Obtožujem! Pa kaj potem?

Enajstega marca letos je medvedka pri Ponikvah pri Cerknici hudo poškodovala domačina v gozdu pred brlogom, ker je presodila, da človek ogroža njena mladiča. Človek bo zaradi poškodb verjetno ostal invalid, šest tednov stara mladiča pa sta po treh dneh v brlogu poginila od lakote, ker so lovci medvedko pregnali s streli nanjo in v zrak, tako da mladičev ni mogla nahraniti. Poskušali so pokončati tudi medvedko, saj so pri brlogu v ta namen postavili prežo in čakali, da se vrne. To vse so tragične posledice nespametnega ravnanja domačina, ki ga je spremljal celo lovec s skoraj štirimi desetletji lovskega staža. Zapoznel in surov poseg lovcev za hitro posredovanje iz Zavoda za gozdove Slovenije ni mogel v ničemer več preprečiti nesreče ali vplivati nanjo, saj se je že zgodila. To je pomembna ugotovitev pri vsem nadaljnjem razsojanju ali slepomišenju. Lovci iz zavoda niso rešili ničesar, pač pa so povzročili samo še dodatno škodo, ker so z neprimernim ravnanjem uničili medvedja mladiča in verjetno zastrelili še mater medvedko.

Med številnimi podobnimi primeri je to samo še en nepotreben in surov pomor vodeče medvedke z mladiči. Za take primere gotovo ne moremo uporabljati ustaljenih lovskih izrazov, kot so lov ali odstrel, ti veljajo za lovsko pravičen lov, ki naj bi bil vedno v skladu z etičnimi normami našega lovstva. Zaradi hudih poškodb nesrečnika je ta primer prišel v javnost, sicer ne bi tega izvedel nihče, razen lovcev iz zavodove intervencijske skupine, ki so pri tem sodelovali. Primer zasluži širšo obravnavo predvsem zato, ker je v marsičem poučen, čeprav bi si pred takimi primeri večina lovcev rada zatisnila oči in ušesa. Pa ne gre tako!

Prav je, da spoznamo vse podobne primere, čeprav je vsak dogodek drugačen in ima sila različne razloge in posledice, ker se v naravi pač vsak primer zgodi v drugačnih razmerah. Čim hujši so primeri, toliko hitreje in korektneje mora biti s tem seznanjena strokovna in splošna javnost. Slej ko prej ljudje vse izvedo, le resnico od verodostojnih in pooblaščenih ljudi slišijo redkokdaj. Tako je bilo tudi tokrat. Po prvem šoku ob nesreči začnejo navadno vsi vpleteni prikrajati resnico v svoj prid in zagovor, zakaj so tako ravnali.

Zavod za gozdove Slovenije ima v svoji sestavi intervencijsko skupino za hitro posredovanje, ki odstreli medvede, če so "problematični", ker ogrožajo ljudi ali njihovo premoženje. Dober namen za resnično izjemne primere se je povsem izrodil, saj ta skupina pride na poziv vsakega občana, ki opazi medveda ob naseljih ali kmetijah, kjer si navadno išče hrano na odvrženih odpadkih ali divjih smetiščih, pogosto tudi ob kmetijah. Poklicni lovci iz zavoda brez resne in strokovne presoje posameznega primera na poziv takoj postrelijo opažene medvede. Vsak opažen medved je postal "problematičen" medved. Poišči in uniči! Očitno je to edino navodilo skupini za hitro posredovanje. Samo ob Sodražici so zavodovi lovci v presledkih postrelili kar tri medvedke in vse njihove mladiče, nazadnje pa se je izkazalo, da med vsemi sedmimi žrtvami ni bilo pravega medveda, za katerega je bila na hitro izrečena smrtna obsodba. Med ljudmi so znani številni primeri pomorov vodečih medvedk in mladičev na Kočevskem in Notranjskem, vendar zavodovi lovci tega ne razglašajo, ker imajo verjetno taka navodila in se očitno bojijo javnega mnenja.

Najpogosteje so žrtve ravno medvedke z mladiči, ki si iščejo hrano ob naseljih, ker je oblast prepovedala krmljenje medvedov. Dokler so lovci zadnja desetletja in celo stoletja medvede s krmljenjem zadrževali v najbolj odmaknjenih gozdovih, so bile te živali samo izjemoma kdaj v bližini naselij. Zato tudi ni bilo konfliktov. Kdo tega ne ve? Tisti, ki se na pritisk razumnih lovcev in veterinarjev končno pripravljajo na poskusno uvedbo mrhovišč za krmljenje medvedov, tega že gotovo nočejo ali ne smejo vedeti. Krmljene medvedov in s tem zadrževanje živali v najbolj odmaknjenih delih lovišč je bilo uspešno vsaj dve stoletji. Poskus je uvedla oblast v zadnjih desetih letih, ko je mrhovišča prepovedala zaradi evropske direktive ob bolezni norih krav, namesto da bi prepovedala medvedje meso za prehrano ljudi! Pa še to ne bi bilo potrebno, saj v vsej Evropski uniji za prehrano ljudi ni prepovedano meso divjih prašičev, čeprav so ti vsejedi in jedo tudi mrhovino.

Ob sprejemanju novega zakona o divjadi in lovstvu Lovski zvezi Slovenije ni uspelo uveljaviti predloga, da bi ustanovili neodvisen Zavod za lovstvo Slovenije, kjer bi delali strokovnjaki različnih strok. Namesto tega je Zavod za gozdove Slovenije dobil velika pooblastila v slovenskem lovstvu, s tem pa prevzel tudi veliko odgovornost. Strokovnjaki v zavodu naj bi bili poklicna opora ljubiteljskim lovcem za najbolj zahtevne strokovne naloge, ki presegajo ljubiteljsko in prostovoljno delo. V Sloveniji je v lovskih družinah kar dvaindvajset tisoč lovcev, ki brezplačno in obvezno opravijo približno milijon delovnih ur na leto v loviščih, kar je gotovo v javnem interesu. Tako obsežnega dela na terenu, stalnega opazovanja in nadzora lovišč ne zmore s plačanimi delavci ne organizirati ne plačati nobena država! Resnica pa je tudi, da več deset tisoč lovcev ne zmore opraviti nalog, pri katerih se zahteva, da strokovnjaki med rednim poklicnim delom izdelajo projekte, programe in strokovne podlage ter mnenja, da bi lahko enakopravno uveljavili interese varstva divjadi in lovstva pri gospodarjenju z gozdovi, pri posegih na kmetijskem prostoru, ob melioracijah ..., pri raziskovalnem delu, pri načrtovanju, analizah ...

Prava in že dolgo nujna rešitev je zato le medsebojno sodelovanje ljubiteljskih lovcev v lovskih družinah, poklicnih lovcev v loviščih s posebnim namenom in strokovnjakov v javnem zavodu za gozdove, kar vse bi bilo v korist divjadi, varstva narave in tudi zelo pomembno za ugled slovenskega lovstva. Ta pričakovanja se do sedaj, to je v treh letih veljavnosti novega zakona, žal še niso uresničila. Na eni strani ostajajo ljubiteljski lovci v lovskih družinah in njihovih zvezah, ki se nikakor ne morejo sprijazniti, da jim je novi zakon odvzel najzahtevnejše strokovne naloge ter te naloge prenesel na javni zavod za gozdove in na območna združenja upravljavcev lovišč. Na drugi strani so poklicni strokovnjaki v javnem zavodu, ki so dobili izjemno velika pooblastila v lovstvu, pri tem pa ne upoštevajo in ne spoštujejo nenadomestljivega in celo brezplačnega dela lovcev v lovskih družinah in njihovih zvezah, ki ga lahko opravijo za državo pri varstvu divjadi, opazovanju divjadi in razmer v naravi, izobraževanju, ozaveščanju, nadzoru itd.

Vse dobro zamišljeno sodelovanje obeh strani se je za lovce v lovskih družinah skrčilo le na trde zahteve zavoda po doslednem odstrelu vse divjadi, ki je določena za odstrel. Vse visoke odstrele divjadi v loviščih lovskih družin morajo opraviti lovci iz teh družin, samo interventni odstrel medvedov je izjemoma dodeljen skupini za hitro posredovanje pri Zavodu za gozdove Slovenije. Dosedanja praksa pa kaže, da bi tudi tak izjemen in nujen odstrel medvedov bolj odgovorno ter z več presoje in strpnosti opravili lovci, ki sicer gospodarijo v svojih loviščih.

Javni zavod celo izgublja zaupanje med lovci in v splošni javnosti, predvsem zaradi previsokih odstrelov parkljaste divjadi, v širši javnosti pa še posebno zaradi številnih lahkomiselnih in surovih pomorov vodečih medvedk in mladičev. Rjavi medved je pri nas in povsod v Evropi strogo zavarovan. Med drugim ga varuje habitatna direktiva EU, kjer je medved na seznamu II iz tega predpisa, ki za naštete vrste še posebej prepoveduje vsakršno lovljenje, zadrževanje in namerno ubijanje ter celo vznemirjanje, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev in prezimovanjem. Seveda je dopusten izjemen odstrel, vendar le s primernimi in trdnimi strokovnimi utemeljitvami. Kdo med strokovnjaki in poklicnimi lovci javnega zavoda tega ne ve? Kdor tega ne ve ali noče vedeti, ne bi smel opravljati tega dela!

Seveda se ob nesrečah, ko medved ogroža ali izjemoma celo poškoduje človeka, vedno ponavlja, da je treba zavarovati človeka, ne pa divjo zver. Seveda je treba zavarovati življenje ljudi in premoženje, nikakor pa ni opravičila za uničenje medvedke in njenih mladičev po nesreči, ki se je že zgodila ob brlogu zaradi spleta okoliščin, ki jih je povzročil človek iz nevednosti, nerodnosti ali zaradi izzivanja nesreče. Po taki logiki bi morali postreliti vse vodeče medvedke, saj so nevarne, ker varujejo svoje mladiče. Vsaka medvedka varuje svoje mladiče! Zato je naravno, da medvedka prepodi ali napade človeka, če po svoji pameti presodi, da jih ta ogroža. Večina takih dogodkov se konča tako, da ljudje ob pojavitvi medvedke pospešijo tek, srečanje pa se za obe strani srečno konča. Če bi bilo medvedki do tega, da človeka pokonča, ga ne rešijo najhitrejše noge in nobeno vejnato drevo, kamor bi se rešil, ker medved z lahkoto pleza. Kdo od lovcev tega ne ve?

Se ljudje kdaj vprašajo, koliko je pri nas resnih nesreč zaradi sobivanja z medvedi v skupni deželi? Dobijo ljudje od lovcev sploh kdaj verodostojne in resne odgovore na taka vprašanja? Opozorimo na nekatera dejstva, ki bi jih moral poznati vsak lovec, še več, moral bi jih tudi redno predstavljati, kjer je to potrebno in primerno, še posebno ob redkih nesrečah z medvedi. Primerjave različnih vrst nesreč so vedno sporne, pa vendar je treba ob tem le pomisliti na marsikaj, kar se je in se dogaja v naravi, gorah, gozdovih ... Lovci z izpitom in dolgim lovskim stažem so samo v zadnjih dveh letih po nesreči na lovu do smrti ustrelili štiri lovce: dva v Suhi krajini, po enega v Savinjski dolini in na Dolenjskem. Toliko smrtnih primerov niso prizadejali vsi medvedi v zadnjih sto letih in pri vseh prebivalcih Slovenije! Več smrti in invalidnosti so povzročile v nekaj zadnjih letih v Sloveniji bolezni, ki jih prenašajo na ljudi klopi, kot pa so tega v Sloveniji zakrivili vsi medvedi v zadnjih sto letih! Kdo od lovcev tega ne ve?

Dejstvo je, da je samo Zavod za gozdove Slovenije strokovno odgovoren, da vsako leto pripravi predlog odstrela medvedov, tega pa po predpisanem postopku nazadnje določi minister za okolje in prostor. Naši mednarodno priznani strokovnjaki že od leta 2001 opozarjajo na previsok odstrel medvedov. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je do leta 2001 odstrel medvedov sicer nekoliko nihal, tistega leta pa je dosegel 54 medvedov, toda že naslednje leto je bilo odstreljenih in poginulih zaradi nesreč 116 medvedov, kar je gotovo preveč in na škodo trajnosti populacije! Nihče namreč ne pozna resničnega števila medvedov, kar je podlaga za odstrel. Država ni vzpostavila sistema ocenjevanja številnosti medvedov na znanstveni podlagi, na kar je evropska komisija opozorila že aprila 2003. Zato so mogoče velike manipulacije s staleži medvedov, to pa je lahko v interesu samo nekaterih skupin znotraj kmetijstva in v povezavi z njihovimi političnimi zavezniki. Tudi skrajni gozdarji, ki so vedno zaskrbljeni nad previsokimi staleži rastlinojede divjadi, še posebno jelenjadi - zaradi objedanja mladja -, so najmanj tihi zavezniki velikih zveri, večina pa je resnično zavzeta za varstvo teh živali. Zato je povsem logično, da so nasprotniki velikih zveri le živinorejci, še posebno rejci drobnice. Ti stalno pritiskajo, naj bi bil odstrel zveri visok. To ni nič novega, taki so odnosi med lovci in rejci drobnice ter med kmetijstvom in lovstvom že od nekdaj. Sedaj pa se je med kmetijci okrepil odpor tudi do programov Natura 2000, ker sta sestavna dela teh varstvo prostoživečih divjih živali in sonaravno kmetovanje.

Znani biolog dr. Boris Kryštufek ugotavlja, da nikoli v zgodovini medved pri nas ni bil formalno tako zelo zavarovan kot zadnja leta, prav tako pa ga nismo nikoli tako množično uničevali. V zadnjih petih letih je v Sloveniji človek posredno ali neposredno pokončal 488 medvedov. V obdobju 1874-1938 je ta številka na Slovenskem znašala vsega skupaj 143 medvedov! Ob vsem tem lahko še posebej zaskrbljeni ugotavljamo, da država nima usklajenih razvojnih programov za podeželje na Notranjskem in Kočevskem, v katerih bi bila opredeljena vrsta živinoreje in učinkovito varstvo drobnice pred velikimi zvermi, hkrati pa določeni prostori in ukrepi za ohranjanje velikih zveri in drugih vrst prostoživečih divjih živali. Posledice neusklajenih programov so redni in hudi konflikti v prostoru, zaradi katerih ima država veliko škodo, občani pa veliko nepotrebnih stroškov in skrbi. Rejci drobnice in lovci so pri tem še najmanj krivi, so le žrtve neurejenih razmer na državni ravni. Država namreč subvencionira rejo drobnice v osrednjem življenjskem prostoru velikih zveri (medved, volk, ris), nato lastnikom drobnice izplačuje škodo na drobnici, nazadnje pa intervencijska skupina iz javnega zavoda postreli medvede, ki so državna last in zato v skrbi in varstvu iste države! Ves ta nori krog je sklenjen znotraj državne uprave in javnih zavodov. Kdo naj to razume? Kdo je torej v takih primerih bolj problematičen, medved ali človek?