Sv. Plečnik

Moje prvo srečanje s Plečnikom? Ko sem zaradi šolske literature prvič stopil v NUK: živa groza. Kljuka nalašč taka, da se ne prilega v roko, masivnost vhodnih vrat, da moraš uporabiti vso silo telesa, da se zrineš noter, povsod toliko marmorja, kot ga nisem videl nikoli prej na nobenem pokopališču, v vse smeri geometrijsko naloženega, zloženega v stopnice nekam navzgor v slabo osvetljeno temo. Šele čisto na vrhu kanček dnevne svetlobe, ki pronica iz nekakšnih stropnih ali nadvratnih lin zato, da neznatnemu pasantu v tem mavzoleju prižgejo upanje, da ni za vselej pokopan. Končno velika čitalnica. Svetla, nič kamnita - z ljudmi, sedečimi v poravnanih vrstah, ki nemo bulijo predse na neudobnih stolih. Da niso kipi, ampak živi, ugotoviš šele po šepetanju, grehu, ki ga skrivajo pred drugimi. Nobena frustracija v znanosti, noben stik s kulturo, niti s slovenskim filmom, niti z JLA, niti spremljanje politike, nič, prav nič ni primerljivo z mojim prvim srečanjem s Plečnikom. A kljub vsemu, kot zarukan podeželski mulc, s svetom skregan, povprečen v vseh ozirih, sem vendarle že takrat imel toliko zaupanja v znanost in umetnost in v sebe in v slovensko kulturo, da sem vedel, da v vsem tem le mora biti še kaj več od občutja, na kakršnega me je Plečnik navlekel v prvem stiku. Plečnik je dejstvo. Da mimo njega ne moreš, ko vstopaš v najvišji kulturni hram, in da se rešiš le, če mu ne padeš na finto, to dejstvo je bistvo Slovenstva. Red, marmor, nacionalna Kultura, mrak, zgubljenost, Znanost, hlad, disciplina, Umetnost, zaprašenost, ponižnost, mišljenje, neveselost, trdo delo, avtoriteta, brezizhodnost - v mojih možganih so ti pojmi dolgo brneli kot sinonimi. Živa groza. Razlika med njo in strahom, pravi Cankar, je v tem, da pri strahu še nekako veš, kaj te čaka za vrati, pri grozi pa veš samo, da nič ne veš, da se ne moreš upirati, niti ganiti, niti muksniti, niti misliti. Trpljenje brez kančka upanja, da se boš zbudil. Naslov te Cankarjeve črtice je Obnemelost, lahko pa bi se imenovala tudi Plečnik. Frustracijo sem rešil šele na Žalah in s tisto zbrkljano cerkvico na Barju. Namesto monumentalnosti na mrtvaškem kraju nepričakovana igra stilov, zračnost, svetloba, prostor za druženje, zelenje, ptiči. Tempelj svetega Mihaela pa kot barjanski kup smeti, odpadni gospodinjski predmeti visijo s stropa, lično oblikovani v sakralne okraske, da dihajo profanost, prijazen župnik te ob vsaki uri spusti noter (brez vstopnine), lahko kramljaš s prijatelji, moliš ali pa nabiraš ideje za dekoracijo domače sobe. Plečnik ima za vsakega nekaj, a vedno zmede.

In prav za to gre - da te nekaj spodmakne v temeljih. Ni važno, ali v to ali v ono smer, ampak da je silovito. Brez tega učinka ni umetnostnih izdelkov niti dogodkov niti arhitekture. Leonardo da Vinci je bil prvi rokodelec, ki je vedel, da ni dovolj le, da se tega zavedaš, ampak da si tudi upaš. Ko so mu očitali, zakaj je v Medičejski kapeli upodobil enega od Medičejcev brez brade, čeprav jo je za življenja nosil, je odgovoril nekako takole: "Pa kaj, kdo bo pa čez tisoč let vedel, kakšen je bil." V tem je bistvo renesanse. Imeti ne le veščino, ampak tudi samozavest, da si upaš drugače od pričakovanj, drugače od živih in mrtvih, drugače od zapovedi, od navad, od ljudi, oblasti in bogov - šele to rokodelce iz služabnikov povzdigne v sekularizirane svečenike umetnosti. Nič ni več nad njimi, ne rutina, ne tradicija, ne institucija. Da je bil Plečnik točno tak, mu ne moremo oporekati ne tisti, ki nam gre na živce, ne oni, ki ga kujejo v nebo. Verski konservativec, arhitekt simbolov, osebnostno trd, avtoritaren, hkrati pa družinski prijatelj Tomaša G. Masaryka in Charlotte Garrigue, političnih realistov, svobodomislecev, ki so veljali za vzornike našim najznamenitejšim liberalcem in socialdemokratom. In to v času plamtečega kulturnega boja! Ne pozabimo, da glavna ločnica kulturnega boja pri nas - delitve na naše in vaše na vseh področjih - nikoli ni potekala po ne/verskem kriteriju niti po a/cerkvenem, celo ne po anti/cerkvenem. Na primer, J. E. Krek je bil konservativni katoličan, cerkveni vernik, pa ga je RKC ignorirala že takrat in ga še danes (v mnogih zahtevah, predvsem pa zaradi zavzemanja za ločitev cerkve od države, zlasti finančno). Edvard Kocbek je bil zvest katoličan, tudi obiskovanju cerkve se ni nikoli odpovedal, pa ga je že v tridesetih letih cerkev anatemizirala in ga še danes. Andrej Gosar je bil konservativni vernik, najdoslednejši apologet papeških enciklik, kar jih je bilo na Slovenskem, pa ga je cerkev ignorirala že od dvajsetih let in ga še danes. Cela struja krščanskih socialistov je bila katoliška, pa se jih je cerkev odrekla že pred okupacijo in se jih odreka še danes. Njihov greh ni bila niti brezvernost, niti nekatoliškost, niti anticerkvenost, niti komunizem. Glavni greh teh velikih Slovencev je bil nekaj mnogo hujšega, tako v nebo vpijočega, da tega slovenska katoliška hierarhija na Kranjskem nikoli ni prebavila: stegovali so jezik proti vrhovnim klerikom! Kdor jim je v čemerkoli in kakorkoli ugovarjal, je bil nasprotnik, kdor jim je brezrezervno kimal, je bil njihov. Tako kot danes. Kdor je proti državnemu financiranju RKC, kdor ne verjame, da RKC ni bogata, kdor trdi, da bi prepoved o prekomernem hrupu morala veljati tudi za cerkvene zvonove, kdor trdi, da sta Družina in Ognjišče pristranska in hujskaška, kdor je proti vstopnini v blejsko cerkvico, kdor je proti Šturmovemu zakonu, kdor ugovarja zagovornikom kleriške politike, kdor ugovarja onim, ki ugovarjajo nazaj, vsak, ki bo vse to izrekel ali pa rekel samo eno od vsega tega - se bo znašel na oni strani, protiverski, protikrščanski, protikatoliški, proticerkveni, protislovenski, proticivilizacijski, bo ateist, fundamentalist, komunist, udbomafijaš, eldeesovec, kučanovec, skratka, z njim bo nekaj narobe. Kako jo je v tej zmedi Plečnik tako poceni odnesel, če pa je bila v njegovem času kulturnobojna kolobocija večja kot danes? Kako da se ni znašel na oni strani, masarikovec? A zdaj bo pa kar svetnik? Kako mu je to uspelo?

Pojma nimam. Mogoče je zapopadel tisti medičejski efekt brade, ko živiš za to, kar delaš, in ko vse, kar delaš, delaš z razlogom, poslanstvom, nad katerim ni nihče višje, ne naročnik, ne kralj, ne cerkev, nakar s to izkušnjo ravnaš enako tudi takrat, ko delaš za naročnika, kralja, cerkev. Tako dobljeni uspeh, priznanje, ugled so simbolni kapital, ki se na neki točki začne krepiti sam od sebe. In od tam dalje pač vzbuja rešpekt pri onih, ki ga imajo manj ali nič. Mogoče je tudi obratno, da je uspel v zadolževanju. Ko se obneseš v sakralnem delu arhitektskih storitev, zadolžiš naročnika z zaupanjem, in ker se zaupanje testira le vzajemno, nastane koalicija, nakar se vez lahko intenzivira, če se interesno vzdržuje in še emocionalno podkrepi. Ni si težko predstavljati, da je kreativec Plečnikovega formata v sakralnih storitvah zagotovo užival tudi kot vernik, kar je dodatni razlog, da je naročnik uročen nad njegovim mojstrstvom. Emocionalna poglobitev zadolževanja pretvori koalicijo v frakcijo, medtem ko v kliko zabredejo le tisti, ki se navzven konfrontirajo z drugimi v konkurenčnih omrežjih. Nejasno je, ali je bila Plečnikova vez s kleriki koalicijska ali frakcijska, zagotovo pa ni bila klikarska. To pa je obetavna pozicija, ker preprečuje izpad iz mreže, čeprav nisi del klikarskih bojev. Plečnik se ni konfrontiral z drugimi izven svojega kroga, čeprav je delal za tiste, ki so se. Kar se zdi s kulturnobojnega vidika nedosledno, polovičarsko, oportunistično, postane za širšo skupnost (umetnostno, narodno) vrlina. Enostavneje rečeno, Plečnik je velik zato, ker je (tudi) sakralni umetnik, oziroma velik je zato, ker ni zgolj sakralni umetnik. Tudi če se zdi prepričljiva samo ena ali druga polovica trditve, se njegova veličina ne zmanjša.

In zdaj se vmešajo kleriki. Čudežnost Plečnika bo izginila takrat, ko jo bodo začeli iskati. Kako velikega Slovenca, arhitekta, umetnika, pedagoga, urbanista še povečati, povzdigniti? Kako nacionalni svetilnik narediti za luč, ki sije z neba navzdol? Je Plečnik zares svetnik ali "le" svetilnik? Če je svetnik, kako sveto sveti v njegovih delih? Recimo v sakralnih kelihih, bodo bolj sveti/li, če jih je naredil svetnik? Zadrega s hierofaniziranjem je v tem, da sveto, ko pronica iz svetih znakov in simbolov svetosti, ni več absolutna, ampak posredovana svetost, omejevana s tem, ko se v stvarnosti pojavlja prek stvari. Te se sakralizirajo, ločijo od ostalih, profanih zato, ker dobijo fascinantnost v smislu moči, prek katere človek vzpostavlja povezavo z absolutnim izvorom svetosti. Poanta: religioznost človeka je posredovano izkustvo svetega tudi pri tistih, ki tega izkustva ne iščejo izven sakralnih prostorov. Tudi za njih velja, da takrat, ko si pomagajo z uporabo reglementiranih sredstev, jim svetost neposredno ni dostopna. Za očaranost nad svetostjo znakov, simbolov, predmetov, obredov je torej povsem vseeno, ali so ti izdelek največjega svetnika ali pa najslabšega obrtnika. Neposrednost se izmika, posrednost pa se vzpostavlja z ločnico med profanim in sakralnim, ki umestijo te izdelke. Zato je zaskrbljenost arhitektov odveč. Da se Plečnikovi cehovski pripadniki v teh dneh delijo na zagovornike svetništva in nasprotnike, je indikator strokovne ne/zrelosti te stroke, ne pa skrb za Plečnikovo delo. Kajti pobuda za začetek beatifikacije tega človeka je, kot rečeno, povsem brez zveze z osebno simpatijo ali antipatijo do Plečnika, nima zveze z njegovo narodno-nacionalno-nazorsko-politično-zgodovinsko-koalicijsko ali kajvemkakšno vlogo, sploh pa nima zveze z njegovimi izdelki, predmeti, simboli. Povezana je le s funkcionarji RKC. Ti poskušajo participirati, parazitirati na umetnostni karizmi konkretnega človeka in jo prenesti na svoj kolektiv. Škodoželjni se bodo naslajali nad to zmoto, kajti izvor vsakršne karizme je samo v personalnih lastnostih, ki po smrti človeka niso prenosljive na druge. Še papeževa karizma je zaradi medijev, ne pa zaradi prenosa s Kristusa. Mediji bodo secirali zaplete s tem "prenašanjem" karizme, ker bodo sprožili le izumljanje novih pravil za njeno zaščito (npr. pravil o pomenu Plečnikovih simbolov), v reinterpretacijske monopole in pa v tendenco, da se izvorna karizma z institucionaliazcijo razvodeni v nekaj vsakdanjega, nič posebnega. Karkoli si mislimo o tej šlamastiki, ne bi smeli pozabiti, da ima cerkev do sprožitve postopka vso pravico. Za svetnika lahko predlaga Plečnika ali pa najzakotnejšega pleskarja. Vsakršna zaskrbljenost nad tem je tradicionalen dokaz, da spet nasedamo na finto, kako je vsako dejanje klerikov nacionalnega pomena, ker so oni predstavniki cerkve, ki predstavlja katolištvo, ki predstavlja vero, ki predstavlja vrednote, Slovenstvo itd.