Smo pozabili na plebiscit?

"Odstavek 115. ECRI poziva slovenske organe, naj osebam, ki so bile 26. februarja 1992 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, povrne pravice. S tem namenom močno priporoča, naj slovenski organi v dobri veri in brez nadaljnjega odlašanja izvršijo sklep ustavnega sodišča iz aprila 2003."

"Odstavek 116. ECRI poziva slovenske organe, naj prevzamejo pobudo pri umeščanju javne razprave o statusu 'izbrisanih' varno v domeno človekovih pravic in naj se pri obravnavanju teh oseb vzdržijo posploševanja in napačne predstave, ki gojita rasizem in sovraštvo do tujcev."

To sta dve priporočili iz tretjega poročila o Sloveniji Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti, ki jo je Svet Evrope ustanovil z namenom, da spremlja stanje rasizma in nestrpnosti v državah članicah. In ta dva odlomka iz poročila povesta skoraj vse o tem, kaj se je dogodilo in kaj je treba narediti z izbrisanimi.

Pred petnajstimi leti so prebivalcem Slovenije, ki zaradi različnih razlogov niso imeli slovenskega državljanstva, imeli pa so urejeno stalno prebivališče v Sloveniji, z enim zamahom izbrisali stalno prebivališče in jih s tem nezakonito prikrajšali za mnogo stvari, ki so jim pripadale. Če se lahko sklicujem na avtoriteto ECRI: "Mnoge od teh oseb so v Sloveniji živele dolgo časa in nekatere so bile celo rojene v Sloveniji. Vendar so zaradi izbrisa iz registra čez noč postale tujci brez pravega statusa v Sloveniji, v mnogih primerih, ne da bi se tega zavedale. Izguba pravnega statusa je zanje pomenila, poleg izničenja osebnih dokumentov in izpostavljenosti nevarnosti deportacije, izgubo dostopa do osnovnih pravic, vezanih na prebivališče, vključno s pravico do dela, do javnega zdravstva in drugih socialnih pravic." A ta izbris stalnega prebivališča ni veljal za vse tujce, ampak le za tiste, ki so bili prej državljani skupne države. Ni veljal za Kitajce, Špance, Američane in državljane drugih držav, zato to dejanje slovenskih oblasti poleg nezakonitosti pomeni tudi dejansko diskriminatorno dejanje. Vzroka za to ne vem; edino, kar mi pri tem prihaja na misel, je maščevanje nekdanjim sodržavljanom za to, ker niso sprejeli slovenskega državljanstva, pa so jih zaradi tega imeli za izdajalce. Morda obstaja še kak drugi vzrok, a ga doslej odgovorni niso povedali. Neprestano ponavljanje krivcev za izbris, da so imeli možnost dobiti slovensko državljanstvo, pa ga niso (hoteli), kaže predvsem na to.

Kaj se je v resnici (tehnično) zgodilo. V skupni državi smo imeli vsi enake pravice, ne glede na to, iz katerega dela je bil kdo. Imeli pa smo tudi dvojno državljanstvo: jugoslovansko in republiško. Ob samostojnosti Slovenije pa je postalo pomembno le slovensko državljanstvo, jugoslovansko ni več pri nas pomenilo nič. Zato so vsi, takrat še ne izbrisani, postali tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji. (Poudariti moram, da so imeli vsi brez izjeme urejeno stalno prebivališče.) In treba bi jih (bolje: le njihove osebne podatke) bilo prestaviti iz arhiva domačih državljanov v arhiv tujcev s stalnim prebivališčem v Sloveniji. V tisti predal, kjer so bili Francozi, Korejci, Egipčani in drugi tujci. In vse bi bilo v redu. A so jih izbrisali v eni datoteki, ne pa vpisali v drugo. In tu je nastal problem. Če se izrazim sodobno, v jeziku računalniških opravil: podatkov niso prenesli (move), ampak izbrisali (delete). In vsakdo, ki je že kdaj napisal kako besedilo na računalniku, ve, da je zamenjava teh dveh opravil usodna za datoteko. A to se še da popraviti, dokler računalnika ne formatiraš: izbrisano datoteko, ki je shranjena v posebnem predalu, lahko obnoviš. In le to je treba storiti z izbrisanimi: obnoviti stanje, ki je bilo 26. februarja 1992, in potem podatke izbrisanih prenesti tja, kamor spadajo. Na videz preprosta operacija, ki pa je oblasti ne naredijo že petnajst let. Kljub pozivom domačih in tujih posameznikov in organizacij.

Ali so bili izbrisani le špekulanti, ki niso verjeli v slovensko samostojnost? Ta oguljena, a neresnična fraza se pogosto pojavlja dobesedno ali pa je skrita v trditvi: "Saj so imeli možnost dobiti državljanstvo!" A stvar ni tako preprosta. Verjetno je bilo med njimi nekaj ljudi, ki so špekulirali. A do tega imajo vso pravico. Večina med njimi pa sploh ni vedela, da morajo zaprositi za državljanstvo zaradi vrste vzrokov. Mnogi med njimi, predvsem rojeni v Sloveniji, sploh niso vedeli, da našega državljanstva nimajo, ker so bili prepričani, da so ga dobili z rojstvom. Marsikdo birokracije ni imel za mar, ker smo bili, kar se tega tiče, takrat vsi bolj ležerni. Marsikdo pa je hotel ostati državljan svoje države, a še naprej živeti in delati v Sloveniji kot do tedaj in se pozneje vrniti domov - kot mnogi Slovenci v drugih državah. Kakršenkoli je bil vzrok, vsakdo je imel pravico do take odločitve, ki jo je sprejel ali pa ga je ulovila. V nobenem primeru pa država Slovenija ni imela pravice nezakonito izbrisati stalnega prebivališča, ki so ga imeli vsi korektno urejenega. Stalno prebivališče se lahko, v vseh državah, ne le pri nas, odvzame samo posamezniku z odločbo pristojnega telesa v skladu z zakonom. Vsako drugačno dejanje, predvsem skupinsko, je nezakonito in morda tudi kaznivo.

Od izbrisa dalje pa se je začelo 18.305 različnih, a tragičnih zgodb, tem pa lahko dodamo še precejšnje število zgodb družinskih članov. O tem ne bom govoril; veliko takih nerazumljivih zgodb je bilo že objavljenih - tudi v Mladini. Kaj se je dogajalo, približno opisuje naslednji odlomek iz Poročila varuha človekovih pravic za leto 1995; torej je varuh že v prvem letu svojega delovanja zaznal hude kršitve človekovih pravic in o njih obvestil državni zbor, ki pa ni reagiral:

"Skoraj vsi kritizirajo izvedbo prehoda v status tujca, ki da je bila opravljena s črtanjem iz registra stalnega prebivalstva brez obvestila ter z večkrat brutalnim odvzemom oziroma uničenjem osebnih dokumentov (osebna izkaznica, potni list, vozniško dovoljenje), ne da bi bil o tem izveden ustrezen postopek in izdan kak akt ali vsaj dana ustrezna pojasnila in napotki. Praviloma je sledilo prenehanje delovnega razmerja.

Pritožujejo se zaradi postopkov za izdajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, pri čemer mnogi ne razumejo, da si morajo urejati prebivanje na naslovu, kjer že desetletja živijo. Ne zdi se jim pravično, da so se znašli v slabšem položaju kot tujci z dovoljenjem za stalno bivanje v Sloveniji, izdanim po prejšnjih predpisih, ki so po zakonu o tujcih tudi po osamosvojitvi Slovenije ta status obdržali. Zaradi izgube dela ne morejo dokazati, da imajo sredstva za preživljanje, brez tega dokazila pa ne dobijo dovoljenja za prebivanje.

Posebne težave imajo tisti, ki ne morejo priti do dokumentov 'svoje' države, ker jih ta ne vodi kot državljane, ali pa zaradi vojnih razmer oziroma drugih razlogov ni izdajala dokumentov pripadnikom določenih skupin oseb. Ti ne morejo osebno urejati teh zadev, ker zaradi odvzema slovenskih dokumentov ne morejo v tujino. Ne zdi se jim logično vztrajanje pri tujem potnem listu za vsako ceno, če je bil prejšnji izdan v Sloveniji in če gre za osebo, ki ne čuti nobene zveze s tujo državo, še posebej pa jih moti, da bi moralo biti v potnem listu vpisano fiktivno stalno prebivališče v tuji državi. Enako velja za potrdila o nekaznovanosti z območja, kjer pobudnik ni nikoli živel."

Iz odlomka lahko zaznamo vso grozljivost situacije, v kateri so se izbrisani znašli; varuh je ravnanje slovenskih oblasti že takrat označil z besedo "brutalno". Namesto da bi človeško uredili problem (npr. z izdajo začasnih osebnih izkaznic, kot je to navada v manj krutih družbah na zahodu), so ljudem enostavno uničili dokumente, ki so jih imeli, in jih postavili v nerazrešljiv položaj, kjer so se vrteli v krogu. Poročilo npr. govori o ljudeh, ki naj bi dobili dokumente v "svoji" državi. Med temi so bili ljudje, ki so se rodili v Sloveniji, eden od staršev pa je bil iz druge republike. Za državljanstvo niso prosili, saj so bili prepričani, da so Slovenci, tako so se tudi počutili. Slovenski organi so od njih zahtevali izpis iz državljanstva države, v kateri nikdar niso bili. Na srečo nekaterih so bile nekatere druge države prijaznejše, in so jih neredko sprejele v svoje državljanstvo s fiktivnim stalnim naslovom zato, da so se ga lahko naslednji trenutek odrekle in s tem dokumentom zaprosile za slovensko državljanstvo. Pogosto pa se ti ljudje, ki so si po nasvetu naših upravnih organov šli urejati status v katero od bivših bratskih republik, niso mogli več vrniti v Slovenijo, ker niso imeli dokumentov, saj so jim jih pred tem isti organi uničili.

In tako dalje, 18.305-krat, o čemer bi lahko napisali eno večjih slovenskih mnogodružinskih kronik o ljudeh, ki so nam bili nekoč bratje in sestre, z nerazumljivo kretnjo brezbrižnih uradnikov brutalne oblasti pa so se v trenutku znašli v obupnem, mnogo slabšem položaju kot "pravi" tujci. Pri tem pa je treba opomniti še na nekaj manipulacij, ki jih izvajajo nasprotniki reševanja problematike izbrisanih. To so nerazumljivo visoke odškodnine, ki naj bi jim jih plačali, zamegljevanje problema z mešanjem državljanstva in stalnega prebivališča, reševanje z ustavnim zakonom. Odškodnine so že davno zastarale in stvar človečnosti in demokratične kulture je, da jih v sistemskem zakonu ponovno opredelimo. Poudarjanje, "saj so imeli možnost dobiti slovensko državljanstvo", zamegljuje resnico, da ne gre za državljanstvo, ampak za stalno prebivališče, ki so ga imeli urejenega in jim ga država ne bi smela vzeti. Manipulacija z ustavnim zakonom pomeni le zanikanje odločbe ustavnega sodišča, s čimer se kaže raven demokratične in pravne kulture v Sloveniji. Ta pa je, kot kaže, na dnu.

Poleg uživanja ob izvršenem maščevanju, če kdo ob maščevanju zmore uživati, pa je usoda osemnajst tisoč petsto treh ljudi za nekatere politike predstavljala tudi neizčrpen nadomestek za nesposobnost nabiranja volilnih glasov s promocijo razvojnih projektov. To ugotavlja tudi prej omenjeno poročilo ECRI: "Odstavek 144. Na splošno je ECRI globoko zaskrbljen nad prevladujočim tonom v slovenski javnosti in politični razpravi glede izbrisanih od njenega zadnjega poročila. Obžaluje, da so ti prebivalci velikokrat zgolj talci političnih obravnav, vključno z izkoriščanjem njihove situacije za pridobivanje volivcev, in da se razprava glede položaja teh oseb stalno odmika stran od premisleka o človekovih pravicah. Še posebej obžalovanja vredno je, da se je spodbujalo in gojilo rasizem in ksenofobijo kot del tega procesa, vključno s posploševanjem in napačnimi predstavitvami glede vdanosti teh oseb do Republike Slovenije ali gospodarskega bremena, ki bi nastal ob povrnitvi njihovih pravic."

Kaj lahko dodam k tej grenki ugotovitvi ene izmed uglednih institucij Sveta Evrope, ki mu pripada tudi Slovenija in s čimer je tudi zavezana izpolnjevati njegove zahteve? Če grejo taka opozorila neprizadeta mimo neprizadetih, a odgovornih politikov v Sloveniji, nas je vse lahko samo strah za našo nadaljnjo usodo. Kot se požvižgajo nad problemi izbrisanih navkljub mednarodnim opozorilom, se bodo požvižgali tudi nad kršenjem zakonitosti in človekovih pravic vsakogar med nami. Pa je to res tisto, kar smo izglasovali na plebiscitu - kdaj je bilo že to?