Vanja Pirc

30. 1. 2007  |  Mladina 4  |  Politika

Civilnodružbeni revival

Kako je internet omogočil razcvet civilnodružbenih pobud in zakaj želi prek njih na odločitve v Sloveniji vplivati vse več ljudi

Protestni shod slovenskih, italijanskih in hrvaških ekologov proti plinskima terminaloma v Trstu, ki ga je spodbudila in soorganizirala Mladina

Protestni shod slovenskih, italijanskih in hrvaških ekologov proti plinskima terminaloma v Trstu, ki ga je spodbudila in soorganizirala Mladina
© Denis Sarkić

V zadnjih dneh je po spletu zakrožila pobuda francoskega gibanja L'Alliance pour la Planete. Zavezniki planeta so ves svet povabili, naj 1. februarja zvečer za pet minut ugasne luči. Zakaj ravno takrat? Ker bodo Združeni narodi ravno na ta dan objavili novo poročilo strokovnjakov za podnebne spremembe. Prav te pa naj bi bile naša najhujša nočna mora.

Francoska pobuda, ki naj bi Zemlji privoščila vsaj malo oddiha, je hitro dobila svetovne razsežnosti, ena zadnjih slovenskih pobud pa ima obilo težav. Gre za pobudo, s katero se Društvo kadilcev in ljubiteljev tobaka upira rigoroznim ukrepom, s katerimi želi ministrstvo za zdravje omejiti oziroma tako rekoč povsem prepovedati kajenje v gostinskih lokalih. Društvo je spisalo peticijo, objavilo jo je na spletu in doslej jo je podpisalo več kot 900 ljudi. A peticija ne kaže povsem realne slike. Ker ni moderirana, je v njej veliko pomanjkljivih vnosov. Poleg tega so peticijo napadli šaljivci. Razni Sadami Huseini in Rjavi Medvedi. To pa je lahko odbijajoče za tiste, ki bi želeli zares podpisati peticijo. "Žal se je to res zgodilo," ugotavlja predsednik društva Jaka Hergešič. "Prav zato smo začeli podpise zbirati tudi fizično, za zdaj v središču Ljubljane in na Bledu." Z drugo pobudo so štartali skupaj z gostinci. Kot pravi Hergešič, pa naj bi se bil se zaradi tega začel hud politični pritisk nanje. "Takoj, ko smo sprožili pobudo, so se v javnosti pojavili številni netočni podatki. Od vseh evropskih držav je kajenje v javnih prostorih tako omejeno, kot bi bilo z novim zakonom pri nas, samo na Irskem. Povsod imajo prostore za kadilce in nekadilce in ne vem, zakaj bi bili ravno mi tisti, ki bi bili najbolj omejujoči."

Pobuda proti omejevanju kadilcev za zdaj torej še ni povsem zaživela. A v zadnjem času smo bili kljub temu priča številnim civilnodružbenim pobudam, ki so pritegnile ogromno ljudi. In so odmevale tudi na državni ravni. Ena izmed najodmevnejših pobud je bila e-peticija proti gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Gradnjo terminalov so v začetku lanskega leta napovedali sosedje z druge strani meje, postopki so že stekli, slovenska vlada pa je ostala kar brez pripomb. Ekologi iz obalnih krajevnih skupnosti in iz Civilne iniciative slovenske Istre so zato stopili skupaj in pripravili peticijo proti posegu, ki ne bi ogrozil le ekosistema v italijanskem morju, ampak tudi v slovenskem. Peticijo je na Mladinini spletni strani podpisalo več kot 47.500 ljudi iz Slovenije, Italije in Hrvaške.

Še eno odmevno pobudo je uspelo pripraviti Gibanju za ohranitev javnega zdravstva, v katerega so se povezali posamezniki, ki nasprotujejo temu, kako namerava ministrstvo za zdravje v prihodnje zastaviti naš zdravstveni sistem. Gibanje, ki nima formalnega vodje, ima pa 55-članski odbor, v katerem so tudi številna znana imena, se zavzema za večjo solidarnost v zdravstvu in za ohranitev zdravstvenih domov. Nasprotuje pa ustvarjanju dobičkov v zdravstvu, večji privatizaciji zdravstva in podeljevanju koncesij kar vsevprek. In odziv? Glas podpore jim je na njihovi spletni strani v nekaj mesecih oddalo več kot 63.400 ljudi, kar je ena najbolj množičnih podpor, kar jih je uspelo pridobiti kateri koli civilnodružbeni pobudi v Sloveniji. Ena od članic odbora gibanja mag. Julijana Bizjak Mlakar pravi, da podpora narašča tako rekoč z vsakim dnem: "Vsebina je sicer težka za razumevanje, a ljudje so se očitno poglobili vanjo. Gre namreč za vprašanje zdravja ljudi, ki zadeva vsakega državljana."

Nekaterim zadnjim civilnodružbenim pobudam je torej uspelo pritegniti ogromno podpornikov. In ne le to. Zdi se, da je v zadnjem času tudi takšnih pobud vse več. Ali to pomeni, da postajajo ljudje vse bolj angažirani? Je le toliko tem, pri katerih se jim zdi pomembno, da se sliši in upošteva tudi njihov glas? Profesor psihologije na Fakulteti za družbene vede dr. Vlado Miheljak je prepričan, da ni naključje, da je prav pobudama proti plinskim terminalom in za ohranitev javnega zdravstva uspelo pridobiti najširšo podporo javnosti. "Ti dve pobudi sta resnično najboljša primera temeljite 'energetske obnove' nebrezbrižne državljanske iniciative. Še zlasti prva, ker je po eni strani transregionalna (podpisovali so državljani Slovenije, Italije, Hrvaške), po drugi strani pa, kot vse kaže, tudi uspešna." A zakaj toliko pobud prav zdaj, ko naj bi bili že globoko v demokratičnem sistemu?

Nezaupnica parlamentarnemu sistemu

Civilnodružbene pobude seveda ne obstajajo nujno le v demokratičnem prostoru. Včasih so celo veljale za njegov substitut. Recimo pri nas konec 80. let. "Zato je bila ekspanzivnost takrat morda večja; predvsem pa odmevnejša," na takratno dogajanje danes gleda Miheljak. Takratne pobude so bile tako odmevne tudi zato, ker je imel pojem civilne družbe in njenih pobud v 80. letih v Sloveniji a priori pozitiven naboj in angažma. Za demokratični sistem in pozneje osamosvojitev so bili tako rekoč vsi. Kot pravi Miheljak, pa se je pojem civilne družbe v 90. letih, torej potem ko smo že uvedli demokratični sistem, porazdelil glede na vrednote ljudi in njihovo politično usmeritev. Zato je razumljivo, da so bile pobude pozneje manj obsežne. Tako smo bili priča recimo pobudam za povrnitev premoženja z denacionalizacijo. Ali pobudam za prestavitev odseka kakšne ceste. V tem času so nastajale tudi protiemancipacijske civilnodružbene pobude. Tudi nestrpne. Spomnimo se samo pobude Šiškarjev proti azilnemu domu v njihovi soseski. Zakaj pobude zdaj spet združujejo vse več ljudi? "Ker se je vendarle pokazalo, da parlamentarni proceduralni sistem ne izkazuje zadostne senzibilnosti. Ker presoja po večinski in ne po vsebinski logiki, se je pokazalo, da je zunajparlamentarno delovanje pogosto nujno. Vračanje k civilnodružbeni dejavnosti in pobudam pomeni po eni strani nezaupnico parlamentarnemu sistemu (kar je občeevropski fenomen), po drugi strani pa tudi razbitje iluzije, da predstavniški sistem vedno in učinkovito nadomesti 'neposredno demokracijo'," ugotavlja Miheljak.

Res je sicer, da se to ne dogaja le pri nas. Pobud je res ogromno. Ena zanimivejših je pred kratkim nastala v ameriškem mestecu Monsey, kjer živijo pretežno ortodoksni Židje, ki izvirajo iz Vzhodne Evrope. Pravkar se množično upirajo temu, da bi največja ameriška trgovska korporacija Wal-Mart v njihovi soseski zgradila megalomanski trgovski center. Wal-Mart, v katerem je osredotočena ne le velika finančna, ampak tudi politična moč, Monseyju sicer še ni rekel ne, a so ga meščani vsaj prisilili k premisleku. Ali torej državljani tudi pri nas vse bolj jemljejo stvari v svoje roke? Ali ne zaupajo več politikom in političnim strankam, ki so jih izvolili na oblast, da bodo znali ti najbolje poskrbeti za njihovo blaginjo? Profesor komunikologije dr. Slavko Splichal s Fakultete za družbene vede meni, da se pravzaprav dogaja prav nasprotno. Sam je opazil, da so državljani dejansko 'vzeli stvari v svoje roke' le v primeru družine Strojan, pa še tam so lahko 'ukrepali' samo zaradi nedvoumne podpore oblasti. "Sicer pa je država oziroma vladajoča koalicija tista, ki vse bolj jemlje stvari v svoje roke in jih ureja po svoji volji - tako je s podržavljenjem nacionalne televizije, prelastninjenjem Dela, privatizacijo zdravstva, privatizacijo visokega šolstva in prizadevanjem za razbitje ljubljanske univerze, z uvajanjem političnega kapitalizma v gospodarstvu." Če k temu prištejemo še vse manj glasno in vidno parlamentarno opozicijo in povsem neslišne zunajparlamentarne stranke, so civilnodružbene pobude pravzaprav edina možnost, da nezadovoljni državljani izrazijo svoje mnenje. "Temu nikakor ne bi rekel 'ukrepanje', saj dejansko ne gre za nič drugega kot za manifestacijo javnega mnenja. Koliko na tak način izraženo mnenje državljanov pomeni pritisk na vlado, da omeji svojo aroganco, je drugo vprašanje," opozarja Splichal.

Zagon zaradi interneta

K množičnosti civilnodružbenih pobud je ključno pripomogel razvoj spleta. Tudi vrsta raziskav v zahodnih demokracijah kaže, da obstaja tesna povezanost med uporabo spleta in civilnodružbenim angažmajem državljanov. To sicer še ne pomeni, da uporaba interneta kar samodejno povzroča angažiranost. Gre bolj za to, da so družbeno angažirani ljudje pogostejši uporabniki interneta. Seveda pa večja vključenost državljanov ni le posledica spletnega komuniciranja. "Obstajati mora tudi jasna potreba po delovanju, ki je v osnovi lahko dveh vrst: civilnodružbeno delovanje je lahko reakcija na odločitve in delovanje drugih, zlasti države in močnih korporacij, lahko pa gre za pobude v pravem pomenu, torej za nove ideje, predloge novih rešitev, inovacije, ki so usmerjene v razvoj in prihodnost," pravi Splichal. V Sloveniji smo priča predvsem odzivom. Zlasti odzivom na sporne odločitve vlade. Množice so se recimo najbolj zganile, ko je zdaj že nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič predstavil zamisel, da bi, da bi povečali rodnost, splav postal plačljiv. Na Drobničev predlog se je usul pravi plaz kritik ogorčenih državljanov, društev, tudi političnih strank, vlada pa je nazadnje strategijo umaknila. Pred tem so še obsežnejši val nezadovoljstva sprožile vladne zamisli o uvedbi enotne davčne stopnje. Glavno pobudo so potem sicer prevzeli sindikati, ki jim je uspelo v hudem snežnem metežu na ulici zbrati 40.000 ljudi. Je pa takrat zakrožila tudi peticija proti davku na knjigo, s katero so želeli podpisniki opozoriti, da slovenska knjiga že zdaj izhaja v enih najtežjih razmer v Evropi in da bi višji davek prinesel kulturni samomor. Kot pravi prvopodpisani Rok Zavrtanik, sicer direktor založbe Sanje, jim je uspelo na spletu zbrati prek 6000 podpisov posameznikov in 115 kolektivnih glasov podjetij, v središču Ljubljane pa so zbrali še 15.000 podpisov na papirju. Peticijo so nato izročili predsedniku parlamenta, s tem, ko je vlada zamrznila zamisel o uvedbi enotne davčne stopnje, pa se njihova pobuda še ni končala. "Nismo si delali utvar, da bomo ničelni davek na knjigo dosegli kar takoj. Naši cilji so dolgoročni, obstaja razmišljanje, da bi peticijo internacionalizirali in da bi jo usmerili proti vsakršni hegemonistični prevladi, saj kulture in s tem jeziki izginjajo vsak dan," pravi Zavrtanik.

Da se večina civilnodružbenih pobud ukvarja prav s kritiko vladnih odločitev, verjetno največ pove o samem delovanju vlade. Kakšnih inovativnih, od vladnih načrtov neodvisnih pobud, ki bi jih sproducirali v Sloveniji, je le malo. Splichal vidi ključno težavo v tem, da država pri nas ne le ne spodbuja tovrstnega delovanja državljanov, ampak ga omalovažuje, podcenjuje ali celo kriminalizira. "Skratka, prizadeva si, da bi bilo civilnodružbenih pobud čim manj, če pa že so, naj bodo čim manj vidne. V zahodnih demokracijah je položaj praviloma prav nasproten. Vlade si prizadevajo, da bi aktivirale državljane, in to ne glede na to, kdo je na oblasti."

Morda bi med eno bolj inovativnih pobud lahko uvrstili Gibanje za pravičnost in razvoj, ki ga, drugače od večine drugih civilnodružbenih pobud, ki nimajo formalnega vodje - na takšen način je delovala tudi skupina, ki je pred leti pripravljala proteste proti vstopu v Nato in proti vojni v Iraku, potem pa se je kar izgubila z aktivističnega zemljevida -, vodi kar predsednik države Janez Drnovšek. Kot pravi član Gibanja za pravičnost in razvoj Miro Mihec, je zanje ključno, da prek ekoloških, socialnih in drugih pobud, akcij, zgledov, srečanj, debat in člankov v medijih osveščajo ljudi ter vplivajo tudi na politične vzvode. Za zdaj so pritegnili 2985 članov in 1119 simpatizerjev, opažajo pa, da je njihov vpliv najodmevnejši pri ekologiji in zdravi prehrani, najmanj ovir pri delovanju pa imajo pri sociali, po njegovem zato, ker na tem področju "neposredno ne ogrožajo sistema". Gibanje je zbudilo precej razprav o tem, ali je predsednik države lahko hkrati vodja civilnodružbene pobude, pa tudi o tem, ali je takšna pobuda sploh lahko apolitična. "Gibanje za pravičnost in razvoj nima namena postati politična stranka, temveč bo podpiralo tiste politične stranke, civilne pobude in posameznike, ki bodo delovali po načelih gibanja, in sodelovalo z njimi," pravi Mihec. Tudi sicer se zdi, da Drnovškovo gibanje bolj kot stranko nadomešča kakšno novodobno duhovno gibanje.

Očitek o spolitiziranosti je sicer eden najpogostejših, ki jih oblast nalepi civilnodružbenim pobudam. Takšnih očitkov je bilo deležno recimo Gibanje za ohranitev javnega zdravstva, najbrž tudi zato, ker je eden od njegovih pobudnikov nekdanji minister za zdravje Dušan Keber. "V gibanje se povezujejo ljudje, ki imajo interes izboljšati javno zdravstvo in ohraniti njegovo pretežno neprofitno usmerjenost. Lahko so pripadniki kakšne politične opcije ali pa ne, lahko so verniki ali pa ne, pomembno je, da imajo isti skupni cilj, izboljšati zdravstvo. Cilj političnih strank pa je oblast. Prav v političnih strankah je ključni problem to, da se te včasih povezujejo s kapitalom in nato ne delujejo v prid državljanov. Stranke potrebujejo za volitve denar. Gibanje pa mora biti neodvisno od skupin, ki imajo kapital. Gibanje lahko z množičnostjo svojega članstva in različnimi civilnimi pobudami prepriča politiko, da ga posluša. Sami vse delamo na prostovoljni bazi, tudi sredstva za tisk zloženk smo zbrali člani odbora ," očitke zavrača mag. Julijana Mlakar Bizjak. Nenavadno pri tem je le, da najdemo tudi med člani odbora gibanja posameznike, ki menijo, da je njihova pobuda politična in ne civilnodružbena. Politično motivacijo so prav tako očitali Mednarodnemu združenju za Lipico. Njegov predsednik Etbin Tavčar meni, da je to pač najlažje: "Nihče od nas ni bil politično aktiven in teh ambicij nimamo." A Tavčar je kljub temu lani kandidiral za župana Sežane. "To je bila le taktična vaja, saj glede na scenarij, ki ga predvidevamo v Lipici, nujno potrebujemo širšo podporo. Drugače pa se mi zdi povezovanje s strankami nepotrebno, celo nezaželeno je. Nam so pri naši pobudi pomembni strokovni in ne politični argumenti." Ključni greh, ki ga očitajo vladi, je, da želi v naravnem in kulturnem spomeniku zgraditi igrišče za golf, konje pa postaviti v drugi plan. Za zdaj jim je uspelo, da je ustavno sodišče zadržalo izvajanje novega zakona o Kobilarni Lipica, dokler ne poda svoje odločitve, s tem pa je onemogočilo tudi ureditev igrišča za golf. Tavčar, ki je bil zaradi nasprotovanja vladnim načrtom razrešen z visokega položaja v kobilarni, meni, da zagovornikov golfa najbrž niti ustavno sodišče ne bo ustavilo. Zato so se že začeli povezovati s tujimi somišljeniki, s konjeniško srenjo in z ekologi. Ekološke pobude so tudi sicer zelo pogoste, med odmevnejšimi so bile v zadnjem času recimo pobude proti gradnji vetrnih elektrarn, te dni pa se je v javnosti ponovno znašla zasavska ekološka pobuda EKO KROG, ki nasprotuje sežiganju nevarnih odpadkov v cementarni Lafarge Cement. Nedavno je po spletu zakrožilo obvestilo o protestni akciji proti cementarni, takoj zatem pa je začela cementarna na glas razmišljati, da bi tožila aktivista Boštjana Pihlerja, čeprav ta sploh ni avtor protesta, temveč ga je le posredoval naprej.

In kako uspešne so pravzaprav takšne pobude? Enoznačnega odgovora ni. Glede terminalov in javnega zdravstva je kljub močnemu pritisku javnosti recimo še vse odprto. Kakšna pobuda pa je vendarle učinkovita. Pred časom je bila učinkovita recimo pobuda Ljubljančanov, ki so nasprotovali temu, da bi mestne oblasti prepovedale, da bi legendarni Rudi Kovačič še naprej prodajal časopise ob Tromostovju. Ena najučinkovitejših pobud v zadnjem času pa je bila Mladinina e-peticija proti vojaški paradi, ki jo je ob lanskem dnevu državnosti napovedal vladni odbor za proslave. Peticijo sta v le nekaj dneh podpisala 11.002 človeka. Ko je vlada parado odpovedala, je predsednik odbora za proslave Aleksander Zorn dejal, da so se za odpoved parade odločili zaradi nasprotovanja državljanov in državljank, ob tem je navedel tudi, da so veliko vlogo odigrali številni podpisniki in podpisnice Mladinine peticije.