Če ne zlepa, pa na referendum!

Tržnice ne damo! je belo na zelenem obljubljal droben lepak, ki je Ljubljančane ob koncu tedna pozival na ponedeljkov popoldanski shod pred Magistratom. Na prepišnem soncu se je zbralo nekje dobrih sto, morda sto petdeset ljudi, kar je ena izmed organizatork pozneje in z mešanimi občutki označila: "Za Ljubljano že kar orenk, a ni res?" V prav tej poznejši debati je moderatorka Manca Košir našla tudi kako pohvalno besedo za Zorana Jankovića: "Prepričana sem, da ne bi niti Simšičevi, niti Potočnikovi, niti Dimitriju Ruplu prišlo na misel, da bi protestnikom omogočil mikrofon in jih potem prišel celo poslušat."

Mestni oče je oboje sicer res storil, a njegovi konkretni komentarji so šli marsikomu pošteno v nos. V kratkem, a čustveno nabitem govoru je argumente protestnikov odfrcnil kot "pesniško razlago strokovnih projektov", "neargumentirane, nepreverjene in da ne rečem trapaste trditve" ter celo "nehvaležna ter nevredna dejanja" tistih, ki "vodijo kampanjo", zaradi katere mora zdaj ob sobotah poslušati popolnoma zgrešeno hlipanje branjevk, da jih skuša spraviti ob kruh. Svojo neomajnost glede tržničnega načrta je podkrepil z argumentom, ki nesimpatično zaudarja po mentalnem horizontu trenutne parlamentarne koalicije: "Vi mate sicer pravico, da tukaj rečete, kar hočete - ampak moj program je bil na volitvah sprejet s 63-odstotno večino!" Ko je množica že ob sami omembi podžupana Koželja zarjula v preziru, je Janković odvrnil: "Povejte mi boljšega! No, kdo se javi tlele, da je boljši?" In ker v prvih treh sekundah po pozivu iz gruče res ni izstopil noben imeniten protikandidat, se je Papa Janković po hitrem postopku tudi poslovil, vidno pomirjen glede žlahtnosti zastavljene vizije.

Resentiment zbranih protestnikov je učinkovito mobiliziral Hubert Požarnik, ko je spregovoril o socialnem, arhitekturnem in kulturnem obubožanju mesta, ki ga tujci prav gotovo ne hodijo gledat zaradi česarkoli, kar je gospodi urbanistom uspelo spraviti skupaj vse od druge svetovne vojne. Županov argument se mu je zdel vreden toliko kot tisti, "da je na volitvah tudi Hitler dobil 63 procentov in še kaj več, pa vseeno ni imel prav".

Naslednja je množici spregovorila gospa, ki se je namesto z imenom in s priimkom predstavila kot "geologinja", ter v imenu stroke povedala, kako strašno drago bi bilo zaradi sestave tal tu pod gradom graditi karkoli, kaj šele "trdnjavo za avtomobile". Naslednja, tudi brezimna gospa, je pozvala: "Če si že tako zelo želi graditi, naj dogradi tisti nesrečni NUK, kjer jama sredi mesta zeva že celih petnajst let! Če gospod Jankovič ne ve, kdo je Plečnik, naj gre v knjižnico in si prebere. Če nima časa, mu bomo pa upokojenke zbrale za eno knjigo."

Po še nekaj pretežno sivolasih aktivistih je mikrofon prevzel mlad fant v strganih kavbojkah in množico nagovoril sicer spoštljivo, a ne z vsebino, ki bi ji bila pripravljena prisluhniti. Zelo osirski so postali protestniki že ob stavkih tipa "Mesto je organizem in propade, če se ne razvija", ko pa se je fant odkrito opredelil ZA lik in delo profesorja Koželja, je nekaj mamk v rutah dobesedno nahrupilo gor po stopnicah mestne hiše in ga z vzkliki tipa "Dol!!!" in "Kdo nam pamet soli!!!" napol zrinilo iz debate. Pri tem je - težko je reči, zakaj - odpovedal mikrofon, tako da so se skozi gručice jadrno razplamenele govorice s skupnim imenovalcem "Odklopili so nas!!!", a ena izmed babic je vseeno stopila na oder in brez ozvočenja vsem razodela, da je Ljubljančanka, rojena v Ključavničarski ulici tu zraven, tako da veste! Neki gospod z Juga je vsakemu, ki je bil pripravljen poslušati, tudi po večkrat skupaj razložil: "Janković je Srbin in s tržnico je tako, kot so nam Srbini obljubili za Dubrovnik: 'Najprej ga bomo porušili, potem pa zgradili novega, še lepšega in starejšega!'"

Tehnično osebje je kmalu dostavilo nov kabel, tako da je lahko Damijan Ovsec spregovoril o tem, kako niso dosedanji župani naredili tako rekoč nič in da je torej ključni problem upravičeno pomanjkanje vsakega zaupanja v mestno oblast. "Temu, da se je zdaj po vseh teh letih kar naenkrat našel načrt, ki je nič manj kot popoln, lahko verjame res samo kak ciciban. Bojim se, da se nova tržnica ne bi gradila devet mesecev, ampak deset let!" Svojo dikcijo je za potrebe javne besede nekoliko omilil, saj sem ga prej slišal nekomu razlagati o tem, kako imajo Slovenci za sabo "porazno zgodovino nedokončanih projektov, kjer stoji ena odprta rana zraven druge".

Edini, ki mu niso ploskali, so bili mladi Koželjevi študenti arhitekture, ki so prišli podpret svojega mentorja. V fotokopirani izjavi, ki so jo delili naokrog, so med drugim zapisali, da gre pri protestnikih za "želje po stagnaciji iz strahu pred novim", načrti pa niso "maličenje starega, temveč znanilci življenja". Kljub temu se je bilo po zborovanju težko ne strinjati s konsenzom tistih, ki so ostali in kramljali na prepihu: "Če res tako zelo potrebujemo parkirišča, pa naj Janković nacionalizira Kapitelj in zniža parkirnino, da ne bo več polprazen in da si ga bodo lahko privoščili tudi starejši in bolni meščani." Večkrat je bilo izrečeno, da so organizatorji v skrajni sili več kot pripravljeni zbrati podpise za referendum.