Zakaj Danska zmore?

Trg dela v zadnjih mesecih postaja preizkusni kamen preživetja vladnih ekonomskih reform in politično-ekonomske vzdržnosti Janševe vlade. Marec je hkrati čas, ko politične elite postanejo nenavadno dovzetne za socialna in ekonomska vprašanja žensk, enkrat kot levičarski feminizem, drugič kot s krščanstvom prežet duh materinskih interesov. V preseku obeh se pogosto razkriva trg dela kot merilo neenakosti med spoloma. Slovenski trg dela je tog glede zaposlovanja, toda mobilen glede kraja zaposlitve in neprijaznih oblik prožnega dela, kot so nadurno in izmensko delo, pa delo ob vikendih ... Zato tudi njegova liberalizacija ni povsem enoznačna.

V devetdesetih letih smo merili uspešnost postsocialistične tranzicije z lastninjenjem in razvojem trga kapitala. Zadnjih nekaj let je povsod ključna reforma socialne države in njen lakmus je liberalizacija trga dela. Vse mednarodne institucije, od Evropske komisije in MMS do številnih mednarodnih meril konkurenčnosti in ekonomskih svoboščin, vedno znova opozarjajo, da je slovenski ekonomski sistem na tem področju najšibkejši. Očitno nimamo pravih rešitev, kako reformirati socialno državo in hkrati z bolj liberalnimi stališči povečati prožnost trga dela. Evropska komisija priporoča pet vrst fleksibilnosti, ki dovoljujejo lažje zaposlovanje in odpuščanje, prerazporejanje ur in zaposlenih, prilagodljivost plač in začasnega dela. Varnostni mehanizmi pa bi morali poskrbeti za nove zaposlitve, določeno zaščito pred prehitrim odpuščanjem in minimalne prejemke pri izgubi dela. Imamo tudi dobre prakse, ki jih ponujajo posamezne evropske države, kot sta na primer Danska in Nizozemska.

Očitno nam primanjkuje politične moči za spremembe. Predlog zakona o delovnih razmerjih ne prinaša nobenih pravih rešitev. Delodajalci zahtevajo korenitejše spremembe trga dela, sindikati branijo socialno varnost, vlada z ministrico Cotmanovo poudarja večjo samoodgovornost delavcev za svojo zaposlitev. Predlogi glede nižjih stroškov odpuščanja in zmanjšanja dodatnih stroškov dela so padli v vodo. Če bi sledili skandinavskim zgledom, ki teh stroškov ne poznajo, postopki najemanja in odpuščanja pa so bistveno bolj enostavni, bi znižali stroške na zaposlenega in zvišali konkurenčnost podjetij. Za nameček bi se najverjetneje povečalo zaposlovanje, še posebej težje zaposljivih skupin. Dejansko pa je vladna administracija v veliki meri popustila sindikatom. Če ima Janša moč za discipliniranje koalicije, pa je očitno obstal pred političnimi zahtevami sindikatov. Politična šibkost vlade se je začela prav s socialno demagogijo na trgu dela, nadaljuje pa se po logiki reči tudi na političnem trgu.

Toda osrednja zgodba na trgu dela se ne odvija zgolj med političnimi pogajalci pri sklepanju socialnega sporazuma in pri pripravi zakonodaje. Pravo bitko imamo na podjetniški ravni. Položaj je navidezno paradoksalen. Visoka stopnja socialne varnosti se tu križa z velikim delovnim absentizmom, tretjina zaposlenih sovraži svoje delovne razmere in službo, hkrati pa analize dokazujejo, kako naraščajo izčrpanost delavcev, stres in celo nasilje na delovnem mestu. Kaj se dogaja? Očitno imamo težave z menedžiranjem intelektualnega in socialnega kapitala v naših podjetij. Menedžerji zahtevajo večjo prožnost zaposlovanja, toda hkrati želijo motiviranega delavca. Prvo povečuje tveganja in strah, drugo zahteva varnost, zaupanje in kulturo sprememb. Če prevlada prvi princip nad drugim, se lahko dejansko zniža celotna produktivnosti in učinkovitost poslovanja. Velja tudi nasprotno. Če zgolj višamo varnost zaposlitve, se povečuje starostna in izobrazbena segmentacija dela, pa tudi spolna diskriminacija. Toda v nasprotju s politiki tu bolje razumejo, da so vsi skupaj v istem čolnu.

Danski zlati trikotnik dinamičnega trga dela namreč ni zgolj kombinacija večje zaposlitvene mobilnosti in manjše varnosti zaposlitve, dobrih zavarovanj za brezposelne in aktivnih oblik iskanja zaposlitve. Dejansko danski sistem blaginje poganja vrsta drugih institucij, ki so prilagojene potrebam majhnih in srednjih podjetij, izobraževalnemu sistemu poslovnega usposabljanja in razvoju industrijske demokracije. Pri nas vlada logika velikih družb, imamo nizko razvito podjetniško kulturo in izobraževanje, predvsem pa ni pravih spodbud za notranje lastništvo, soudeležbo pri dobičku in družbeno odgovorno ravnanje podjetij.

Vzemimo konkreten primer. Urad za enake možnosti je pred časom izvajal opozorilno akcijo, da pri sklepanju pogodb o zaposlitvi ne smejo od kandidatov zahtevati podatkov o načinu življenju, načrtovanju družine in drugih rečeh, ki niso povezani z delovnim razmerjem. Takšna je zapoved 26. člena Zakona o delovnih razmerjih. Najbolj ogrožene so pri tem prav ženske. Toda ali je mogoče na takšen način znižati spolno diskriminacijo pri zaposlovanju? Ne, in to zaradi dveh razlogov. Neumna prepoved informacij dejansko zmanjšuje zaposlitvene možnosti žensk, ki postajajo zato bolj ranljive in pogosto tudi prikrajšane. Na drugi strani pa je vsaka zaposlitev povezana s celovito poslovno presojo sposobnosti in kariernih možnosti zaposlenca. Tu nobena informacija ne more in ne sme biti posebna skrivnost. Zaupanje delavca in poslovna kultura delodajalca sta ključ menedžiranja intelektualnega kapitala podjetja. V majhnih podjetjih nova zaposlitev pomeni pogosto četrtino ali tretjino vseh zaposlenih. Tveganje je veliko za podjetnika in zaposlenca, zato tu ni prostora za medsebojna presenečenja. Menedžiranje intelektualnega kapitala pa zahteva na drugi strani moralno mejo zaščite človeškega dostojanstva in pravni okvir varovanja človekovih pravic.

Sklep je jasen. Varovanje zaposlenih in brezposelnih je skrb socialne države. Zaposleni so za podjetje predvsem intelektualni kapital, sindikati pa bi morali postati vzvod spodbujanja sprememb. Spolna diskriminacija je pri tem dobro ogledalo zaprtosti trga dela, napačne poslovne kulture in protislovne delovne zakonodaje. Nobeno kosilo ni zastonj. Mobilnost trga dela brez industrijske in socialne demokracije ne more uspeti, podobno kot socialna država brez njegove liberalizacije ne more preživeti. Do sedaj socialni partnerji te kvadrature kroga še niso dojeli.