Deja Crnović

 |  Mladina 7  |  Politika

Volkovi in ovčice

Nasprotja znotraj strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij

Dr. Jernej Zupančič kot vodja Strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij

Dr. Jernej Zupančič kot vodja Strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij
© Borut Beterlin

V četrtek se je petič sestala Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij, ki deluje od decembra lani. Preseljevanje romske družine Strojan in vali sovražnega govora v medijih so vlado namreč prisilili, da se romske problematike loti bolj sistematično in tudi navzven pokaže, da se stvari urejajo, vendar pa cilji imenovane skupine in nekateri njeni člani niso ravno v skladu s pričakovanji o čimprejšnjih konkretnih rešitvah.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Deja Crnović

 |  Mladina 7  |  Politika

Dr. Jernej Zupančič kot vodja Strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij

Dr. Jernej Zupančič kot vodja Strokovne skupine za reševanje prostorske problematike romskih naselij
© Borut Beterlin

V četrtek se je petič sestala Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij, ki deluje od decembra lani. Preseljevanje romske družine Strojan in vali sovražnega govora v medijih so vlado namreč prisilili, da se romske problematike loti bolj sistematično in tudi navzven pokaže, da se stvari urejajo, vendar pa cilji imenovane skupine in nekateri njeni člani niso ravno v skladu s pričakovanji o čimprejšnjih konkretnih rešitvah.

Kot novi predsednik Komisije Vlade RS za zaščito romske etnične skupnosti je skupino 1. decembra 2006 imenoval minister za okolje in prostor Janez Podobnik, ki je na čelu komisije zamenjal ministra Zvera. Medtem ko je krovni zakon o romski skupnosti še v parlamentarni proceduri, 17. januarja ga je z nekaj pripombami že potrdil državni svet, pa strokovna skupina za zdaj še zbira podatke v občinah in mnenja strokovnjakov, na podlagi katerih nameravajo izdelati program reševanja romske problematike.

Ustanovitev takšne skupine pozdravljajo tudi predstavniki romske skupnosti, saj se v preteklosti na državni ravni s tem ni nihče ukvarjal. Jože Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije, je eden od članov strokovne skupine, katere tako programsko usmeritev kot delo ocenjuje pozitivno. V skupini je osem članov, na sejah pa vedno sodelujejo še poznavalci določenih obravnavanih tematik. Strokovno skupino vodi dr. Jernej Zupančič, sicer docent na ljubljanski filozofski fakulteti, a tudi eden od prebivalcev Ambrusa, ki se je udeležil zloglasnih protestov in tudi sodeloval pri pogajanjih z ministrom Matejem.

Zaupanje vodenja skupine nekomu, ki je podpiral nujno intervencijo oziroma izselitev Strojanovih, se je zdela predstavnikoma Zveze Romov Slovenije, Bojanu Tudiji in Jožetu Horvatu Mucu, skrb zbujajoča. Tudija se namreč boji, da projekt ne bo šel v pravo smer; ko je na prvem sestanku namreč predlagal, da obravnavajo tudi problematiko Strojanovih, so ga člani skupine gladko zavrnili. Enako se je zgodilo na zadnji seji v četrtek, ko je predlagal reševanje problema Dobruške vasi in Brezja. Zupančičevo vodstvo Tudijo pogosto napelje na misel, da bi izstopil iz skupine. Pravi, da je Zupančič za zdaj sicer še "dober in dobro govori", a je to po njegovem mnenju posledica tega, da na sestankih skupine ne govorijo o Romih iz Ambrusa. "V nasprotnem primeru bi verjetno že pokazal svoj pravi obraz, Romi ga ne motijo, dokler jih ni v Ambrusu." Prav tako je bil z njegovim udejstvovanjem nezadovoljen Jože Horvat Muc, ki meni, da bi se Zupančič protestov v Ambrusu moral vzdržati. Zupančič na kritike svoje vloge odgovarja: "Vsak ima svoje mnenje." Sicer pa pravi, da se pri prostorskih konfliktih vedno tvega, da bo kdo nezadovoljen, ter da ni treba pristati na to, da so Romi na občinski grbi in jih je zato treba trpeti.

Olja na ogenj je prilila še torkova oddaja na TV Slovenija Dosje, v kateri se je pojavila informacija, da naj bi se župan Ivančne Gorice Jernej Lampret in njegov sokrajan Jernej Zupančič pogovarjala o možnih modelih reševanja romske problematike. Omenjen je bil tudi "španski" model. Za kaj gre pri tem modelu? Problematika Romov naj bi se v skladu z njim reševala s preselitvijo v getoizirane državne objekte, kjer naj bi se jih "prevzgajalo in izobraževalo" in kasneje integriralo v družbo. Zupančič pravi, da to ne drži: "Načrt dela naše strokovne skupine je bil že trikrat predstavljen. V njem nikjer ne govorimo o 'španskem modelu'. Kdo ga je prinesel in kaj si pod tem predstavlja, je povsem druga stvar; z delom naše skupine nima nobene zveze. Govorice, ki izvirajo iz torkove oddaje TVS, ne morejo biti resen predmet obravnave v kontekstu dela naše strokovne skupine." A tudi Darko Levičar iz občinske uprave Škocjan in župan Anton Zupet naj bi se z ministrom Virantom pogovarjala o t. i. španskem modelu integracije. Župan Zupet to zanika: "Govoril sem z direktorjem občinske uprave mag. Levičarjem, ki mi je zagotovil, da z novinarko Slavko Brajovič ni govoril o nikakršnih 'španskih' modelih. Čutim, da nam želi nekdo 'podtakniti' nek sporen model, s katerim pa mi nimamo nič." Kljub temu da oba zanikata kakršnokoli razmišljanje o španskem modelu, pa je župan Zupet 2. februarja za Delo izjavil: "Vsaka država ima za sirote sirotišnice, za starejše občane njim primerne domove. Tudi za Rome, ki bodo imeli socialne težave, bo morala poiskati legalno možnost bivanja," Rome pa bi bilo po njegovem treba preseliti v urbana naselja, kjer bi se lahko romski otroci učili slovensko.

Anton Zupet sicer sodeluje tudi pri projektu Romskega zaposlitvenega centra (RZC), ki ga v okviru programa EQUAL sofinancira Evropska unija, ki naj bi prispevala približno 382.600 evrov. A v občini Škocjan po Zupetovih besedah nimajo romskega prebivalstva. Na popisu se jih je leta 2002 za Rome izreklo manj kot 10, zaradi česar v Škocjanu tehnično nimajo romskih naselij in s tem romskega problema. Jože Horvat mu očita, da če v Škocjanu ni Romov, potem tudi ne bi smel biti član strokovne skupine, občina Škocjan pa ne koordinatorka projekta RZC: "Če nimajo romskega svetnika, nimajo pravice do sredstev." Zupet odgovarja, da v skupini sodeluje, ker verjame, da je prostorsko urejanje poleg zaposlovanja jedro, ki ga je treba razrešiti najprej: "To govorim na podlagi dvanajstletnih izkušenj ravnateljevanja v osnovni šoli in po štirih letih županovanja. Gre za strokovna vprašanja, ki jih zelo dobro poznam." Glede projekta RZC pa: "To je prvi projekt, kjer se je 15 občin združilo in skupaj z ostalimi partnerji ustanovilo zavod, ki rešuje romsko tematiko v temeljih, to je pri zaposlovanju. Mi smo koordinator tega partnerstva, ker verjamemo - tako kot ostali partnerji, da se lahko problemi rešujejo le složno, najprej na lokalni ravni občin in v povezavi z državo ter težko zaposljivimi skupinami. Zato ima RZC sedež v Novem mestu kot regijskem centru."

Sicer pa se skupina šele seznanja s problemi in različnimi mnenji, njeni člani pa so kljub nekaterim pomislekom zadovoljni: "Sam lahko rečem, da sem z dosedanjim potekom zadovoljen, saj uspevamo izpolnjevati sprotne cilje in spoznavati razsežnost prostorskih problemov romskih naselij v Sloveniji," pravi Zupančič. Pričakujejo, da bodo delo skupine končali in začeli z dvema pilotnima projektoma nekje do poletja. Vprašanje pa je, kaj lahko od strokovne skupine pričakujejo Romi, ki jih vpleteni radi imenujejo "kislo jabolko". Zupančič obljublja dolgoročne strateške rešitve, vendar brez reševanja konkretnih problemov, na primer Strojanovih ter naselij Brezje in Dobruška vas. Po besedah Tudije se o problemih lahko pogovarjajo še dvajset let, vsaj začasne rešitve pa bi potrebovali takoj.