Brez odrešujočih rešitev

Nedvomne evropske dosežke obremenjujejo nekatere težko rešljive pomanjkljivosti

© Tomo Lavrič

Petdesetletnica EU je častitljiv jubilej. Prehojena pot evropske integracije je impresivna. Toda hkrati je EU gospa srednjih let, ki vsem razvojnim krepostim navkljub tiči v klasični krizi srednjih let, kot bistroumno ugotavlja The Economist. Nedvomne evropske dosežke obremenjujejo nekatere težko rešljive pomanjkljivosti. Slovenija pri tem ni cvetoči popek EU in velika evropska skupna hiša nam ne ponuja odrešujočih rešitev.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

© Tomo Lavrič

Petdesetletnica EU je častitljiv jubilej. Prehojena pot evropske integracije je impresivna. Toda hkrati je EU gospa srednjih let, ki vsem razvojnim krepostim navkljub tiči v klasični krizi srednjih let, kot bistroumno ugotavlja The Economist. Nedvomne evropske dosežke obremenjujejo nekatere težko rešljive pomanjkljivosti. Slovenija pri tem ni cvetoči popek EU in velika evropska skupna hiša nam ne ponuja odrešujočih rešitev.

Petdesetletnice so v naši civilizacijski kulturi nekakšne inventurne številke. Prvih petdeset let XX. stoletja (1907-1957) je bila evropska nočna mora. Evropa je preživela dve uničujoči svetovni vojni, prebavila je svetovno gospodarsko krizo, doživela je vzpon in zlom nacizma ter trdovratnost ruskega komunizma. Ta se je po II. svetovni vojni razrasel po srednji in vzhodni Evropi in s sovjetsko-ameriškim konfliktom sredi kontinentalne Evrope zakoličil temelje nove hladne vojne. Ideja skupne Evrope, ki jo je v okviru rimske pogodbe o ustanovitvi Evropske ekonomske skupnosti (EEC) 25. 3. 1957 podpisalo šest držav, je želela doseči predvsem troje. Zagotoviti mir, povečati politično stabilnost in omogočiti ekonomski razvoj. Preprosta vizija, ki je v naslednjih petdesetih letih (1957-2007) povsem spremenila institucionalno podobo Evrope.

Pot evropske integracije je dejansko evropska globalizacija treh temeljnih institucionalnih inovacij. Povojna evropska tržna družba je kreativna združitev liberalne demokracije, socialne države in svobodnega trga. V tem projektu so v teh desetletjih vsi pridobili. Nemčija s padcem komunizma želeno združitev, Francija vplivno moč na evropski ravni, Italija je utrdila politično samozavest, Velika Britanija je zadovoljna z avtonomijo in širitvijo trga, Beneluks se je razbremenil premoči velikih sosedov, Španija in Portugalska sta lažje dosegli politično-ekonomsko demokracijo, skandinavska skupina je dobila potrditev svojega socialnega modela in podobno. EU je na kraju servisirala celotno postsocialistično tranzicijo, ki so jo želele zakoličiti mednarodne institucije in ameriški kapital s t. i. washingtonskim konsenzom. Zato je EU edina prava zmagovalka postkomunističnega zloma po letu 1989.

EU je v sedemdesetih letih razvila model socialne države, v osemdesetih projekt enotnega trga, v devetdesetih širitev in integracijo postkomunistih držav, to desetletje pa je namenjeno izboljšanju njenih institucij. Toda prav tukaj tičijo pravi problemi in nevarnosti. EU ni niti zveza držav niti integralen gospodarski prostor. Njena gospodarska rast je v primerjavi z ZDA v zadnjih petnajstih letih za tretjino nižja, ima višjo brezposelnost in manjšo sposobnost tehnološkega razvoja. Evropski odgovor na ameriški izziv naj bi bili uvedba evra, reformistična lizbonska razvojna strategija in pakt stabilnosti ter rasti. Toda vse skupaj ni preveč uspešna mešanica. Najslabše rezultate imajo nosilne članice, liberalne ekonomske reforme so povsod zastale, nefleksibilnost tržnih institucij in ekonomskih politik postaja temeljna ovira hitrejšega ekonomskega razvoja. Evropsko povprečje dvigujejo nove članice (EU 10), toda tudi tu včerajšnje razvojne zvezde hitro bledijo pod pritiski proračunskih in plačilnobilančnih neravnotežij.

Za mnoge je evropski projekt pomemben, ker zagotavlja politično stabilnost in mir. Toda tudi to ni več dovolj, če želi EU obstati kot nekakšna postmoderna mrežna organizacija. Francosko-nemški projekt skupne evropske ustave je leta 2005 pogorel in EU tiči v politični slepi ulici. Zdi se, da EU potrebuje predvsem poenostavitev političnega sistema in decentraliziran način odločanja, ki bo bolje poskrbel za legitimnost evropskih politik. EU je namreč po 50 letih razvoja med ljudmi vse manj priljubljena. Politično kulturo integracije pa je mogoče utrditi samo z ekonomsko uspešnostjo in večjo politično legitimnostjo evropskih institucij.

Kakšna je torej razvojna vizija EU za naslednjih petdeset let (2007-2057)? Izbira je stvar ciljev. Če sta temeljni cilj EU mir in politična stabilnost, potem mora nadaljevati z ekonomskim projektom širitve in vključevanja vedno novih držav (Balkan, Turčija, vzhodno Evropa, celo Rusija). To je logika politične stabilnosti, ki jo ponuja povezovalni značaj skupne ekonomije. Če želi poglabljati integracijo (ustava, evro, skupne politike), mora zamejiti svojo širitev in izboljšati svoj institucionalni okvir, od večje ekonomske učinkovitosti do politične legitimnosti. To je pot nekakšnih združenih držav Evrope. Lahko pa se odloči za tretjo pot globalizacije. Postane lahko vodilna regija glede reševanja nekaterih svetovnih problemov, kot so onesnaževanje (postkjotsko obdobje), globalna socialna pravičnost, spodbujanja razvoja (Afrika) in podobno.

Slovenija je po dveh letih rahlo izgubljena v veliki evropski hiši. Domača politika z leve in desne je ostala brez pravih programskih rešitev. Reforme so tudi pri nas zastale, ekonomski liberalizem se povsod umika političnemu klientelizmu. Obljubljena evropska razvojna pomoč do leta 2013 že sedaj bolj krepi razvojno birokracijo kot podjetniške nosilce. Želeno evropsko politično posredovanje pa se je v zadnjih primerih izkazalo, da EU raje zagovarja interese močnejših (Italija) in spretnejših (Hrvaška). EU preprosto ni panaceja za reševanje naših lastnih ekonomskih nesposobnosti in političnih zablod. Toda v nečem ostaja njena vloga neprecenljiva. EU vendarle pomeni branik, ki preprečuje največje ekonomske neumnosti glede razvoja tržne družbe in politične skomine glede vzdržnosti politične demokracije, ki želi omejevati svoboščine in človekove pravice.

EU morda ni uspela s korporativnim modelom kapitalizma, toda "kreativna destrukcija" (Schumpeter) razcepljene in nemirne globalne regije je njen nedvomen dosežek. Evropski biznis je bolj reformističen in fleksibilen kot pa politične reforme socialne države in skupnega trga. In to je dobra popotnica za prihodnost. Evropa mora ekonomsko uspeti, da bi bila politično privlačna. Slovenijo pa hromijo politiki, ki vedo samo to, česa ne smejo storiti, da ne bi izgubili na volitvah. Zato so celo iz evropskega zornega kota spremembe bolj poniglave, politiki pa še bolj smešni kot drugod.