Rušenje sodnikov

Minister za pravosodje dr. Lovro Šturm je v primeru Casiraghi zahteval službeni nadzor nad delom novomeškega sodnika Borisa Kodriča, ker pa mu izsledki niso bili všeč, je spet začel učiti sodnike, kako naj delajo, in že drugič v letu dni oštel predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Jerneja Potočarja. Poleg tega je s prstom pokazal na sodno upravo, torej na Vrhovno sodišče RS.

Takoj, ko se je izvedelo, da je Stephen Casiraghi zagrešil spolni napad na mladoletno osebo, se je, podobno kot v primeru Plut, začel iskati krivec. Kdo je odgovoren, da je bil znani storilec istovrstnih dejanj na prostosti, zakaj ga ni spremljala policija, zakaj Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij policije ni obvestila, da je Casiraghi na prostosti? Odzval se je minister Šturm in kot v primeru Plut zahteval službeni nadzor nad delom sodnika, ki je zoper Casiraghija vodil postopek že za časa prestajanja zaporne kazni. Za nadzor, ki ga je Šturm zahteval, je pristojno Višje sodišče v Ljubljani oziroma njegov predsednik Jernej Potočar. Ta je upošteval Šturmovo željo, opravil nadzor na Dolenjskem in pred dnevi ministru poslal poročilo o izsledkih nadzora. Ker je Šturm že vnaprej prejudiciral napake pri delu sodnika Kodriča, nadzor pa jih ni potrdil, je sklical tiskovno konferenco, kjer je poročilo označil za ne dovolj izčrpno. Hkrati je predsedniku višjega sodišča predlagal, naj poskuša naprej, naj ne obupa, dokler ministrovi sumi ne bodo potrjeni.

A to je le del dogajanja. Pozorni moramo biti na to, da je minister Šturm, ki je predstavnik izvršilne oblasti, spet izpostavil točno določene sodnike. To ravnanje je mogoče razumeti tudi kot neformalen pritisk, ustvarjanje ozračja, ki se lahko kasneje uporabi kot argument za neimenovanje predsednikov nekaterih sodišč. Minister sicer lahko za predsednika sodišča imenuje le kandidata, ki ga predlaga Sodni svet, vendar lahko kandidata tudi zavrne in posredno Sodnemu svetu vsili izbiro novega kandidata. Tako je bilo recimo ob neimenovanju Aleša Zalarja za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča. Glede na izjave ministra o delu vpletenih sodnikov je malo verjetno, da bi bil Potočar po preteku mandata spet imenovan za predsednika višjega sodišča. Še posebej, če vemo, da minister in predsednik sodišča nista prvič v sporu. Skoraj identičen je bil položaj pred dobrim letom, ko je Šturm od Potočarja zahteval službeni nadzor nad delom sodnika, ki je zaradi pomanjkanja dokazov Silva Pluta oprostil obtožbe storitve kaznivega dejanja poskusa velike tatvine. Potočar takrat zahteve ni sprejel, pri odločitvi pa ga je podprl tudi Sodni svet. A to ni bil prvi kratki stik med izvršno oblastjo in sodnikom Potočarjem, saj je ta ostro nastopil že proti reformi sodniških plač. V nemilosti pravosodnega ministra je seveda tudi Boris Kodrič, na ponovno imenovanje za predsednika novomeškega okrožnega sodišča pa lahko morda pozabi celo sedanji predsednik Janez Smolej. Šturm je namreč z željo po nadaljnjih ukrepih višjega sodišča v tej zadevi v bistvu predlagal še službeni nadzor nad predsednikom novomeškega sodišča. In to čeprav novomeško sodišče zaradi izjemne učinkovitosti velja za zgled drugim sodiščem. Smolej je stopil v bran sodniku Kodriču. Sporen se mu je zdel predvsem način, kako je ministrstvo obveščalo javnost o predlogu za službeni nadzor, saj je v obvestilu za javnost navedlo vse možne sankcije, ki sodnika lahko doletijo: "Na tak način je bil sodnik Kodrič v javnosti prikazan kot kriv, še preden se je sploh vedelo za rezultate službenega nadzora. S tem pa je bila njemu in njegovemu ugledu povzročena velika škoda."

Pravosodni minister si želi novih in novih nadzorov, tokrat zato, ker je sistem vročanja zatajil, posledice pa niso bile usodne zgolj zaradi prisebne in pogumne Casiraghijeve žrtve, ki ji je uspelo pobegniti. Kaj se je torej zgodilo? Problem je na prvi pogled banalen, novomeško sodišče je namreč sodbo, ki bi Casiraghija zadržala v zaporu, neuspešno vročalo na njegovem domu, čeprav je bil naslovnik ves čas v zaporu.

Minister Šturm je prepričan, da Casiraghi ne bi smel biti izpuščen na prostost, delno krivdo za to pa je na tiskovni konferenci pripisal tudi Vrhovnemu sodišču RS. Predvsem zato, ker naj ne bi pravočasno poskrbelo za učinkovit sistem vročanja. Minister je pogoj za Casiraghijevo ponovno storitev kaznivega dejanja videl v neobstoju tako imenovanega elektronskega kazenskega vpisnika. Posledično ni povezave med tem vpisnikom in evidenco zaprtih oseb, ki jo vodijo na pravosodnem ministrstvu. Če bi ta povezava obstajala, bi bilo dejansko veliko manj možnosti, da se Casiraghi znajde na prostosti. Ministrov očitek pa je pri vrhovnih sodnikih povzročil nelagodje, saj v resnici ne drži. Odgovorili so že naslednji dan in v sporočilu za javnost demantirali ministra: "Ministrstvu bo dostop do evidence zaprtih oseb zunanjim uporabnikom uspelo zagotoviti šele junija. To pomeni, da tudi če bi e-kazenski vpisnik pri sodiščih obstajal že danes, povezava z evidenco zaprtih oseb, na katero se sklicuje Ministrstvo za pravosodje, še ne bi bila mogoča." Rešitev teh težav se sicer zdi dokaj preprosta in je stvar pravosodnega in notranjega ministrstva. Zagotoviti bi morala ažuren register stalnih prebivališč, na podlagi katerega sodišča vročajo svoja pisanja. To pa je seveda dolžnost izvršne oblasti, ne pa sodne, ki ji je Šturm pripisal odgovornost za nastali zaplet.