Poti nazaj ni več

Kdaj je umrla LDS? Jo je pokopal odhod Drnovška? Sta jo spodkopali korupcija in klientelizem, morda aroganca in pragmatizem? Je smrt LDS posledica Heraklitove filozofije, češ, vse teče in vse se spreminja, ali pa je zadaj deloval tudi njegov učenec Kratil?

Jožef Školč, dolgoletni poslanec, član LDS in predsednik njene predhodnice ZSMS, je drugačnega mnenja. Na sobotnem kongresu, na bojnem polju spopada lokalcev in med sabo sprtih strankarskih "intelektualcev", ki so sicer že zdavnaj pozabili, kako naj bi se strateško vodila leva stranka, je Školč malce fatalistično analiziral dogajanje v LDS. Bil je tovariško kritičen. Po njegovem stranka ni izgubila svojega kompasa takrat, ko se je začela cenena kombinatorika različnih imen in namigovanj, ampak je začela kopneti takrat, ko je pozabila, da obstaja zaradi družbenih in državljanskih interesov, ki naj bi jih zastopala. Školč je prepričan, da se je LDS ošibila sama, ker je pozabila na svoja izhodišča. "Medtem ko so naše sodržavljane protipravno metali iz njihovih domov, smo se ukvarjali s kabinetnimi igricami. Ko je bil velik del slovenskega družbenega telesa zgrožen in ogrožen spričo izbruha sovražnega govora in odkritih izbruhov sovražnosti, je govorniški pult v parlamentu in tudi med občinami zaman čakal na govornike, ki bi to zgroženost in ogroženost izgovorili in legitimizirali ... Kopnela je naša podlaga, naše poslanstvo, naša vsebina". Morda se v svoji analizi Školč ne moti, ko trdi, da je LDS molčala v času, ko bi morala govoriti in opozarjati, vendar se to ni zgodilo šele v času kalvarije družine Strojan, pač pa mnogo, mnogo prej. Kritikom, tudi tistim znotraj stranke, takrat ni nihče resneje prisluhnil.

Zunaj in notri

Sobotni kongres LDS je bila samo še ena izmed vrste sedmin, ki jih strankarski liberalci pripravljajo vsake toliko časa po volilnem porazu leta 2004. OK, blišč zmage so odnesli Jelko Kacin, njegova Zdenka Cerar in manifestni Dušan Keber. Presenečenja ni bilo. Kacina so podprli lokalni strankarski veljaki, zaradi pragmatizma je na njegovo stran stopilo tudi nekaj nezadovoljnih poslancev, nekaj pa se mu jih je pridružilo predvsem zaradi spoštovanja institucionalnega ustroja, pa čeprav so zadaj, za hrbtom, vseskozi stiskali jezne pesti.

Sobotno dogajanje skorajda ne bi bilo vredno omembe: zgodil se je pač običajen političen blišč, namenjen vedno prezrti strankarski bazi, zgodil se je obračun s političnimi nasprotniki in za liberalce neobičajna monolitnost izraženih mnenj. A pripetila se je tudi nenavadna, vendar zgovorna pobuda. Gorenjski oddelek LDS je pozval nekdanjega člana LDS Mateja Lahovnika, naj vrne svoj mandat. Lahovnik je stranko demonstrativno zapustil že pred kongresom in Gorenjci so ga pač nagovarjali, naj odide iz parlamenta, ker ni več član stranke, ki mu je pomagala priti na Šubičevo. Namesto njega bi v poslanske klopi sedel stranki bolj naklonjen kader, Janko Stušek, župan Radovljice, ki je tudi pozival Lahovnika k odstopu.

Javni poziv je nenavaden zaradi dveh dejstev. Prvič, poslanci so v parlamentu predstavniki vseh ljudi in ne samo svojih volivcev (in strank), in drugič, na spornost pobude o oddaji mandata gorečih predlagateljev ni javno opozoril nobeden izmed zbranih strankarskih veljakov. Tudi tisti, ki so vedeli, da takšno razumevanje politične participacije ni ravno demokratično, so raje molčali. "Tisti, ki me pozivajo k izstopu, očitno niso seznanjeni niti z ustavo niti z zakonom o poslancih, očitno pa odražajo neko novo mentaliteto, ki je prevladala v stranki v zadnjem obdobju. Zanimivo se mi zdi, da so se takšne zahteve po vrnitvi poslanskega mandata včasih pojavljale v SDS, sedaj pa je ta praksa postala domača tudi nekaterim v LDS," na pozive o odstopu odgovarja sveži samostojni poslanec Lahovnik in dodaja, da je bil na "volitvah 2004 izvoljen na podlagi programa, ki sem ga v veliki meri sam napisal in tudi javno predstavljal, ter na podlagi tistih vrednot, ki jih zastopam še danes". Mimogrede, tudi LDS je bila nekoč stranka, ki je s pomočjo prebeglih poslancev večala svojo moč. Še najbolj znan je znameniti 46. glas Cirila Pucka, ki je po volitvah leta 1996 iz SKD prestopil v LDS in potrdil vlado Janeza Drnovška.

Nekaj dni pred kongresom se je zdelo, da ne bo odšel le Lahovnik, ampak da mu bo sledilo še nekaj drugih poslancev LDS. Vendar se ideja ni uresničila, niti ni jasno, ali je pri vsem šlo za realno možnost ali zgolj za obliko pritiska pred kongresom LDS.

Poslanska skupina LDS je za zdaj izgubila samo enega člana. Zakaj samo enega? Razlogov je lahko več, nekaj povsem praktičnih. Samostojni poslanci so manj vplivni kot velike poslanske skupine, praktično so odrezani od virov informacij, če pa bi se množičen odhod resnično zgodil, bi bilo treba na novo razdeliti sedeže v parlamentarnih odborih. Prav tako samostojni poslanci težje postavljajo vprašanja premieru, manjše ali samostojne poslanske skupine pa imajo veliko manj denarja kot velike. "Samostojni poslanec ima res več dela, predvsem zato, ker nima pri svojem delu takšne administrativne pomoči, kot jo imajo poslanski klubi parlamentarnih strank. Strinjam se, da je vpliv gotovo manjši, kot bi bil, če bi bil del večje poslanske skupine," priznava Lahovnik.

Kljub njegovemu demonstrativnemu izstopu nezadovoljstva v poslanski skupini LDS še ni konec. Iz stranke sta recimo izstopila Milan M. Cvikl in Slavko Gaber, še prej člani ljubljanske frakcije in odvetnik Miha Kozinc, pa recimo Maks Lavrinc.

Lahovnik o frakcijah in strujah sicer noče dajati podrobnih izjav, na vprašanje, aliče se bo poslovil od politike, pa odgovarja, da sam svoje poklicne poti ni začel kot politik in da si je svojo materialno eksistenco zagotovil zunaj nje. "Menim, da politiki in še posebej poslanci ne smejo biti eksistenčno odvisni od politike. Če so, potem niso dovolj samostojni pri odločanju in so v večji meri nagnjeni k prisiljenemu sklepanju političnih kompromisov samo zato, da si rešijo kožo in si še naprej s svojo poslušnostjo zagotavljajo politično eksistenco."

Embrionalno stanje

Kacinova zmaga pa je vseeno prinesla velik prelom. LDS ni razpadla, zdrsnila je v fazo razkroja in razgradnje.

Namigovanja o nastanku nove leve stranke so v zadnjih dnevih postala oglušujoča. Velik del levih politikov po hodnikih razmišlja in šepeta o novi politični sredini, vendar nihče izmed njih noče biti konkreten. Oglušujoči niso bili samo namigi, pač pa tudi molk in izmikanja ob direktnih vprašanjih. Zdi se, da je molk razumljiv, izmikanje potrjuje, da je nova stranka očitno še globoko v embrionalni fazi, le na ravni idej. Hitenje ali javne obljube bi lahko podrle goro, ki jo nekateri želijo zgraditi. "Sam ne vem za nič takega, čemur bi že lahko rekli priprave na ustanovitev nove politične skupine. Razen če v to kategorijo uvrstimo nekatere razgovore o potrebi po njeni ustanovitvi in nekaterih nujnih predpostavkah takega projekta. V nekaj takih pogovorih sem sodeloval, to pa je za zdaj tudi vse," je recimo na vprašanje o nastajanju nove stranke odgovoril Bogdan Biščak, nekdanji generalni sekretar LDS, ki se omenja kot eden od arhitektov nove politične skupine.

Nekateri so bili še bolj konspirativni, o imenih niso želeli govoriti, namigovali so samo na ljudi, ki ta imena povezujejo. "Priznam, da obstaja dogovarjanje na treh ravneh. Ena je recimo linija Kučan-Jankovič, druga se zbira okoli Drnovška in Golobiča, spet tretja okoli Potočnika. Vse tri skupine so med sabo povezane, vendar vseskozi pazijo, da kakšna ne bi prevladala in da se kakšna ne bi izgubila. Gre za merjenje in ocenjevanje, dokler se te skupine ne bodo združile," pravi vpliven član LDS in izkušen politik. "Če bo prišlo do združitve in do poenotenja, se bo v Sloveniji zgodilo nekaj resnično velikega!"

Kako velika bo nova stranka in kakšna bo njena moč, je težko oceniti. Nekateri recimo ocenjujejo, da bo največji korak narejen, če bo zbrala dovolj moči, da se bo oblikovala in institucionalno vzpostavila. Z novimi ali s starimi, četudi med sabo sprtimi posamezniki. Njena moč pa bo seveda odvisna tudi od dejanja aktualne oblasti in, kar se zdi paradoksalno, od odločitve Boruta Pahorja. Če bo voditelj na videz složnega SD odšel na predsedniške volitve, se bo na levi sredini odprl prostor za novo sodelovanje. Če pa bo Pahor vztrajal na strankarskem prizorišču in v okovih partnerstva za razvoj oz. partnerstva za mir, pa bo morala ta nova politična grupacija najti način, kako, kakor se je izrazil eden izmed njenih sopotnikov, "naliti vsebino v lepi vrč". In Pahorja prepričati, da je bolje, da sodeluje z njimi kot pa z vladajočo elito. Ko je Tone Rop leta 2004 izgubil na volitvah, je na volilno nedeljo zbral toliko moči, da je pred kamerami kislo obljubil, da bo "LDS najboljša opozicija, ki jo je imela Slovenija doslej". V prvih dveh letih vladavine Janeza Janše se njegova obljuba ni izkazala za natančno in zdi se, da je bolj malo možnosti, da se bo v naslednjih dveh letih kaj bistvenega spremenilo.

Kakorkoli, poti nazaj po kongresu ni več. V državnem zboru že sedijo trije poslanci, ki niso več člani LDS.