Zakaj se je tako mudilo?

Kmalu bo minilo leto dni, odkar je kirurg mag. Erik Brecelj z Onkološkega inštituta v Ljubljani javno objavil pismo o popolnoma nevzdržnih razmerah v dotrajanih bolnišničnih prostorih stavbe A oziroma nekdanje avstro-ogrske konjušnice. Onkološki bolniki bi morali biti do takrat že vsaj leto dni preseljeni v novo, skoraj devetdeset milijonov evrov vredno stavbo, a se je selitev zavlekla zaradi proceduralnih zapletov z nabavo operacijskih miz. Brecelj je s svojim pismom na noge dvignil širšo slovensko javnost. Začelo se je mrzlično iskanje rešitve, s katero bi pospešili nabavo operacijskih miz ne le za Onkološki inštitut, pač pa tudi za splošne bolnišnice v Izoli, Mariboru, Murski Soboti in Novem mestu. V dramo se je vključil celo predsednik države Janez Drnovšek, ko je enega od neizbranih ponudnikov operacijskih miz zaprosil, naj umakne svoj revizijski zahtevek in tako omogoči oddajo javnega naročila. Minister za zdravje Andrej Bručan je gordijski vozel skušal prerezati s predlogom državni revizijski komisiji, naj odpravi suspenzivnost, s čimer bi bil nakup miz mogoč kljub še nerešenemu revizijskemu zahtevku. Ko je državna revizijska komisija razpis za mize razveljavila, so na ministrstvu pospešeno pripravili novega. Zadeve so šle celo tako daleč, da je državni zbor na predlog vlade sprejel novelo zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, ki vladi podeljuje pravico, da se pri določenih javnih naročilih, na primer ko obstaja neposredna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, sama odloči za enega od ponudnikov in z njim podpiše pogodbo, čeprav bi preostali ponudniki sprožili revizijski postopek. Skratka, narejeno je bilo vse, da bi bolnišnice po več kot treh letih proceduralnih zapletov dobile nove operacijske mize.

Mize dobavljene, a neizkoriščene

V začetku avgusta lani je minister Bručan z direktorjem podjetja Soča Oprema Bojanom Bokaličem podpisal pogodbo o nakupu 18 operacijskih miz italijanskega proizvajalca Sordina. Od takrat je minilo skoraj sedem mesecev in pričakovali bi, da bodo vse mize že zdavnaj v polnem zagonu. Pa niso. Prav nasprotno. Soča Oprema je sicer vse mize bolnišnicam dobavila že septembra ali najpozneje oktobra lani, toda redno jih uporabljajo le v dveh od petih bolnišnic. Ali povedano drugače: od osemnajstih operacijskih miz jih je danes v redni uporabi le šest, od tega ena v izolski in pet v novomeški bolnišnici.

Kako je to mogoče, če pa so nas direktorji bolnišnic in minister Bručan iz meseca v mesec prepričevali, da gre pri nakupu miz za urgenco, od katere so odvisna človeška življenja? Odgovor je preprost: mize so neizkoriščene, ker v bolnišnicah še vedno nimajo primerno opremljenih operacijskih prostorov. V mariborski bolnišnici so dve mizi za potrebe kardiokirurgije dobili že septembra lani, a so ju doslej uporabljali le za testno operiranje, rednega kardiokirurškega programa pa ne morejo začeti izvajati zaradi pomanjkanja monitorjev in inštrumentov v dveh novih operacijskih dvoranah. Z rednim programom naj bi tako začeli šele marca, ko bodo nabavili dodatno opremo. V bolnišnici Murska Sobota bodo tri nove mize lahko uporabljali šele, ko bo porodnišnica preseljena v nove prostore, kar se bo verjetno zgodilo v drugi polovici marca. Kaj pa Onkološki inštitut? Podjetje Soča Oprema jim je sedem operacijskih miz dobavilo konec oktobra lani, uporabljali pa jih bodo lahko šele po selitvi bolnikov iz dotrajane konjušnice v novogradnjo. Za zdaj torej bolnike na operacije še vedno vozijo v prostore Kliničnega centra, kar ni le skrajno neudobno, pač pa tudi zelo drago.

Nepotrebnim stroškom se bo mogoče izogniti šele z zagonom sedmih operacijskih dvoran v novi stavbi. Do tega pa je še daleč. Bolniki in zaposleni bodo namreč v novogradnjo preseljeni, ko bo dobavljen in montiran še zadnji paket splošne, pisarniške in medicinske opreme, ki ga ministrstvo za zdravje kupuje s sedemletnim lizingom. Kdaj bo to, ne upa napovedati nihče. Razpisna komisija ministrstva je na javnem razpisu kot najustreznejšo sicer izbrala ponudbo podjetja Gorenje GTI. Toda vse kaže, da ostali ponudniki odločitve ne bodo kar tako požrli. Morebitni revizijski zahtevki bodo proceduro še dodatno zavlekli. Minister Bručan zaplet sicer lahko reši tako, da državni revizijski komisiji predlaga odpravo zamrznitve postopka zaradi vloženih zahtevkov za revizijo, kot je to že storil v primeru 18 operacijskih miz. Toda tudi če se bo za tak zasilni izhod odločil, selitev v novogradnjo skoraj zagotovo ne bo mogoča pred septembrom letos. Predstavniki Gorenja GTI so namreč že opozorili, da za dobavo in montažo opreme potrebujejo štiri do dvanajst mesecev. Po najbolj optimistični varianti bi torej vso opremo lahko dobavili do julija letos. Ker pa so takrat poletne počitnice, je bolj verjeten scenarij, po katerem bo do selitve prišlo šele jeseni.

To pa je daleč od optimistične napovedi generalnega direktorja Onkološkega inštituta prof. dr. Zvonimirja Rudolfa, da bo selitev izvedljiva že v začetku letošnjega leta. Rudolf se danes sicer izgovarja, češ da tovrstne obljube ni dal, toda arhiv medijskih objav ga postavlja na laž. Že sredi septembra lani je namreč izjavil, da pripravljalno delo za operacijske mize na inštitutu poteka po načrtih, dodal pa je tudi: "Morda nam bo vendarle uspelo, da začnemo delo v novih prostorih že konec tega leta, zagotovo pa v začetku leta 2007."

Tehnične težave

Da bi bila zadeva še hujša, je na dan prišla informacija, da so imeli tako v izolski kot novomeški bolnišnici z novimi operacijskimi mizami znamke Sordina, ki jih je dobavila Soča Oprema, že v prvem mesecu obratovanja vrsto tehničnih težav. V izolski bolnišnici je takoj po montaži operacijske mize na oddelku za travmatologijo prišlo do puščanja olja v stebru, zaradi česar se je plošča mize nagnila. Strokovna direktorica bolnišnice dr. Edina Gregorič pravi, da so serviserji Soča Opreme napako nemudoma odpravili in da od takrat težav ni več. Kar pa seveda ne pomeni, da se ne more ponoviti.

Še hujše je v novomeški bolnišnici. Tamkajšnja tehnično-vzdrževalna služba je morala samo januarja posredovati vsaj petkrat. Ker vseh težav niso znali odpraviti sami, so morali na pomoč poklicati servisno službo Soča Opreme. Iz zapisnika tehnične službe je razvidno, da se je redno obratovanje novega operativnega bloka začelo 8. januarja letos, prve težave pa so se pojavile že dva dni pozneje. 10. januarja so namreč opazili, da plošča operacijske mize v dvorani številka pet ni varovana oziroma pritrjena z zatičem in da je plošča operacijske mize v dvorani številka tri zaradi puščanja olja v stebru nagnjena v desno. Naprej: 11. januarja so v dvorani številka dve zamenjali steber mize, ki je tudi puščal olje. Dan pozneje, 12. januarja, so zamenjali steber mize in ploščo v dvorani številka tri. Tri dni pozneje, 15. januarja, je prišlo do okvare na prelagalni mizi, ki jo je Soča Oprema dobavila hkrati z operacijskimi mizami, 16. januarja je zablokiral voziček za prevoz operacijske plošče, 19. januarja ena od operacijskih miz ni dajala zvočnega signala za nastavitev plošče, kar je lahko zelo nevarno, saj osebje v takšnem primeru ne ve, ali je plošča pravilno vpeta, med operacijo pa napačno pritrjena plošča lahko z bolnikom vred pade na tla, 25. januarja so ugotovili, da se steber na plošči premika levo in desno, 26. januarja pa so ugotovili, da se kar tri plošče operacijskih miz zaradi puščanja olja na cilindrih ne poravnavajo v osnovni položaj. Strokovni direktor bolnišnice dr. Josip Smodej se sicer tolaži z dejstvom, da so serviserji Soča Opreme vse napake odpravili nemudoma, in to v popoldanskem času ter med vikendi, tako da do izpada operacij ni prišlo. A to je bolj slaba tolažba. Če je bilo namreč že v prvem mesecu z mizami toliko težav, kaj bo šele po več mesecih ali letih obratovanja. Treba se je zavedati, da v novomeški bolnišnici okvara ene same mize, ki ne bi bila takoj odpravljena, pomeni izpad od 20 do 25 operacij na teden.

Seveda nas je zanimalo, kako težave komentira Bojan Bokalič, direktor podjetja Soča Oprema. V pisnem odgovoru na naša vprašanja je priznal, da je do težav res prišlo, a da jih "ni bilo veliko". Na vprašanje, zakaj so dve mizi v novomeški bolnišnici zamenjali, namesto da bi tehnične napake odpravili na kraju samem, pa je odgovoril: "S strani osebja bolnišnice se je pojavil sum, da steber operacijske mize ne deluje pravilno. Naša tehnična služba je nemudoma intervenirala. Počakali so na konec dela v operacijski dvorani in med dvema operacijama v petih minutah zamenjali steber operacijske mize z novim, tako da normalno delo v operacijskem bloku ni bilo v ničemer ovirano. Stebre smo v obeh primerih odpeljali v naše delavnice na tehnični pregled." V nadaljevanju je še povedal, da so mize proizvajalca Sordina hidravlične, kar pomeni, da za pomike posameznih delov operacijske mize skrbijo hidravlični cilindri, medtem ko pri konkurenci za to skrbijo elektromotorji. Prednost miz s hidravličnim sistemom naj bi bila v tem, da imajo bistveno daljšo življenjsko dobo, da so stroški vzdrževanja po izteku garancijske dobe manjši, saj hidravlični cilindri pri rednem vzdrževanju lahko pravilno delujejo tudi 25 in več let, medtem ko pri elektromotorjih sčasoma pride do motenj pri delovanju zaradi obrabe delov, da gibi delov mize niso sunkoviti, poleg tega pa hidravlične mize porabijo manj energije. Skratka, če gre verjeti Bokaliču, so dobavljene mize odlične, vse dosedanje težave pa nekaj povsem normalnega za začetek zagona. Toda ali je zadeva res tako preprosta? Vprašanje.

Za trenutek se vrnimo v preteklost. Oktobra lani je državna revizijska komisija zavrgla pritožbo podjetja Sanolabor, ki je trdilo, da ponudba izbranega podjetja Soča Oprema ni skladna z razpisnimi pogoji. Direktor Sanolaborja Marko Bokal je takrat pojasnil, da mize Sordina ne ustrezajo razpisnim pogojem, ker stebri miz niso fiksni, kot je to zahtevala razpisna dokumentacija. "Splošno znano je, da obstajajo v praksi vseh izdelovalcev operacijskih miz tri vrste operacijskih miz: mize s fiksnim stebrom, mize z mobilnim stebrom in mobilne operacijske mize na kolesih, torej takšne, kot jih ponuja proizvajalec Sordina. Tako je vsakemu laiku razumljivo, da en in isti steber Sordina ne more zadostiti enkrat zahtevam po fiksnosti in drugič po mobilnosti," je opozorjal Bokal. Zanimivo je, da so na ministrstvu za zdravje ob prvem razpisu, na katerem je bil kot najboljši ponudnik izbran Sanolabor, ugotovili, da stebri na mizah, ki jih ponuja Soča Oprema, "ne ustrezajo temeljni zahtevi, podani v tehničnem opisu razpisne dokumentacije, ki zahteva fiksen, torej pričvrščen steber. Steber, ki ga ponuja Soča Oprema, je mobilen, saj je premakljiv s transportnim vozičkom". Ta zahteva se tudi v novem razpisu, na katerem je bilo za dobavitelja izbrano podjetje Soča Oprema, ni spremenila, se je pa zato spremenila razlaga ministrstva, češ da "v razpisni dokumentacije ni bilo zahteve, da mora biti steber fiksiran na pod, pač pa da mora biti fiksen". Čeprav se na prvi pogled zdi, da velike razlike med eno in drugo vrsto stebrov ni, lahko prav te drobne razlike bistveno otežijo delo med operacijo. Toda namesto da bi bili na ministrstvu dosledni, so se rajši odločili za lažjo pot: vsa opozorila Sanolaborja so preslišali, njihov zahtevek za revizijo pa zavrnili kot neutemeljen. Ko je odločitev ministrstva potrdila še državna revizijska komisija, je Bručan izjavil: "Ugotavljamo, da smo bili uspešni in da je bila naša odločitev o izbiri Soče opreme pravilna." Dodal pa je še, da so izbrane mize "kakovostne in cenovno tudi najbolj ugodne". V javnosti je tako obveljal vtis, da Sanolabor problem napihuje zaradi užaljenosti, ker so izgubili večmilijonski posel. Slabega pol leta pozneje je situacija precej drugačna, saj se uresničujejo črnoglede napovedi konkurentov, da bo največ prahu dvigoval prav steber operacijske mize.