V bran poslancev

Ali je žaljivo, če neki novinar zapiše o nekem politiku, da je ta bedak? Ali pa če zapiše, da so njegova dejanja iracionalna, da je nečasten in nemoralen človek? Gotovo je žaljivo, kadar novinar za svoje besede nima dokazov, če vrednostne sodbe - ne gre namreč za resnico, pač pa za novinarjevo mnenje - ne izvirajo iz dejstev in dejanj napadenega politika. Novinarji niso svete krave, vsemogočni konstruktorji realnosti, za katere ne veljajo pravila, napisana v pravnih paragrafih. Če novinar z namenom zaničevanja žali kakšnega politika, ima ta politik pravico do zadoščenja, do povrnitve škode, ki jo je imel zaradi inkriminiranih stavkov.

A vendar politiki niso enaki drugim posameznikom. Evropske pravne institucije so že nekajkrat ugotovile, da so lahko politiki zaradi svojega javnega položaja izpostavljeni večji stopnji javne kritike kot pa navadni državljani. Politiki zavestno vstopajo v javno areno, kjer so njihove besede izpostavljene analizam in kritikam. Zato naj bi prenašali višjo stopnjo kritike kot drugi, še posebej takrat, kadar so sporni stavki izrečeni na javnem mestu in ne kje zasebno, na kakšnih jahti ali v lovski koči. Ker imajo politiki veliko moč, je pač prav, da imajo tudi tršo kožo.

OK, kaj pa se zgodi, če se politik žaljivo vede, če napada že tako odrinjeno skupino, svojim besedam pa dodaja amaterske igralske vložke, ki še bolj žalijo spregledane. Novinar, ki vso stvar opazuje, v ironičnem slogu opiše, da je "svojo imenitno domislico pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega debeluharja, v resnici pa je učinkovala zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole". So novinarjevi stavki pretirani, škodljivi, posmehljivi, omalovažujoči, škodoželjni ali pa je politik s svojo govorico in spakovanjem presegel mejo med slikovitim opisom svojega glasu in kaznivim dejanjem širjenja sovraštva?

V Sloveniji se je zgodilo tole: politik je tožil medij, ki je objavil članek, sodišče je ugotovilo, da je novinar žaljivo ocenil politikovo osebnost, posledično je ta trpel duševne bolečine in zato bo moral medij plačati odškodnino. In jasno objaviti del sodbe.

Ocena igralskega nastopa

Omenjeni stavek je bil objavljen v Mladini konec junija 2005. Namenjen je bil poslancu SNS, ki je v parlamentu govoril o svojih pogledih na istospolne partnerske skupnosti. Poslanec SNS je med drugim povedal tole: "Verjetno v tej dvorani ni nikogar, ki bi želel imeti svoj plod ljubezni, ki bi bil tako opredeljen, kot danes glasujemo s pravicami. Z drugimi besedami, nihče od nas ne bi želel imeti svojega sina ali pa hčerke, ki bi se opredelil za tako zakonsko zvezo." Poslanec SNS je imel v mislih istospolno usmerjene posameznike, katerih naj bi se ljudje, vsaj po njegovem prepričanju, sramovali, pravzaprav si jih ne bi želeli imeti za otroke. "Sam mislim in glasoval bom proti ravno zaradi tega, ker sem prepričan, kot je že moj kolega Barovič poudaril, da če gredo lahko naši brezdomci s trebuhom za kruhom na Finsko in še kam dlje, gredo tudi te gospe in gospodje lahko se poročat na Finsko ali Dansko, kjer je to svobodna presoja posameznika." Jasno, v nekaterih državah se lahko istospolni partnerji poročajo, pri nas pa se ne smejo oziroma lahko - kot avto pri AMZS-ju - le registrirajo svojo zvezo. Zato naj gredo tja, daleč stran. "Nenazadnje, najbolj bi bili oškodovani otroci, ki bi bili posvojenci teh zakonov, kajti predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: "Čavči, prišel sem pote. Si že oblečen?"" Pri zadnji izjavi je poslanec dvignil glas in nerodno, neokusno, žaljivo ponazoril stereotipno pojmovanje homoseksualcev. Z namenom, češ, trpeli bodo nedolžni otroci, ker se bodo njihovi starši pred šolo vedli na odigrani način. "Mislim, da bi bil izigran, zasmehovan, ponižan, ne vem, če je to .... O tem, kar odločamo danes, mislim, da ni primeren zakon za ta hram, zato bom glasoval proti," je potem poslanec končal obrazložitev svojega glasu.

Nedvoumno je, da je novinar za opis poslančevega nastopa uporabil zelo težke besede. Uporabil je neprijazen, kritičen besednjak, začinjen z ironijo, s pravoverno jezo, celo z gnusom do poslančevega nastopa. Vendar to ne pomeni, da je bil namen novinarjevega opisa zaničevanje poslanca in njegovega imena (pridevnik "dobrega" tokrat iz čisto subjektivnih razlogov izpuščam), ne pomeni, da je novinar želel škodovati poslancu, pač pa je opisoval njegova dejanja. Protestiral je proti dejanjem, besedam in ne proti poslancu. Kaj je pravzaprav naredil poslanec SNS? V parlamentu si je privoščil amaterski igralski nastop, ki je bil žaljiv do istospolno usmerjenih posameznikov. In kaj je naredil novinar? Njegovo "kavarniško mimiko" je opisal kot mimiko, ki je učinkovala kot domet "cerebralnega bankrotiranca".

Sodišče je v sodbi zapisalo, da teze o tem, da je poslanec kršil pravice manjšin, pač ne vplivajo na postopek. Četudi bi takšno mnenje držalo, "namreč ni mogoče sprejeti teze tožene stranke (Mladina, op. p.), da naj bi tožnik (poslanec SNS, op. p.) s tem, ko je posegel v osebnost istospolno usmerjenih, pristal v poseg v njegovo osebnost ... Vsekakor pa tožena stranka ni poklicana za to, da na morebitno žaljivo razpravo poslancev ali drugih javnih osebnosti odgovori z žaljivo vrednostno oceno takšnih posameznikov v tisku." In jasno, novinarjeva kritika je "žaljiva vrednostna ocena o tožnikovi osebnosti, ki je tožnik kot javna osebnost ni dolžen trpeti".

Kar je dovoljeno poslancem, ni dovoljeno tistim, ki o njihovih dejanjih pišejo sestavke. Sodišče je spregledalo, da je za novinarjevo pisanje dal povod poslanec sam, da so težke novinarjeve besede zgolj posledica norčevanja in žaljenja marginalizirane skupine ljudi, da si je poslanec privoščil žaljive vrednostne sodbe o tem, da istospolno usmerjeni v družbi niso zaželeni. Odločitev sodišča je še bolj nenavadna, ker poslanec ni razpravljal o navadnem zakonu, pač pa o zakonski materiji, ki ureja tudi vprašanje človekovih pravic za točno določeno skupino. Za skupino, o kateri je varuh človekovih pravic zapisal, da je deležna nestrpnih in žaljivih izpadov. V zadnjem varuhovem poročilu pa je celo zapisano, da urad varuha človekovih pravic opozarja "na nesprejemljivo javno razpravo v DZ ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti". Razpravo, o kateri je pisal tudi novinar. Pri vsem skupaj je seveda najbolj šokantno, da živimo v državi, kjer sodišče potrdi, da je poslanec pretrpel duševne bolečine, da je imel težave z okoljem in z znanci zaradi članka v nekem časopisu, a isti poslanec nima nikakršnih težav, niti sam s seboj in s svojo vestjo niti z okoljem, če se v parlamentu norčuje iz diskriminiranih in marginaliziranih posameznikov.

Poslanec SNS je v svoj zagovor povedal, da ni nikogar žalil, če pa je, se mu bo opravičil. Mitja Blažič, gejevski aktivist, se dobro spomni parlamentarne razprave o istospolnih partnerskih skupnostih in pravi, da je bil od slovenskih nacionalistov vajen "že vsega hudega, od njihovih "strokovnih mnenj", da je homoseksualna ljubezen bolezen, ki jo je treba institucionalno zdraviti, da homoseksualnost ni naravna, ni normalna, do obtožb, da smo istospolno usmerjeni sramota za Slovenijo, in navajen sem tudi manipuliranja z govorom o posvojitvah, ki jih zakon sicer ne ureja". A poslančev nastop ga je vseeno presenetil. "Nisem pa pričakoval, da se bo poslanec Srečko Prijatelj spustil na tako infantilno raven žaljenja. S tistim, kar je prikazoval in kar je očitno njegovo razumevanje homoseksualnosti, se gotovo nisem mogel poistovetiti. In verjamem, da se s takšnim poniževanjem, žaljenjem in spakovanjem ne bi hotel poistovetiti nihče." Blažič še dodaja, da žalostno, da si lahko poslanci iz svojih klopi privoščijo takšna in podobna teptanja dostojanstva državljank in državljanov, še bolj žalostno pa je, da lahko to počnejo, ne da bi bili kaznovani.

Ko je društvo ŠKUC in še nekaj posameznikov pred leti zaradi razpihovanja nestrpnosti ovadilo psihiatra Janeza Ruglja, je okrožno državno tožilstvo ovadbo zavrglo, češ da ne gre za kazensko zadevo, lahko pa ovaditelji poskusijo po civilni poti. In ko je poslanec SNS v parlamentu žalil skupino posameznikov in si zato zaslužil opis v Mladini, sodišče ni razmišljalo o kontekstu članka, o ozadju in posledicah, pač se je zadovoljilo zgolj s pravno interpretacijo enega odstavka novinarjevega dela. Glavna težava je seveda v tem, da se sodišče ni vprašalo, kakšna so bila dejanja napadenega politika, pač pa ga je zanimal bolj opis teh dejanj. Za ene sodnike velja, da postavljajo pravne standarde, za druge pa, da jih ne.

Zoper sodno odločbo višjega ljubljanskega sodišča ni mogoče vložiti revizije. Mladina bo o nadaljnjih pravnih korakih še premislila. Kot tožena stranka pa bo tožniku zapovedano odškodnino plačala. Sodbe v imenu ljudstva se seveda spoštujejo.