Nujno zlo ali gonilno kolo?

Revija Manager je nedavno objavila lestvico 100 najbogatejših Slovencev in sprožila burne medijske odzive. Bogastvo ni zgolj ekonomska kategorija, pomeni lahko pomemben vzvod moči, hkrati pa celo pri bogataših vzbuja pomisleke glede njihovega ugleda in vplivnosti. Slovenija še vedno ni preživela moralnih zadreg tranzicijskega bogatenja. Nimamo prave moralne mere, kako zastaviti meje pravične družbe. Zato tudi težko povezujemo bogataše z njihovimi podjetniškimi sposobnostmi in bogastvo z normalnim razvojem kapitalizma.

Managerjev seznam je seveda ena izmed možnih klasifikacij bogatih. Temelji predvsem na oceni poslovnega premoženja, ki ga imajo posamezniki, zunaj vrednotenj pa so ostali drugi statusni simboli osebnega premoženja. V bistvu gre za popis slovenskih podjetnikov in menedžerjev, ki so si v zadnjih petnajstih letih s poslovno dejavnostjo ustvarili ali pa pridobili pomembne lastniške deleže in uspeli s svojo poslovno dejavnostjo. Mejna vrednost poslovnega premoženja nad 7,2 milijona evrov dokazuje, da gre vendarle za majhno gospodarstvo in razmeroma nizke vrednosti. Bogati v primerjavi s svojimi evropskimi konkurenti niso posebno premožni in prava akumulacija bogastva jih dejansko še čaka.

Struktura najbogatejših Slovencev ni posebno presenečenje. Delimo jo lahko v tri skupine. Prvo, najštevilčnejšo, predstavljajo podjetniki, ki jim je uspelo razviti podjetja ali pa tržiti svoje poslovne modele. Vodilni trgovec Mirko Tuš je tipičen primer takšne uspešne podjetniške zgodbe. Enako velja za nekatere druge podjetnike (Lovše, Pečečnik, Anderlič, Polič ...), med katerimi je kar nekaj prejemnikov prestižne nagrade podjetnikov leta (Akrapovič, Remškar, brata Jakopin ...). To je pomembno sporočilo za Slovenijo. Podjetniki so nosilci razvoja, bogastvo pa je rezultat edinstvenosti njihovega uspešnega poslovanja. Drugo skupino tvorijo menedžerji, ki so z lastninjenjem in privatizacijo dobili pomembne deleže v svojih podjetjih. Menedžerski odkupi (Petrič, Svetlik, Mermal, Rigelnik ...) bodo tudi v prihodnosti pomemben vir lastniške konsolidacije družb. Tranzicijski menedžerji prek njih najlažje zavarujejo svoj položaj in dosežejo pričakovane nagrade. Tretjo skupino tvorijo finančniki. Uspeli so izkoristiti postsocialistični model lastninjenja in oblikovanje finančnega trga (Horvat, Lah, Drobnak, Gantar ...). Toda njihova vloga in teža je manjša, kot bi pričakovali glede na tranzicijsko razvpitost finančne panoge in medijsko prepoznavnost finančnih baronov.

Bogati so torej nekakšno ogledalo sedanjega razvoja slovenskega kapitalizma. Podjetništvo tvori njegov novi temelj, menedžerski odkupi pomembno nadgradnjo postsocialističnih podjetij, finančniki pa so ponudili na trgu kapitala inovativno lepilo njihovega skupnega prežemanja. Toda ali se naši bogataši kaj razlikujejo od drugih?

Ernest Hemingway je nekoč ponudil preprost odgovor. Bogati niso nič drugačni od drugih ljudi, le več denarja imajo. Razumevanje bogastva pa se z zgodovino spreminja. V predindustrijski dobi je bogata aristrokracija posedovala zemljo, bogastvo pa si je prisvajala z močjo politike in vojske. Kapitalizem nasprotno s tržno delitvijo dela razdeli javno od zasebnega. Bogati posamezniki postajajo običajni državljani, trgovci in podjetniki. Ekonomsko bogastvo Rothschildov, Rockenfellerjev ali Vanderbiltov izhaja iz njihove podjetniške sposobnosti in nove ekonomske demokracije, da v bistvu zadovoljujejo potrebe drugih. Henry Ford je na primer ljudem priskrbel množične avtomobile, Michaell Dell cenene računalnike, Bill Gates globalna spletna orodja, Ingvar Kamprad pa mrežo trgovin Ikea. Postsocializem je pred leti ustvaril nove bogataše s spektakularno razprodajo in delitvijo državnega premoženja. Daleč največja je bila Čubajsova privatizacija v Jelcinovi Rusiji, ki je čez noč osem desetin državnega premoženja prenesla v roke peščice oligarhov, kot so bili Mihail Hodorkovski, Boris Berezovski ali pa Roman Abramovič. Politika je ustvarila neverjetne bogataše in ti so postali instrument politične oblasti. Zgodba se tu vrača na začetek.

Za razumevanje bogatih so danes pomembne tri reči. Ključna je še vedno povezanost politike in ekonomije. Bogastvo je rezultat določenih političnih razmer, od dopuščanja monopolov in davkov do neposredne navezanosti biznisa na politične elite. Razlika je zgolj v tem, da so danes te povezave veliko bolj prikrite in da politike bolj zanimajo javne dobrine kot zasebno bogastvo peščice državljanov. Drugo vprašanje zadeva sodobne centre in oblike bogastva. Bogastvo ne tiči toliko v zasebnem razkošju posameznikov, temveč v podjetjih in na trgu kapitala. Razmerje med biznisom in politiko se je obrnilo. Kar je dobro za General Motors, je dobro za ZDA in obratno, sta trdila A. Sloan in C. Wilson, vodilna menedžerja GM. Podjetja postajajo sinom in nosilec bogastva, bogati lastniki in menedžerji so samo še njihovi agenti in sopotniki. Tretji pogled zadeva vprašanje neenakosti in načela pravičnosti. Bogastvo Billa Gatesa je na primer enako premoženju štirih desetin Američanov. Družbene neenakosti se povečujejo, politično pa so sprejemljive, če koristijo tistim, ki so v najslabšem položaju. Zato so ljudje naklonjeni redistributivni vlogi socialne države in spoštujejo filantropijo bogatih. Bogati so sprejemljivejši, če pomagajo revnim in dajejo za družbeno dobro.

Zgodba s slovenskimi bogataši je na začetku poti. Njihovo bogastvo temelji na politični tranziciji, nastaja v podjetjih in s pomočjo inovativnih poslovnih modelov, družbena neenakost pa je še vedno znosna in sprejemljiva. Največja nevarnost tiči v večji povezanosti bogatega biznisa in političnih elit, da bi delovali na račun drugih državljanov. Janševa vlada ima precej teh skomin. Največja priložnost pa je ne dovolj razvita dobrodelna in javno koristna dejavnost naših bogatašev. Kje so fundacije za razvoj znanosti in kulture, kje dobrodelni skladi za pomoč revnim, zakaj ne podpirajo kot podjetniški angeli poslovne inovativnosti?

Bogati niso nujno zlo tržne družbe, temveč njeno gonilno kolo. Potrebujejo določeno javno podporo, hkrati pa morajo sprejeti večje breme družbene odgovornosti za skupno dobro.