Veliki brat v Postojni

Zakaj policija ne bi smela nezakonito tajno opazovati in spremljati družine Strojan in vseh, ki so prišli v stik z njo

Družina Strojan je bila deležna nadzora na vsakem koraku

Družina Strojan je bila deležna nadzora na vsakem koraku
© Borut Peterlin

Dvomov ni več, policija je v času bivanja izseljene romske družine Strojan v Postojni tajno opazovala, spremljala, nadzorovala romsko družino in vsakogar, ki je prišel v stik z njo. To ne izhaja zgolj iz zapisnikov PU Postojna, pač pa je to potrdila policija sama. Razlika med mnenjem kazenskopravnih strokovnjakov in policije je le v tem, da si akcijo nadzora razlagajo povsem drugače.

Čemu bi policija sploh potrebovala do minute točne podatke o gibanju Strojanovih in njihovih obiskovalcev? Naj spomnimo, da ni prvič, da je policija podatke zbirala po naročilu nekega drugega organa. V primeru nadzorovanja dopisnice POP TV iz Celja Damjane Seme so celjski policisti zbirali podatke o njej, njenem delu, njenih neformalnih sodelavcih in podobno, ker si je tako zaželela parlamentarna komisija za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb in so jih po opravljenem delu komisiji tudi posredovali. Če so v celjskem primeru podatki prišli v javnost mukoma, tudi po posredovanju informacijske pooblaščenke, pa je v primeru doslej največje protizakonite akcije spremljanja civilnih oseb drugače. Zaradi pritožbe o omejevanju gibanja enega izmed članov družine Strojan se je za vpogled v arhive postojnske policijske uprave odločil varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. V Postojni so tako policisti spremljali in nadzorovali prav vse osebe, ki so se gibale na določenem območju. To pa je v nasprotju s pravili preiskovanja ne glede na državo ali celo celino, kjer se to zgodi, saj gre za kršitev univerzalnega pravila, ki ga poznajo povsod po svetu. Preiskovanje mora biti osredotočeno na konkretno osebo ali osebe, ne pa na kogarkoli, ki ga tajni opazovalec opazi med svojim delom.

Hanžkova inšpekcija

Policija se je na tiskovno konferenco varuha odzvala hitro, le nekaj ur po njej so z Generalne policijske uprave v skopem sporočilu za javnost sporočili, da navedb varuha ne bodo komentirali, ker z njimi še niso uradno seznanjeni, in še: "Vse aktivnosti policije v zvezi z družino Strojan v Postojni so bile povezane z zagotavljanjem njihove osebne varnosti in izvedene v okviru zakonskih pooblastil." Iz podatkov, ki so jih zbrali v Uradu varuha, pa ne izhaja niti to, da so policisti izvajali varovanje družine Strojan, vsaj ne prednostno, niti to, da bi za svoje delo imeli zakonsko podlago. Osnovna pogoja za takšno tajno nadzorovanje, pa še to le za točno določene osebe, bi bila sprožen kazenski ali vsaj predkazenski postopek in odredba preiskovalnega sodnika ali v določenih primerih tožilca. O tem po Hanžkovih besedah v arhivih ni ne duha ne sluha. Zato pa je Hanžek v arhivih naletel na izčrpne podatke o vseh obiskovalcih Strojanovih z do minute točnimi podatki o prihodih in odhodih, celo oznakami registrskih tablic avtomobilov in število oseb v njih. Že iz pričevanj novinarjev, ki so tam opravljali svoje delo, je znano, da so policisti prav vse temeljito izprašali, zakaj so prišli, in potem tudi spremljali vsak njihov premik. Doslej pa ni bilo znano ne slovenskim ne tujim novinarjem, da se vsi njihovi odgovori policistom in tudi pogovori z Strojanovimi pridno zapisujejo. Varuh je tudi ugotovil, da so tajno opazovanje noč in dan opravljali tako uniformirani policisti kot tudi policisti v civilu. Impresivni so tudi podatki, koliko različnih patrulj, policistov in drugih operativcev je pri nadzoru sodelovalo. Točnih številk seveda ni, iz zapisnikov pa izhaja, da jih je bilo nekaj deset. Poleg tega je Hanžek javno izrazil tudi skrb, da iz zapisov, ki jih je videl, izhaja, da so policisti delali po navodilih z višjih inštanc. Po varuhovih besedah naj bi navodilo za to početje PU Postojna dobila najmanj od Generalne policijske uprave, če ne celo z ministrstva za notranje zadeve ali vlade. Generalni državni tožilki Barbari Brezigar pa je tudi že poslal predlog, naj pregledajo sporne policijske aktivnosti, in s tem dal predlog za pregon storilcev morebitnih kaznivih dejanj glede nezakonitega tajnega nadzora.

Na Hanžkove navedbe so se odzval tudi na MNZ-ju in sporočili, da minister Dragutin Mate v konkretni primer ni posegel ter da "tudi ni seznanjen, da bi bili v omenjenem primeru uporabljeni prikriti preiskovalni ukrepi". In to kljub temu, da iz zapisnikov jasno izhaja, da je policija o svojih izsledkih obveščala vlado ter čakala na njena navodila.

Dva dni za tem se je policija odzvala še enkrat. Zatrdili so, da niso uporabljali posebnih metod in sredstev, in se sklicevali na 128. člen Pravil policije. Ne na zakon o policiji, pač na hierarhično najnižji akt, ki ureja področje policije, v katerem sploh ne gre iskati podlag za ravnanje policistov, pač pa zgolj podrobnejšo opredelitev zakonskih določil, predvsem zaradi čimboljše navezave zakonskih norm na prakso. Omenjeni člen pravil policije naj bi policiji omogočal "daljše časovno obdobje neposredno opazovati določena območja ali varnostne pojave ..." V nadaljevanju so o ukrepih še dodali: "Najpogosteje jih izvajamo ob večjih športnih dogodkih, kjer pogosto prihaja do kršitev javnega reda ali drugih javnih zbiranjih, kjer bi lahko prišlo do ogrožanja življenja, osebne varnosti ..." A primerjava med spremljanjem večtisočglave množice na nogometni tekmi in začasnim domom Strojanovih ni mogoča. Varnostnega tveganja na večjih športnih dogodkih nikakor ni mogoče enačiti z varnostnim tveganjem na območju začasnega domovanja Romov. V prvem primeru tudi niso nadzorovane prav vse osebe in tudi zapisniki po tekmi, razen v primeru kršiteljev, ne vsebujejo imen, številk registrskih tablic in podobno. Goran Klemenčič s Fakultete za policijsko-varnostne vede meni, da je pojasnilo policije v delu, kjer se sklicujejo na 128. člen, nesprejemljivo: "Policija se sklicuje na pravila policije - na akt, o katerem se je leta 2001 izreklo ustavno sodišče in jasno zapisalo, da sploh ne gre za pravni predpis, ampak interni akt, ki ne more predpisovati nobenih dolžnosti in obveznosti ter navzven imeti učinkov zoper tretje osebe."

Zakon o kazenskem postopku

Kazenskopravna stroka vztraja, da omenjeno policijsko ravnanje pozna zakon le v členu 149. a, ki govori o "posebnih operativnih metodah in sredstvih" (POMS). POMS pa niso šala, nasprotno, ker gre za najhujše posege v človekove pravice, so zanje določeni tudi najstrožji pogoji. Že sam člen 149. a je najobsežnejši člen v celotnem zakonu, da le ne bi bilo možnosti za široko razlago. Že za izdajo odredbe sodnika ali tožilca pa morajo obstajati "utemeljeni razlogi za sum", da gre za kaznivo dejanje. Izpolnjen mora biti torej najvišji pravni standard. In še to le takrat, ko je gotovo, da policiji na noben drug način ne bo uspelo priti do podatkov, ki se pričakujejo od tajnih nadzorstvenih ukrepov. Policija ne zanika, da ta standard ni bil izpolnjen.

Ker ta najosnovnejši pogoj ni bil izpolnjen, policija ni mogla pridobiti potrebne odredbe preiskovalnega sodnika ali tožilca, ki jo zahteva zakon. Izdaja odredbe pa je možna samo takrat, ko gre za sum najhujših, v zakonu naštetih kaznivih dejanj. Tu ni prostora za nobena navodila niti vlade ali ministra niti generalne policijske uprave, ki jih omenja Hanžek.

Zakon še določa, da se smejo ukrepi izvajati na "javnih in javno dostopnih" površinah, ker pa je bil bivši begunski center takrat dom ambruških Romov in so bili torej izenačeni vsaj z najemniki, bi uniformirani in zamaskirani policisti lahko svoje naloge izvajali kvečjemu zunaj centra, ne pa na njegovem območju. A to je še najmanjši problem. Osrednji je tajno opazovanje vseh civilnih oseb, ki so se znašle v začasnem domu ambruških Romov.

Zakon o kazenskem postopku nasploh pušča zelo malo prostora za različne interpretacije, še posebej pa je natančnem glede POMS-ov. V devetem odstavku 149. člen zakona opisuje možnost, da se ukrep tajnega opazovanja prenese na še kako drugo osebo poleg osebe, za katero je bil dovoljen. Tudi če bi policija imela odredbo pristojnega sodnika ali tožilca za izvajanje takih ukrepov zoper enega izmed članov romske družine, ne bi mogla ukrepa izvajati pri nobeni drugi osebi. Razen če bi tudi za to osebo obstajali prej omenjeni "utemeljeni razlogi za sum". Pa niso. Sicer pa je treba ponovno poudariti, naj bo še tako neverjetno, da so bili glede na podatke iz arhivov PU Postojna prav vsi ljudje, ki so se tam znašli, obravnavani enako.

Množica nadzorovanih

Nadzorovanih je bilo kot rečeno veliko posameznikov. Prav zato bo verjetno tudi veliko vpogledov v arhive, ki jih je že pregledal varuh človekovih pravic. Pregled zaznamkov policije je že opravil odvetnik Strojanovih Aleksander Čeferin, zahtevo za vpogled pa so že vložili tudi nekateri novinarji drugih medijskih hiš in tudi Mladina novinarka, ki je pokrivala to področje, Ksenija Hahonina in fotograf Mladine Borut Peterlin. To pa je verjetno zgolj začetek plazu, saj imajo preiskovanci, kar so obiskovalci Strojanovih bili, pravico vpogleda v podatke, ki jih je o njih zbrala policija. Hkrati pa imajo vsi preiskovanci zaradi nezakonitega zbiranja podatkov policije v skladu z Zakonom o varovanju osebnih podatkov pravico zahtevati takojšen izbris teh podatkov iz uradnih in drugih morebitnih evidenc.