Tožilci s policisti nad policiste

Kazenskopravna in siceršnja pravna stroka sta v času od osamosvojitve politiko ves čas uspešno prepričevali, da zakon o kazenskem postopku (ZKP) spada v najvišjo kategorijo pravnih predpisov, ob bok ustavi. To pomeni, da je bil ZKP dojet kot eden tistih pravnih predpisov, ki morajo zaradi specifične materije, poseganja v človekove pravice in svoboščine v najožjem smislu, veljati za kar se da zanesljive. Spremembe takšnih predpisov pa so mogoče zgolj z najširšim konsenzom, s temeljito razpravo in kadar je to res nujno potrebno. Zadnja sprememba ZKP se je zgodila v popolnem nasprotju s povedanim.

Vladajoča koalicija je v državnem zboru s februarsko spremembo tega zakona uvedla nov način preiskovanja kaznivih dejanj organov pregona. Drugače povedano: uvedla je nov sistem nadzora nad policijo, vojaško policijo in vojaško obveščevalno službo. Poleg ZKP so enake spremembe doletele še zakon o tožilstvu, saj bodo po novem za pregon kršiteljev iz policijskih vrst skrbeli posebni tožilci s svojo lastno policijo.

Nenavaden je bil že način sprejemanja pomembnih novosti v kazenskopravni zakonodaji, saj so poslanci spremembe uvedli po najhitrejši poti, po nujnem postopku. In kje so razlogi za hitro spreminjanje zakonodaje, ki bi morala biti najbolj konstantna in predvidljiva? V predlogu zakonskih sprememb, ki jih je v državni zbor poslala vlada, pripravili pa so jih na pravosodnem ministrstvu, je v prid nujnega postopka naveden tale razlog: "Težko popravljive posledice za delovanje države, če veljavna ureditev ne bo čim prej ustrezno spremenjena." S težko popravljivimi posledicami so mislili možnost novih obsodb Slovenije pred evropskim sodiščem za človekove pravice, podobno kakor v "zadevi Matko". V tej zadevi je bila Slovenija obsojena zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva zoper policijsko nasilje, torej zaradi pomanjkljive preiskave policijskega ravnanja, ki ne ustreza zakonom. Vendar takšno upravičevanje nujnega postopka ni primerno, še posebej, če vemo, da redni postopek ne bi v nedogled zavlekel sprejemanja sicer potrebnih sprememb na tem področju. Dokazov o potencialnem porastu policijskih ekscesov, ki so glede na število vseh kazenskih postopkov razmeroma redki, pa tudi ni. Čemu torej nujni postopek, če širša strokovna razprava ne bi pomembno vplivala na čas sprejetja sprememb? Zato, ker bi širša razprava prav gotovo vplivala na vsebino, količino ali pa celo na sprejetje takšnih novosti nasploh.

Zdi se, da je bil nujni postopek potreben zato, da bi se izognili odzivom oziroma kritiki kazenskopravne stroke. Prav vsi strokovnjaki s tega področja, ki so v javnosti pripravljeni povedati svoje mnenje, so se namreč oglasili takoj, ko so izvedeli za nameravani poseg v kazenskopravno zakonodajo. In vsi so ostro kritizirali vsebino sprememb, a več kot izjava za medije, intervju, pismo bralcev ali strokovni članek ni bilo v njihovi moči. Poleg tega, da je bila razprava onemogočena že časovno, je nujni postopek omejil tudi formalne možnosti dajanja pripomb.

Nadzor nad policijo po novem

Spremembe obeh zakonov so začele veljati pred dnevi in vrhovnemu državnemu tožilstvu nalagajo vzpostavitev novega sistema v dveh mesecih. Kakšen bo torej nadzor nad policijo po novem? Najprej je treba reči, da ne gre več za nadzor. Nadzora nad policijo, razen notranjega, ni več, odpravljen je bil konec lanskega leta. Nova ureditev tako ni ustrezno nadomestilo za staro, kot zatrjujejo predlagatelji. Nova ureditev pozna samo preganjanje kaznivih dejanj in nič drugega. Da bi šlo za nadzor, kot ga je poznala stara ureditev, bi nova posebna tožilska skupina morala skrbeti tudi za preventivo, izobraževanje policistov, izdelavo mnenj o stanju in analiz, torej za ugotavljanje spreminjanja števila in vrste policijskih kaznivih dejanj in razlogov za njihov obstoj. Vse to je poznala stara ureditev nadzora nad policijo v sklopu ministrstva za notranje zadeve. A ta je bila odpravljena že pred sprejetjem nove ureditve, ki pa bo skrbela samo in izključno za lovljenje policijskih kršiteljev.

Zunanjega nadzora nad policijo ni več, ostaja le še njegova skrajna oblika, represija. Ta pa naj bi bila po novem zakonu videti takole: za pregon kaznivih dejanj policistov, vojaških policistov in vojaških obveščevalcev bo znotraj tožilske skupine za organizirani kriminal pri vrhovnem tožilstvu izključno pristojna posebna specializirana skupina tožilcev. Za potrebe preiskovanja in odkrivanja takšnih kaznivih dejanj bodo v tem oddelku zaposleni tudi specializirani policisti z vsemi pooblastili, katerih delo bodo usmerjali in nadzorovali državni tožilci s tega oddelka.

Poleg neprimernega načina sprejemanja zakonskih sprememb so z več vidikov sporne tudi spremembe same, čeprav odmislimo, da zaradi "ad hoc" sprejemanja in brez analize posledic rušijo že tako občutljiva razmerja med organi pregona. Predvsem je nova ureditev sporna zato, ker posega v ustavno načelo enakosti. In sicer zato, ker uvaja poseben organ preiskovanja in pregona, še posebej pa zato, ker uvaja poseben tip predkazenskega postopka za določeno kategorijo domnevnih storilcev. Posebno skupino državnih tožilcev za pregon posameznih kategorij storilcev naša pravna ureditev sicer že pozna, vendar so ti opredeljeni s hudostjo in z nevarnostjo kaznivih dejanj, ne pa glede na osebne lastnosti. Točneje, gre za skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri vrhovnem državnem tožilstvu, znotraj katere bo sedaj ustanovljen specializiran oddelek za pregon policijskih storilcev kaznivih dejanj. Nova ureditev policijske in sorodne poklice uvršča v skupino z najvišjo stopnjo nevarnosti, ki ustreza organiziranemu, gospodarskemu in mednarodnemu kriminalu. Enači jih s trgovci z ljudmi, s preprodajalci mamil in orožja, z ugrabitelji otrok in mednarodnimi teroristi. V predlogu zakona je takšno enačenje utemeljeno s "potencialno koruptivnostjo" policijskega okolja. Omenjeni očitek pa v predlogu zakona sploh ni obrazložen. Ta utemeljitev je tudi kontradiktorna, saj se korupcija ne preprečuje s skrajnimi sredstvi, z represijo, pač pa s preventivnimi ukrepi, kakršne je poznala stara ureditev. Prav tako nejasni so motivi zakonodajalca glede izključitve nadzora nad uradnimi osebami Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova), ki imajo še obširnejša pooblastila za posege v človekove pravice.

Po ukazu EU in ustavnega sodišča?

Poglejmo še razloge za sprejetje sprememb. Predlog zakona se sklicuje na odločbi ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2006. Iz njiju je predlagatelj razbral, da zapovedujeta sistemsko drugačno ureditev tega področja, ter razloge zanjo iz omenjenih odločb povzel takole: "... da veljavna ureditev državljanom Republike Slovenije v primeru kaznivih dejanj, storjenih s strani Policije ob izvajanju pooblastil v predkazenskem postopku, ne zagotavlja ustrezne neodvisne kazenske preiskave očitkov zoper postopanje policije ..."

V resnici pa ne ena ne druga odločba nista zahtevali sistemskih sprememb, niti nista predlagali takšnih sprememb, kot jih je pripravilo pravosodno ministrstvo. Ustavno sodišče je recimo zapisalo: "Država mora v primerih, kot je obravnavani, zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in pritožnikoma omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. Država takšne preiskave ni zagotovila." Ustavni sodniki so rekli le to, da v primeru, ki so ga vzeli pod drobnogled, domnevno kaznivo dejanje policije ni bilo dovolj dobro preiskano. Evropsko sodišče pa sistemsko ureditev problematizira še manj in predvsem razčleni probleme v konkretni zadevi. Govori o neodločnosti in nepreglednosti delovanja tožilke, o tako rekoč nični aktivnosti preiskovalnega sodnika, o počasni in malomarni preiskavi. Spet nič o potrebni uzakonitvi drugačnega sistema nadzora nad policijskimi kršitelji.

Ob tem je potrebna dodatna razlaga, zakaj stari sistem, ki se je zgledoval po nemški ureditvi, ni deloval. Koordinacija nadzora je bila organizirana na notranjem ministrstvu in je vključevala tudi posebne preiskovalce s pooblastilom za preiskovanje policijskih nepravilnosti. Formalno je bil ta sistem skoraj popoln, vendar ni dosegal zastavljenih ciljev zaradi pomanjkanja volje pri policiji in tudi pri zakonodajalcu. Dotedanji vodja nadzora nad policijo na notranjem ministrstvu Bećir Kečanović je ob odpravi starega sistema za Mladino povedal: "Morate vedeti, da so v istem trenutku, ko so ti uslužbenci MNZ dobili pooblastila preiskovati policijska kazniva dejanja, zelo močni lobiji v policiji dosegli spremembo zakona o kazenskem postopku. Kar je zakonodajalec dal v zakonu o policiji, je skorajda hkrati vzel v ZKP, in ti preiskovalci sploh niso mogli in ne morejo vstopiti v kazenski postopek." Nobenih zagotovil ni, da se bo v trenutku zgodil potreben premik v glavah in zato enaka usoda ne bo doletela tudi novega sistema.

Preslišana opozorila

Negativna strokovna mnenja in resna opozorila strokovnjakov v kratkem času od predstavitve predlaganih sprememb do sprejetja v državnem zboru niso bila redka. Kljub temu so jih koalicijski poslanci brez izjeme prezrli. Na očitno nasprotje med zakonskim namenom in uzakonjenimi rešitvami je že takrat opozoril vodja kazenskega oddelka pri vrhovnem državnem tožilstvu Hinko Jenull. Ne slepi se, da je umetnost dobre politike svoje odločitve prikazati kot objektivno nujne in edino mogoče, vendar hkrati meni, da tokratne spremembe prinašajo več slabega kot dobrega: "Težava je v tem, da bosta namesto pričakovane rešitve enega problema nastala dva. Prvi, ker resnični vzroki težav ne bodo odpravljeni, in drugi, ne manjši, zaradi nedomišljenih zakonskih sprememb, ki so sporne z ustavnega, s sistemskega in z organizacijsko-procesnega vidika. Možnost domišljenega prehoda na 'sodno policijo' bo ogrozila njena delna in prenagljena uvedba." Uzakonjene spremembe torej niso imele podpore niti na vrhovnem državnem tožilstvu, k čemur ni kaj pripomniti. Nikakor tudi ne moremo mimo mnenja mag. Gorana Klemenčiča s fakultete za policijsko-varnostne vede. Še posebej zato, ker je v preteklosti kot možno rešitev že predlagal ustanovitev "sodne policije". Še pred sprejetjem zakonskih sprememb pa je za dnevnik Večer očitno razočaran povedal: "Po odločitvi evropskega sodišča v primeru Matko sem v strokovni reviji Pravna praksa napisal uvodnik Prezrto sporočilo iz Strasbourga, kjer sem opozoril na pomanjkanje odziva na omenjeno sodbo, ki se je utapljala v množici obsodb Slovenije zaradi kršitev sojenja v razumnem roku. Te besede jemljem nazaj. Sporočilo iz Strasbourga ni bilo prezrto. Nasprotno. Bilo je narobe razumljeno in deloma zlorabljeno za prenagel eksperiment s tako resnimi zadevami, kot so kazenski postopek, policijska organizacija in varovanje človekovih pravic."