Slovenija je dolgoživa družba

Družba je dolgoživa, če jo v velikem deležu tvorijo stari in če lahko tudi mlajši pričakujejo, da bodo dolgo živeli. Govorimo torej o spremenjeni starostni strukturi prebivalstva. Že najmanj sto let se zmanjšuje število rojstev, naravni prirast pa je negativen že vse od leta 1993. Ob takih trendih se bo delež starih, ki imajo nad 65 let, do leta 2050 podvojil, delež zelo starih, ki imajo nad 80 let, se bo potrojil, sočasno pa se bosta zmanjševala število mladih in delovno sposobnega prebivalstva. Povprečna starost Slovencev je danes namreč že 40,7 leta. Živimo vedno dlje in smo vedno dlje aktivni, pa ne le delovno.

Te napovedi kažejo, da bo v prihodnje vse manj tistih, ki bodo sposobni delati. Zakaj potem slovenski delodajalci pogosto že kar odpišejo delavce, ki jim manjka še nekaj let do upokojitve?

Prevladuje mišljenje, da starejši delavci niso dovolj prilagodljivi, da ne obvladajo računalniških znanj, tujih jezikov ... Podatki Andragoškega centra o vključenosti odraslih v izobraževanje res kažejo, da se skupina v starosti 50-65 let v izobraževanje vključuje kar dvakrat manj kot mlajši, v formalno izobraževanje se praktično ne vključujejo več. Tako med delodajalci kot med samimi starejšimi je namreč pogosto prepričanje, da jim izobraževanje ne koristi več, saj so tik pred upokojitvijo. Pogost je tudi predsodek, da so za izobraževanje 'že prestari'. Res je tudi, da sta morda občasno manjša uspešnost ali zmanjšana hitrost opravljenega dela pogost razlog prikritega, pa tudi odkritega izrinjanja starejših z njihovih delovnih mest. Zgodnje upokojevanje tako za mnoge (še) ostaja način izogiba težavam na delovnem mestu, kakršno je šikaniranje.

Ali ni škoda, da se s tem izgubljajo delovne izkušnje starejših delavcev?

Prevladujoč odnos do starejših zaposlenih v Sloveniji kaže na slabo upravljanje s človeškimi viri. Delodajalec skoraj praviloma, ne glede na to, kako usposobljena sta 50-in-več-letnik ali 50-in-več-letnica, za prosto delovno mesto izbere mlajše kandidate. Prevladuje namreč prepričanje, da so mlajši bolj in lažje prilagodljivi, bolj 'izdelani' za potrebe delodajalca, čeprav vemo, da slovenska realnost ne ustreza ravno tej podobi. Poleg tega je treba izpostaviti, da bo v Sloveniji v razmeroma kratkem času začelo primanjkovati možnosti, da bi nova delovna mesta zapolnili z mlajšimi zaposlenimi. Zaradi tega je povečanje delovne aktivnosti starejših toliko pomembnejše. Tudi če se tega že zavedamo, pa delodajalci še vedno nimajo dovolj spodbud za podaljševanje njihove delovne aktivnosti. Navsezadnje tudi državna uprava v imenu racionalizacije spodbuja starejše zaposlene k upokojevanju, namesto da bi kot delodajalka promovirala in spodbujala druge možnosti podaljševanja njihove delovne aktivnosti.

Kako pa vse to sprejemajo starejši delavci?

Generacija 50+ je bila vzgojena v časih, ko je bilo delo vrednota in (ustavna) pravica, nezaposlenost brez zdravstvenega razloga pa velika sramota. Industrializacija je zahtevala polno zaposlenost, tako moških kot žensk, delo je bilo ključni vir identitete. Če izgubiš vir svoje identitete, delo torej, lahko izgubiš samega sebe. Tako v 90. letih, ko se je z razpadom Jugoslavije začela velika kriza, opazimo porast družbenih problemov, ki so se kazali v porastu alkoholizma, samomorov ipd. Seveda ne samo v Sloveniji, še huje je bilo v drugih državah, kjer so po 90. zabeležili rekordne stopnje umrljivosti moških. Nekatere študije namreč kažejo, da se njihova identiteta izraziteje veže na zaposlitev. Z izgubo dela so tako izgubili ne le samega sebe, ampak tudi svoje družbeno mesto. S tako socialno smrtjo se spopada tudi mnogo upokojencev. Le redki so se uspešno reintegrirali, si našli drugo zaposlitev. Njihove ocene zadovoljstva z življenjem so nizke, soočajo se z resnimi psihosomatskimi težavami in nimajo več tako močnih omrežij socialnih opor. S tako socialno smrtjo se spopada tudi mnogo upokojencev.

Nimajo torej nekoga, ki bi jim pomagal?

Na trgu dela ni ravno pretiranega povpraševanja po starejših, čeprav bi lahko bili izjemno koristni v storitvenih dejavnostih na področju socialnih storitev, zlasti v osebnih gospodinjskih storitvah in storitvah dolgotrajne oskrbe. Delež ljudi, ki je odvisen od teh storitev, se namreč zelo hitro povečuje. Država bo morala ponuditi tudi dodatne spodbude in zagotoviti možnosti zagotavljanja pogojev tako za zgodnejše kot tudi za daljše delovne aktivnosti, in je ne podaljševati zgolj normativno. Ljudje se, če to priznamo ali ne, utrudimo, nekateri se tudi dobesedno iztrošijo.

Imajo morda starejši delavci, ki so bolj izobraženi, manj težav z delodajalci?

Tudi njih njihovi mlajši kolegi enkrat razglasijo za preživele, okostenele, zveste 'preživeli miselnosti in ideologijam' ipd. Ne glede na to, koliko znanja imajo, družba ne izkoristi njihovega izrednega intelektualnega potenciala in izkušenj. S tem kajpak ne mislim le potenciala visoko izobraženih. Tudi manj izobraženi 'pridelajo' v življenju ogromno življenjskih in delovnih izkušenj, ki bi jih veljalo uporabiti, unovčiti, če hočete. Res pa je, da se visoko izobraženi s tem srečujejo pozneje kot tisti z nižjimi stopnjami izobrazbe, ki so podvrženi skoraj izključno silam trga. In tu se pojavi svojevrstni paradoks: po eni strani ni dovolj prostih delovnih mest za mlade, stare vse bolj izrinjamo s trga dela, po drugi pa nenehno sporočamo, da je podaljševanje delovne aktivnosti starejših rešitev mnogih družbenih skrbi.

Kako pa bi bilo treba rešiti ta paradoks?

V razmerah dolgožive družbe se vprašanja fiskalne vzdržnosti, učinkovitosti, socialne in družbene pravičnosti postavljajo popolnoma drugače, saj demografske spremembe pomembno opredeljujejo družbene, ekonomske in finančne posledice v prihodnosti. S tem, ko se zmanjšuje delež delovno sposobnega prebivalstva, lahko pričakujemo zaostrovanje v pokojninskem sistemu. Pokojninska reforma je postopno že povečala minimalno upokojitveno starost, odpravila možnost predčasnega upokojevanja, uvedla nagrajevanje aktivnosti po polni upokojitveni starosti in trajno zmanjšala pokojnine za tiste, ki se upokojujejo pred polno upokojitveno starostjo. Ti ukrepi so postopni, kar je boljše od hitrega prehoda, a bodo dodatni posegi v ta sistem gotovo še potrebni. A kot rečeno, zgolj normativno podaljševanje ni dovolj, je zgolj prvi pogoj. In odgovor na vprašanje, kako povečati delovno aktivnost v starosti nad 55 let, še bolj pa nad 60 let, je pomembna razvojna naloga in izziv Slovenije. Med drugim bi bilo treba oblikovati strategijo aktivnega staranja, izboljšati delovne razmere, spodbujati vseživljenjsko učenje in razviti način postopnega izhoda s trga dela (npr. z večjo uporabo delnih zaposlitev). Čim poznejše bo ukrepanje, tem bolj drastični bodo morali biti ukrepi.

Velike težave na trgu dela ima tudi najmlajša generacija. Kakšne posledice ima ta stiska nanjo?

Zaposlovanje mladih je v Sloveniji kljub znižanju stopenj brezposelnosti velik razvojni problem. Še več; kar dobra tretjina mladih v starostni skupini 15-24 let je dolgotrajno brezposelnih. Problem njihove brezposelnosti je močno povezan s problemom neizobraženosti - gre za problem osipa iz rednega izobraževanja - in problemom zaposlovanja mladih s četrto in peto stopnjo izobrazbe. Za povprečjem EU 25 --> [Author:___] 22 zaostajamo tudi po stopnjah delovne aktivnosti mladih, ki so v Sloveniji nizke predvsem zaradi velike vključenosti v izobraževanje. Vzorec njihovega zaposlovanja kaže veliko obremenjenost s tveganji, ki jih prinašajo spremenjene razmere na trgu dela. Če dobijo zaposlitev, je ta najpogosteje za določen čas in/ali s skrajšanim delovnim časom. Lahko razumem delodajalce - ko zaposlijo človeka, ga tudi težko odpustijo, ne glede na to, ali so z njimi zadovoljni ali ne. Pa vendar take oblike zaposlitve znižujejo socioekonomsko varnost. Če jih zaposlijo za določen čas, mladi ne morejo najeti kredita. Ker ne morejo najeti kredita, si ne morejo kupiti stanovanja. Ker nimajo stanovanja, živijo pri starših, odlagajo rojstva. Kar 37 odstotkov mladih v starosti 25-34 let še vedno živi pri starših. Tako kot starejši se tudi mladi srečujejo z vrsto novih zahtev, omejitev in pritiskov. Zato bi moralo biti oblikovalcem politik pomembno vprašanje, kako spremeniti in popraviti tiste politike, ki zadevajo mlajše generacije. Predvsem bi bilo treba omogočiti zgodnejšo in uspešnejšo vključitev mladih v delovno aktivnost in povečati učinkovitost študijskih programov. Na primer s povečanjem vloge ter vpliva podjetij na vsebino izobraževalnih programov, s preureditvijo vzporednih trgov dela (npr. študentsko delo), predvideni pa so že ukrepi povračil prispevkov za socialno varnost delodajalcem, ki zaposlijo mlado osebo.

Zakaj so prav najmlajši in najstarejši na trgu dela najbolj izključeni?

Mladi nimajo organizirane skupine, ki bi zastopala njihove interese, ki bi vrednotila politike z vidika dolgoročnih posledic zanje. Najbolj se je to pokazalo ob sprejemanju pokojninske reforme, ki prinašajo rešitve, ki bodo njih zadevale šele čez 30 ali 40 let. A se zdi, kot da se jih sploh ne tičejo. Čeprav bodo ravno generacije, rojene po letu 1970, z njo največ izgubile. Zakaj so izključeni starejši? Del odgovora je tudi v njihovi slabši izobrazbeni in kvalifikacijski strukturi.

Kaj pa lahko ob vsem tem pričakuje "srednja" generacija? Le še dodatno obremenitev?

Leta 2004 je prenehal naraščati delež delovno sposobnega prebivalstva in se bo v nekaj letih začel zniževati. V samo 20 letih bo dosegel vrednost iz leta 1961, do leta 2050 se bo s sedanjih 70 znižal na 56 odstotkov. Vedno manj bo torej tistih, ki ustvarjajo družbeni proizvod. Delovno aktivni so in bodo torej izjemno obremenjeni. Ne samo finančno, tudi psihofizično. Poleg svojega (plačanega) dela skrbijo še za vedno več delovno neaktivnih in pomoči potrebnih. Delo na lestvici od 0 do 10 sicer ocenjujejo z oceno 8,3, a s svojo zaposlitvijo je pravzaprav zadovoljna le šestina prebivalcev v starosti od 21 do 56 let.