leto posebej. Razumljivo je, da si minister za zdravje prizadeva znižati cene, vendar zbornica v to ne more privoliti. Delo zdravnikov mora imeli neko vrednost. Vsaka razprodaja zdravniškega dela gre na račun kakovosti opravljenih storitev in varnosti bolnikov.

Je pametno, da bodo občine iz podeljevanja koncesij skoraj povsem izključene?

Absolutno. Doslej se je pogosto dogajalo, da so občine koncesije podeljevale mimo kakršne koli strategije, zgolj na podlagi poznanstev. So okolja, kjer se koncesije zadnja leta sploh niso podeljevale, na primer v Ljubljani in Mariboru, so pa okolja, kjer so se delile brez kakršnih koli meril. Posledica tega je, da so koncesije za zobozdravstvo dobili celo zobotehniki, kar je povsem nesprejemljivo. Po mnenju zbornice bi bilo najidealneje, če bi vse koncesije, na primarni in sekundarni ravni, v celoti podeljeval minister, in to po vnaprej določenih merilih. Žal ta merila tudi v novem zakonu niso dovolj natančno opredeljena.

Zakaj zbornica nasprotuje podelitvi koncesij za določen čas?

Razumemo, da je časovna omejitev nujna za zagotovitev konkurenčnosti. Vendar je treba hkrati upoštevati, da v zdravstvu predmet koncesije ni proizvod, pač pa storitve za ljudi. Gre za specifično področje, kjer lahko oskrba bolnika traja več let, tudi več, kot je delovna doba izvajalcev. Če zdravnik svoje delo opravlja dobro, ni logično, zakaj bi moral koncesijo po desetih letih vrniti. V javnem interesu je kontinuirano zdravstveno varstvo, zato bi moralo biti obdobje koncesije čim daljše. Vsaj petdeset let. Najboljše pa bi bilo, če bi se koncesije še naprej podeljevale za nedoločen čas.

Kritiki trdijo, da se bo zdravstvo z novim zakonom še podražilo, uporabnikom pa bo manj dostopno.

Socialna pravičnost in dostopnost zdravstvenih storitev se zaradi zasebnega dela ne zmanjšujeta. Prav nasprotno. Od leta 1992, ko je bilo uvedeno koncesionarstvo, se je dostopnost na nekaterih področjih celo povečala. Ne bom rekla, da smo zasebniki cenejši, zagotovo pa smo racionalnejši. Podatki o ceni posameznih storitev so tudi zaradi uvedbe zasebništva bistveno preglednejši. Zasebniki pač ne delamo prek kvote, ki nam jo plača zavarovalnica.

Saj prav v tem je problem. Javni zavodi presegajo program, čeprav jim tega nihče ne plača, zasebniki pa tega ne počno, ker bi si zmanjšali dobiček ...

Kdo pa pravi, da smo zdravniki dolžni delati na moralno-etični pogon? S podatki o prekoračitvi programov v javnih zavodih pa je takole: po zadnjih informacijah ZZZS kar nekaj javnim zavodom programa sploh ni uspelo realizirati, kaj šele, da bi ga presegli. Trditev, da zdravnik dela samo za dobiček, ni le neresnična, ampak tudi žaljiva. Iz lastnih izkušenj vem, da sem marsikaj naredila brezplačno. Zastonj sem na primer popravljala zobe varovancem iz varstveno-delovnega centra, ki so moji sosedje. Verjetno pa obstajajo tudi zasebniki, ki se pravil ne držijo.

To se lahko dogaja, ker nad koncesionarji ni ustreznega nadzora.

Ta očitek je izrečen na pamet. Tisti, ki to govorijo, poznajo samo število in vrsto nadzorov v javnih zavodih, nikoli pa niso poskušali pridobiti podatkov o številu nadzorov pri koncesionarjih. Upam si trditi, da je nadzor ZZZS nad zasebniki pogostejši kot v javnih zavodih. Zaradi posameznih praks smo koncesionarji manjši in veliko bolj pregledni. Finančni tokovi so jasnejši. Pri nas se veliko manj denarja pretaka v zasebne žepe raznih dobaviteljev in partnerjev. Pri koncesionarjih se ne more zgoditi afera zaradi operacijskih miz, ker nam ni v interesu, da bi opremo plačevali dražje zato, da bi nam trgovec nekaj našega denarja dobrohotno dal v žep. Brez dvoma poslujemo racionalneje od javnih zavodov. Osebno mislim, da se večina zasebnikov tako pri strokovnih vprašanjih kot glede financ ravna po pravilih. Obstajajo pa izjeme. Ampak če hočeš biti nepošten, si to lahko tudi v javnem zavodu.

Javni zavodi opremo in material naročajo centralno. Zasebniki pa kupujete vsak zase, kar je brez dvoma dražje.

Zasebniki mogoče res plačamo nekaj več, tudi zato, ker kupujemo kakovostnejšo opremo in material. Smo se pa v zbornici že pogovarjali o možnosti uvedbe centralnega naročanja za zasebnike.

Slabosti koncesionarstva se kažejo tudi pri zagotavljanju 24-urne dežurne službe in nadomeščanja v času dopustov.

Vsak zdravstveni dom ima z ZZZS sklenjeno pogodbo za izvajanje dežurne in urgentne službe in za to prejema tudi denar. Službo organizira za celotno območje, tudi za bolnike zasebnega zdravnika. V dežurni službi na primarni ravni sodelujejo vsi zdravniki, ki imajo opredeljene bolnike. Če bi bolnike zavračali, bi šlo za resno kršitev zdravstvene zakonodaje. Tam, kjer je število zasebnih zdravnikov večje ali imajo v zdravstvenem domu več invalidov ali kolegov, starejših od petdeset let, dežurstvo v glavnem opravljajo zasebni zdravniki. V zdravstvenem domu Lenart imajo zasebniki 34 odstotkov vsega programa, pa kljub temu opravijo kar 50 odstotkov dežurstev in 76 odstotkov nujne medicinske pomoči.

Znani so primeri, ko koncesionarji v petek ob dveh popolne zaklenejo vrata in bolnike prepustijo javnim zavodom.

Po 14. uri gresta lahko domov oba zdravnika, zasebni in zaposleni. Še enkrat poudarjam, da je stalna skrb za bolnike organizirana v zdravstvenih domovih, ti pa za organizacijo dežurstev in urgence od ZZZS dobijo posebna sredstva.

Kako se bo izvajanje dežurstev in nadomeščanj koordiniralo, če bomo imeli pretežno zasebne izvajalce?

Že danes te stvari v javnih zavodih uspešno koordinirajo zdravniki, zato ni razloga, da tega ne bi počeli tudi vnaprej. Zbornica predlaga, da se v ta namen zasebniki povežejo v zasebne zdravniške zadruge.

Koncesionarjem se očita, da presežkov ne vračate v zdravstvo.

Resnica je prav nasprotna. Veliko zasebnikov v opremo in material vlaga celo sredstva, ki jih zaslužijo s samoplačniškimi storitvami. Izračuni kažejo, da smo zasebniki od uveljavitve koncesionarstva do danes v opremo in prostore vložili od deset do dvanajst milijard tolarjev. Mirne duše lahko rečem, da so ordinacije zasebnih zdravnikov opremljene bolje kot ordinacije javnih zavodov.

Očita se vam tudi, da varčujete pri laboratoriju.

Tudi to ne drži. Bistvo ni v tem, koliko sredstev zdravniki porabimo za laboratorij, ampak koliko preiskav s temi sredstvi zagotovimo bolnikom. Koncesionarji preiskave naročamo v cenejših, zasebnih laboratorijih. Ker zaradi tega zagotavljamo cenejše preiskave, jih bolnikom lahko zagotovimo več. Mislim, da smo zasebniki dostopnost laboratorijev še povečali. Organizirali smo jih v krajih, kjer jih prej ni bilo.

Kaj pa očitki direktorjev zdravstvenih domov, da jim z odhodom zdravnikov med koncesionarje ostajajo kadrovski presežki?

Če v zdravstvenih domovih ostaja presežek kadra, je to posledica neustrezne kadrovske politike javnih zavodov v preteklih letih, ko so kljub odhajanju koncesionarjev zaposlovali prek priznanih normativov. Po mojem bi morali sindikati z ustreznim odnosom do koncesionarjev poskrbeti, da bi ti zaposlili svoje dotedanje sodelavce. Žal pa se pogosto dogaja ravno nasprotno, da ljudi z zastraševanjem odvrnejo od sprejetja službe pri koncesionarju. Zasebnik si je v tem primeru kader pač prisiljen poiskati drugje. Po mojem so največji nasprotniki zasebništva prav direktorji zdravstvenih domov, ker želijo ohraniti svoj položaj in privilegije.