Skomine po guvernerju

Konec januarja je bila pred Andrejem Rantom zoprna naloga. Na tiskovni konferenci je poskušal braniti Banko Slovenije in javno zavrniti očitke o tem, da banka v tujino pošilja zlonamerne informacije. Da pač škodi Sloveniji. Viceguverner, pooblaščen za analitsko-razvojno službo, je bil odkrit. "Mene presenečajo predvsem insinuacije, ki se v zvezi s tem gradivom pojavljajo, in potem ko so demantirane, se spet pojavi nekaj novega," je zatrdil zbranim novinarjem. "Imam precej sivih las že na glavi in doslej še nisem česa takega doživel." Naslednji dnevi so pokazali, da Rantova obramba Banke Slovenije in posredno tudi guvernerja Mitje Gasparija ni bila uspešna. Gasparija parlament ni potrdil za nov mandat in Janez Drnovšek se je začel ozirati po novem najboljšem slovenskem guvernerju. Najprej je, čeprav ni jasno, ali resno ali zgolj kot provokacijo, poskusil z "neprilagojenim" Mencingerjem, potem pa je javnosti sporočil, da se je odločil za Andreja Ranta. "Andrej Rant je zelo dober poznavalec razmer na področju financ in bančništva. Ima dolgoletne izkušnje ter osebnostne lastnosti, potrebne za kakovostno vodenje te pomembne ustanove," je svojega kandidata pohvalil predsednik in njegovo ime prepustil žrelom politike.

Drnovškov izbor je politiko presenetil. Andrej Rant namreč ni nikoli deloval v ospredju, ni opravljal izpostavljene javne funkcije, redko je nastopal pred kamerami. In ja, po osnovni izobrazbi ni ekonomist, pač pa je diplomiral na romanistiki Filozofske fakultete v Ljubljani. Prve njegove objave, kakor jih razkriva Cobiss, pa se ukvarjajo z numizmatiko ...

Na domnevno pomanjkljivo izobrazbo in nezadostne strokovne reference je hitro opozorila poslanska skupina SDS, po njihovem naj bi bil Rant po strokovni plati "šibek kandidat". Očitke o nezadostni in napačni izobrazbi Andreja Ranta je sicer predlagatelj Drnovšek hudomušno zavrnil, češ da Rant aktivno obvlada prav francoski jezik in "ob strokovnem znanju je dobro poznavanje jezika Jeana Clauda Tricheta za guvernerja Banke Slovenije lahko le prednost".

Preigravanja o izobrazbi so seveda absurdna. Andrej Rant različne vodstvene funkcije Banke Slovenije opravlja že skoraj 20 let. Od leta 1993 je viceguverner, pred leti je v imenu Slovenije na Cipru iskal devizne rezerve Narodne banke Jugoslavije, ob deseti obletnici osamosvojitve mu je priznanje ministrstva za zunanje zadeve izročil Dimitrij Rupel. Rant je bil tudi ekspertni član slovenske delegacije v pogajanjih glede deviznih vlog hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke, sodeloval je v pogajanjih o vstopu v Evropsko unijo in pred kratkim tudi pri uvajanju evra. Morda Rant pred svojim imenom nima akademske predpone, a tudi predsednik evropske centralne banke nima znanstvenega doktorata (je pa lastnik množice častnih doktoratov). Če bi bilo strokovno znanje Andreja Ranta resnično vprašljivo, ne bi že toliko časa opravljal pomembne funkcije v osrednji slovenski bančni ustanovi. Razlogi za politično nasprotovanju Andreju Rantu seveda niso v njegovem strokovnem znanju, pač pa drugje.

Neodvisnost vs. nadzor

Najpreprostejša razlaga, zakaj tudi Rant ni všeč vladni koaliciji, se skriva v odnosu med različnimi vejami oblastmi. Vlada Janeza Janše je nagnjena h koncentriranju vladanja, h kontroli nad delovanjem različnih struktur, tako zakonodajne kot sodne in monetarne. Ker je Rant (in Gaspari) človek nekdanjega časa, posameznik, ki naj bi deloval samostojno in strokovno, tistim, ki si oblast predstavljajo kot monolitno, hierarhično reprezentanco, pač takšen samosvoj "individualec" ne more biti všeč. In ker ga je predlagal predsednik republike, ki brez sramu napada vlado, je politična simpatija parlamentarne večine do Ranta še manjša. Kakršnekoli kritike in drugačna mnenja so zlonamerni in zmanjšujejo moč in vpliv predsednika vlade. Tudi sam Rant je, pa čeprav zadržano, nedavno opozoril na morebitne prihajajoče probleme slovenskih javnih financ. Na televizijskem Omizju je tako govoril o problemih nefleksibilnega proračuna in zniževanju slovenske proračunske rezerve.

Omenjeni konflikt med različnimi vejami oblasti pa je že v samem izhodišču absurden. Banko Slovenijo bi namreč moral voditi predvsem apolitičen človek, skoraj "ekonomski tehnokrat", ki ga pri delu zanimajo strokovni argumenti, ne pa njihove politične izpeljave. Dosedanji guverner Gaspari je sicer v Banko Slovenije prišel z ministrskega sedeža, a je v mandatu doživel malo argumentiranih kritik, da kot guverner banke svoje delo prilagaja političnim ciljem. Seveda je temeljni pogoj za dobro delovanje centralne banke njena neodvisnost. Kot v komentarju ustave, v debeli knjigi, ki jo je uredil Lovro Šturm, ugotavlja nekdanji guverner Banke Slovenije France Arhar, se neodvisnost centralne banke kaže tudi v neodvisnosti centralnega bankirja. In kako zagotoviti neodvisnost centralne banke? "Prvi pogoj je, da je pri svoji odločitvah svobodna, da ni vezana na obvezne inštrukcije vlade".

Nasprotovanje vladajoče koalicije Andreju Rantu sicer ni prineslo nobenih prepričljivih tez o tem, zakaj Rant ni dovolj dober. Eni so se zatekali k prenizki izobrazbi, drugi so govorili o napačnem načinu izbire novega Drnovškovega kandidata (zmotil jih je način in ne posameznik), tretji so govorili o tem, da je član sveta centralne banke Boštjan Jazbec boljši. Jazbeca je kot boljšega kandidata izpostavil tudi Janez Janša, ko je dejal, da je ustaljena praksa pač takšna, da se izbira med tistimi kandidati, "ki se prijavijo na razpis".

Spomnimo, da je Janez Drnovšek predloge za novega guvernerja začel zbirati konec lanskega oktobra in da sta se za to funkcijo priglasila dva kandidata. Eden je bil neuspešni Gaspari, drugi pa za zdaj prav tako neuspešni Jazbec, mladoekonomist, ki je za svojo izvolitev lobiral v parlamentu, pa tudi zunaj njega. Mimogrede, za Jazbeca posredno ali neposredno lobirajo tudi njegovi generacijski prijatelji, recimo Sašo Polanec ali pa Igor Masten in Janez Šušteršič. Direktor urada za makroekonomske analize je sicer kot posameznik v Objektivu medije obtožil, da so izbiro guvernerja gledali samo skozi prizmo političnega škandala, da se jim je zdela ponovna kandidatura Gasparija nekaj samoumevnega in da ob izbiri kandidata niso sami dvignili razprave na strokovno raven, ampak so ostali na ravni politične trgovine. Šuštaršič je pač napadel medije, ker od politikov niso zahtevali, da naj nastopajo s strokovnimi argumenti. Kolikšni in kakšni so strokovni argumenti posameznikov, se je izkazalo na že omenjenem Omizju, kjer je Šuštaršič neokusno, nestrokovno in predvidljivo napadel famozno tajno analizo, ki jo je branil Andrej Rant.

Dolgi prsti

A vendar, ali gre pri izbiri kandidata res samo za prestiž ali pa ima funkcija guvernerja Banke Slovenije tolikšen vpliv, da lahko zanima tudi politiko? Funkcija guvernerja Banke Slovenije se je po prevzemu evra drastično spremenila, popolne monetarne suverenosti Slovenija pač nima več, guverner Banke Slovenije sicer sedi v svetu Evropske centralne banke, kar je gotovo ugledna funkcija, na ravni države pa izvaja zgolj operativne vloge pri uresničevanju evropske monetarne politike.

Banka Slovenije in njen guverner pa sta vseeno ohranila nekatere druge funkcije, predvsem v smislu nadzora nad bančnim sektorjem v Sloveniji, zbiranju informacij, kontroli finančne stabilnosti itd. Banka Slovenije uveljavlja in nadzoruje sistem pravil za varno in skrbno poslovanje bank in hranilnic, preverja nove lastnike bank, daje dovoljenje za pridobitev kvalificiranih deležev, podeljuje licence novim članov uprav različnih bank, nadzira poslovanja in ima teoretično dostop do pregleda vseh (večjih) transakcij. Vloga guvernerja je pri tem seveda omejena, a predseduje svetu Banke Slovenije in nadzoruje izvajanje nadzornih mehanizmov. Bančniški sistem temelji na zaupanju in Banka Slovenije skrbi, da ne prihaja do velikih sistemskih tveganj. Če bi kakšni novi lastniki imeli premalo kapitala ali pa negativen ugled, bi bilo seveda takšno zaupanje zmanjšano. Po drugi strani pa seveda drži, da bil bila pot do novih bančniških povezav in izpeljav lažja.

In politika? V Sloveniji se že nekaj časa pripravljajo velike spremembe v bančništvu. Bajuk napoveduje privatizacijo NLB, v katero bi lahko bili vključeni tudi Slovenci. O prilastitvi večjega deleža Abanke razmišlja gospodarska družba mariborske nadškofije, Matjaž Gantar pa se že nekaj časa poizkuša prebiti v bančništvo. Zadnjič je recimo poskušal s prevzemno ponudbo Deželne banke Slovenije, nekajkrat pa je že izjavil, da ga zanimajo še nekatere druge banke, recimo NKMB. Kontrola nad velikimi lastniškimi premiki bo v roki Banke Slovenije in njenega guvernerja.

"In ravno za to gre," pravi eden izmed vodilnih slovenskih ekonomistov. "Ljudje pravzaprav pravega problema pri imenovanju novega guvernerja Banke Slovenije ne razumejo, zavedajo pa se ga politiki in politika." In zato si pač želijo drugega ... eh, svojega.

Vprašanje, kdo bo po novem vladal Banki Slovenije, ni vprašanje resnih strokovnih izhodišč in vizij, pač vprašanje nadzora in moči politike. In kakor kaže, se je politika že odločila, da Rant zanjo ni najbolj primeren kandidat. Kar sicer ni nič novega, za vladajočo politiko v Sloveniji ni primernega predsednika, primernega varuha človekovih pravic, primernega ustavnega sodišča, primernih strokovnjakov in primerne opozicije.