Na kraju "zločina"

Vetrna elektrarna na Volovji rebri še naprej razburja zagovornike in nasprotnike. Minuli teden se je nadaljeval 'pingpong' med Komisijo za preprečevanje korupcije in sodelujočimi pri dodelitvi dovoljenj za gradnjo vetrnic, ki so jih osumili morebitne korupcije. Agencija za okolje RS, ki je izdala okoljevarstveno soglasje za gradnjo vetrne elektrarne, je zavrnila vse očitke Kosove komisije. Generalni direktor ARSO Silvo Žlebir meni, da se je Kosova komisija spustila v nestrokovno in subjektivno presojo o ustreznosti odločitve ter da njena naloga ni ocenjevati, ali so bila dokazna sredstva pravilno uporabljena ali ne, pač pa ugotavljati, ali se določena dejanja obravnavajo kot korupcija po zakonu o preprečevanju korupcije. Javnosti pa je pristransko in nepravilno prikazala postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. Komisija se je odzvala. Odgovor ARSO so označili za nenavaden: "Namesto da bi pretehtala, kaj je v ugotovitvah Komisije bistveno za varstvo okolja, se je raje odločila za poučevanje Komisije o njenih nalogah in pristojnostih. V obravnavanem primeru je Komisija preučevala in tehtala dolžno ravnanje različnih uradnih oseb ministrstva za okolje v daljšem časovnem obdobju in po različnih fazah postopka za postavitev vetrne elektrarne na območju Volovje rebri. Če bi Agencija, tako kot so to vsi drugi, razumela ugotovitve, ki jih nanjo v svojem mnenju naslavlja Komisija, bi dojela, da je to mnenje splošne narave in se opisanih ravnanj, obdobij in različnih faz postopkov za postavitev vetrne elektrarne loteva v celoti," so med drugim zapisali v odgovoru ARSO. Še enkrat pa smo povprašali kabinet predsednika vlade, kaj si o gradnji na Volovji rebri misli predsednik vlade Janez Janša. Odgovor je bil kratek in jedrnat: "Peticijo, ki ste nam jo poslali naknadno, smo prejeli in se z njo tudi seznanili."

A bitke za Volovjo reber med okoljevarstveniki ter državnimi ustanovami in podjetji ni mogoče opazovati le od daleč, zato smo se odpravili tudi na samo prizorišče dogajanja, na menda enega najlepših delov Slovenije, na Volovjo reber. Vodič je bil domačin Gregor Kovačič, sicer geograf in asistent na koprski fakulteti za humanistične vede. Med vožnjo proti Volovji rebri, ki je kakšnih deset kilometrov iz središča Ilirske Bistrice, je razložil, da je tudi sam proti elektrovetrnicam. Če ne drugega, bodo zelo iznakazile pokrajino. Sam je pri projektu najbolj opozarjal na problem podzemskih voda, ki se stekajo v vodovode tako Ilirske Bistrice kot sosednjih vasi. V vsaki vetrnici bo najmanj dvesto litrov olja. Če pride do kakšne nesreče, recimo, da se vetrnica sesuje, kar se je že zgodilo, lahko iztekajoče se olje na tamkajšnji kraški podlagi hitro pride v podtalnico, ki je tam glavni pitni vir. "Dokazano je, da se od tam steka voda v občinske vodovode. Če se bo zgodilo onesnaženje, se občina ne bo imela od kje oskrbovati z vodo. Župan pa prebivalcem ni povedal nič v zvezi z vodo. Razložiti bi jim moral, kaj se bo zgodilo, če bo prišlo do onesnaženja. Nima niti načrta upravljanja niti rezervnega vira vode. Občani bi morali zaradi tega pritisniti na župana," pravi Kovačič. Asfaltna pot, ki se pozneje spremeni v makadamsko, pa je očitno raj za lokalne kolesarske navdušence, saj smo jih med vožnjo srečali kar nekaj. Idilično vožnjo navkreber in navzdol jim lahko zagrenijo vozniki težkih tovornjakov, ki prevažajo pesek in kamenje iz dveh tamkajšnjih kamnolomov, ki sta pod Volovjo rebrijo. Za ljubitelje tišine, narave, gorskega zraka in čudovitega razgleda je Volovja reber res zanimiva destinacija. Množica 29 ali 33 orjaških 55-metrskih vetrnic, kolikor naj bi jih tam postavili, se zdi skoraj nepredstavljiva.

Za zdaj razgledniško idilo motijo le po več deset metrov visoki merilci hitrosti vetra. Na Volovji rebri namreč res kar močno piha, saj je en merilec hitrosti razlomila burja. "Merilec je polomilo s sobote na nedeljo, ko ni bila niti najmočnejša burja," razlaga Kovačič. Pri takšnih hitrostih vetra pa tudi bodoče vetrnice ne bodo mogle proizvajati elektrike in bodo služile le kot nekakšna kulisa. Trio sprehajalcev rekreativcev, ki so pohajkovali tam naokoli, je sicer ocenil, da je merilec hitrosti sesula burja "na dveh nogah". Takšna mnenja v času, ko so nekateri slovenski politiki začeli ekologe uvrščati v kategorijo teroristov in ekstremistov, niso nenavadna. Ideja, da bi kakšen ekološko osveščeni objestnež plezal po tankem drogu, pa se zdi vseeno neverjetna.

Eden glavnih argumentov nasprotnikov gradnje vetrne elektrarne na Volovji rebri je, da gre za grob poseg v tamkajšnji habitat. Kar pa se tiče neokrnjene narave, so na Volovji rebri za destrukcijo že enkrat poskrbeli italijanski 'okupatorji'. Nekoliko v zaledju, za grebenom, kjer naj bi stale vetrnice, so po prvi svetovni vojni zgradili drugo italijansko obrambno linijo v bran pred Kraljevino Jugoslavijo. Ostanki italijanskih bunkerjev pa naj bi bili v prihodnje celo del projekta nastajajoče vetrne elektrarne. Načrtovalci projekta Volovja reber resno računajo, da bodo vetrnice postale velika turistična atrakcija. Enega izmed bunkerjev naj bi spremenili v turističnoinformativni center, drugi pa naj bi bil preurejen v gostinski lokal. Morda je trenutno ravno to največja smola Volovje rebri. Če bi sedaj stal tam kakšen bife ali gostilna, bi lahko imel pri lokalnem prebivalstvu status, kot ga ima recimo Šmarna gora za Ljubljančane, Jošt za Kranjčane ali Pohorje za Mariborčane. Če bi nekdo tam poskušal postaviti vetrno elektrarno, bi proti sebi sprožil vihar odpora.

"Če ne bi bilo vse skupaj tako žalostno, bi bilo zelo smešno," sta nam dogodke, ki so se okoli Volovje rebri dogajali v Ilirski Bistrici in okolici, opisala domačina Leon in Borut. "Najhuje je bilo to, da najprej niso začeli govoriti o strokovni plati, temveč o tem, kaj bo to prineslo občini Ilirska Bistrica. Do neumnosti, da bo to prineslo 70 do 80 delovnih mest in da so si ljudje razlagali, da bo potem elektrika zastonj." Občina Ilirska Bistrica pa je za vetrno elektrarno zainteresirana zaradi rente, ki jo bo dobila od lastnika elektrarne Elektro Primorska. V bistvu pa gre bolj kot ne za drobiž, saj je predvidena letna renta za eno vetrnico 1750 evrov, kar pri 29 vetrnicah na leto znese 50.750 evrov. Življenjska doba elektrarne naj bi bila okoli 25 let. "Občina bi lahko ustanovila regijski park kot Cerknica, ki je dobila več denarja z različnimi projekti, kot ga bo z rento Ilirska Bistrica," pravi Borut. Sicer pa je precej spora povzročila tudi vključitev več kot polovice tamkajšnje občine v zaščiteno območje Natura 2000, v katero načrtno niso vključili območja Volovje rebri. "Ljudem so razložili, da bodo padli v Naturo 2000 in bodo potem morali za vsako stvar vprašati nekoga, po možnosti v Ljubljani. Vsi so bili proti, samo da se to ne bi zgodilo," se spominja Leon. Ob razpravah za ali proti je predlagal, da bi bilo morda bolj preudarno, da bi občina Ilirska Bistrica kandidirala za gradnjo skladišča za nizko in srednje radioaktivne odpadke, saj so varno spravljeni pod zemljo v betonskem objektu. Letna renta, če že občina potrebuje ta denar, pa je tudi precej višja kot za vetrno elektrarno.

Za vetrno elektrarno je sicer izdano delno gradbeno dovoljenje, nasprotniki gradnje pa imajo še vedno nekaj adutov v rokavu, s katerimi hočejo preprečiti destrukcijo Volovje rebri. Za uporabno dovoljenje morajo napraviti še kup stvari, ki jih ne morejo narediti zelo hitro. "Izvesti morajo analizo voda, kam gredo in kam ne. To je eden izmed omejitvenih ukrepov," pravi Kovačič. Preden se v vetrne turbine vgradijo nevarne tekočine, recimo olja, morajo opraviti sledilne ali druge teste, s katerimi se določi potek podzemnih voda na območju. "To poteka najmanj eno hidrološko leto, torej potrebujejo eno koledarsko leto, da to obdelajo."