Dolina na koncu Slovenije

Te dni je majhni vasici Žerjav, dva kilometra od Črne na Koroškem, namenjena velika pozornost. Skorajda vsak dan jo obišče kak novinar in potem o njej izide ali je predvajan kak prispevek. Za vasico, ki ima samo eno trgovinico s ponudbo kot v časih krize in recesije ter nekaj sto prebivalcev, v njej pa ne obratuje več nobena gostilna izmed nekdaj treh, je to kar manjši šok.

Razloga za zanimanje sta dva: prvi je bil pesek v celjskih (ter še nekaterih) otroških peskovnikih - točneje mivka, "obogatena" s svincem. Od kod je prišla? Iz Žerjava. Drugi pa je tamkajšnji krajan Jože Kropivnik, ki je poslal na različne naslove elektronsko pošto, v kateri je komentiral odziv slovenske javnosti, ki jo je šele zdaj pretreslo dejstvo o vsebnosti svinca v pesku, v katerem se igrajo otroci. "Kaj pa svinec v Zgornji Mežiški dolini, kamor ga niso pripeljali včeraj, temveč je tam že od nekdaj, kjer ljudje vsak dan vdihavajo prašne delce, kjer so otroci vsak dan izpostavljeni nevarnosti svinca tako pri igranju kot pri svojem počitku?" Rudarska tradicija v teh krajih se vleče tri stoletja, rudnik v Žerjavu pa je danes zaprt. Vendar v skupnosti deluje drugo podjetje: "Vsi s prstom kažejo na podjetje TAB (nekateri po tiho, drugi na glas), vendar to ni rešitev. Najlažje je poiskati krivca in prevaliti krivdo nanj. Je že res, da vse izvira iz tega podjetja oziroma iz preteklih podjetij na tem območju, vendar če ne bi bilo teh, mnoge družine ne bi imele kruha." Pod pismo so se začeli podpisovati ljudje, za katere Kropivnik pravi, da so pretežno iz bližnje Črne, in ki naj bi precej čutili posledice delujoče predelave odpadkov v Žerjavu.

To, da so Korošci zapostavljeni, je posledica tudi njihove oddaljenosti od Ljubljane oziroma obupnih prometnih povezav. Po Velenju in srhljivi podobi ogromnih dimnikov v Šoštanju, iz katerih se valijo oblaki pare, se začne resnično cijazenje proti Črni. Nešteti vzponi, ovinki in klanci pokvarijo užitek pri pogledovanju na malo obljudeno pokrajino. Na zadnjem kosu poti do Žerjava najprej opazite večje parkirišče podjetja TAM (metalurgija, plastika, inženiring, po vedenju prebivalcev pa reciklaža) in njegov zid, ki se vleče nekaj sto metrov, nasproti pa stoji zaprta vaška diskoteka. Malo naprej je že tabla za konec Žerjava in šele napotek domačina Ivana nam pomaga odkriti, kje se skriva srčika Žerjava. Gospod Ivan je čistil vrtiček in na samokolnico metal sneg: "Zdaj je že boljše, kot je bilo za časa rudnika." Na omembo, da je malce nenavaden vonj v zraku, odvrne: "Zdaj je že boljše." In za svoje zdravje pravi: "Zdaj je, kakor je." Podobno resigniranost pokaže tudi Franc, upokojeni rudar pri 53 letih. Kako živite? "Slabo." Tako je prišlo, da ni gostilne: "Trg dela svoje, ne boš delal v svojo izgubo." Njegov sotrpin je pred tem dodal: "Politika mora nekaj obrniti, tako ne gre. Včasih smo imeli tri trgovine in tri gostilne." Franc, ki je danes lovec, pravi, da so za delo "v strupu" slabe plače. Kaj si želijo, da naredi država? "Finančno smo na Koroškem na psu, za 40 let delovne dobe imam sto tisočakov pokojnine." Pa danes - je boljše ali ne? "Po eni strani se je stanje izboljšalo, po drugi pa ne. Zdaj je kadmija več v zraku kot prej. Prej se je vezal na svinec, zdaj se nima za kaj. Zato pa dolino, v katero pada, imenujejo 'dolina smrti'."

Podatkov pa ni

Pobočje Žerjava je pogozdeno s sadikami iglavcev, "narava se popravlja", za svoje počutje pa pravi, da pri teh letih pač ne čuti, da je šlo kaj posebej narobe. Za ovinkom slišimo komentar upokojenega rudarja, 52-letnega Jureta. Takoj zanika, da bi bili v 'dolini smrti': "To je prenapihnjeno," meni. "Sam živim tu petdeset let in tega ne opazim." Se pa oba strinjata, da bi Žerjav moral dobiti vsaj kakšno odlagališče smeti "kot na Poljani, kjer odlagajo komunalne odpadke in dobivajo rento". Vseeno meni, da "je normalno, da je po par sto letih tudi nekaj v zemlji. Da pa bi bilo tako nevarno, kot pravijo, pa ne mislim."

"Je v redu, nobene bolezni. Kar mene poglejte," pravi Janez, ki je že dobro zakoračil v osmo desetletje življenja. "Zagotovo je okolje malce bolj zastrupljeno," vseeno pravi. Meni, da je bolj od svinca nevarna svinčeva para, a vseeno opozarja na razmeroma visoko starost populacije in na dejstvo, da otroci dosegajo visoko izobrazbo. "Rojen sem tukaj v Žerjavu, kjer je največji nasip jalovine, in sem vseeno zdrav. V vsej delovni dobi do upokojitve sem imel tri dni bolniške, a nisem pil in kadil in vedno sem nosil masko." Pravi, da so včasih izpirali rudo v reki z železnimi cevmi, tam so se igrali otroci, pa so vseeno odrasli ...

Ob reki še en upokojen rudar Avgust pravi, da je zgodba o nevarni svinčevi mivki malo prenapihnjena: "Otroci ne smejo jesti mivke, v tem je težava. Ne smeš je pojesti, kot marsikaj drugega." Sicer pa meni, da svinec in kadmij nista nevarna, dokler nista predelana, ter pove, da je voda povsem pitna "razen kanalizacije. Zdaj itak ni problema, če bi kdo gledal stare slike, bi videl, da je bilo vse požgano. Zdaj je ena A". Po krajšem sprehodu postane jasno, da je Žerjav danes predvsem velik dom za upokojence, raztegnjen na bloke in hiše. Lokalna trgovina Dama ima precej visoke cene in skromno ponudbo, največ pa pove pogovor med starejšo nakupovalko, ki je želela 'barkavo', in prodajalko, ki ji je prijazno razložila: "Ni ravno Barcaffe, ni pa slaba. Če je nočete, pa pridite malo kasneje, ko pripeljejo."

"Od nas se svinec odbije," doda 63-letni Ludvik , "če grem na bio prehrano, me pobere." Sicer je zelenjavo z lastnega vrta in pravi, da solato, stročji fižol, zelje in krompir pridela sam. "Če ne hodiš k zdravniku, ne veš, da si bolan." Šaljivost in optimizem, ki sta prisotna pri precej starejših prebivalcih, rodita idejo za vollblei (polno svinčeno) agrikulturno blagovno znamk. "Pljuča imam od 40 let kajenja popolnoma umazana, zato sem v oporoki napisal, da lahko na mojem grobu postavijo asfaltno bazo." Pove nam še, da so na bližnji planoti imeli plantažne nasade jagod ... "Ogromno raziskav in meritev so naredili, toda z rezultati nas niso nikoli seznanili."

Govorci

Včasih so neizrečene besede glasnejše od izrečenih. In vsi po vrsti opozarjajo, da si tukaj številni Korošci služijo kruh ter da rešitev ni zaprtje podjetja. Vsi pa vsaj niso skrivali ali tajili tistega, kar v Žerjavu dobesedno lebdi v zraku. Kot je povedala neka mama, ki je z nama govorila odkrito: "Otroci mi pomenijo vse in treba je paziti nanje; moj sin živi tu od rojstva, naredil je šolo, se prijavil za delo in pregled je pokazal, da je imel preveč svinca v krvi." Sin je nato pil po dva litra mleka na dan in po dveh mesecih ter ponovnem pregledu so ga sprejeli v službo. Pravi, da so šele po zaprtju jame prek medijev izvedeli, da je bil v rudarski jami tudi radon: "Ko sem zanosila in je mož že delal v topilnici, je po dveh mesecih skoraj prišlo do splava - kaj je bilo krivo? Sin je imel od desetega meseca do petega leta vročinske krče in jemal tablete. Moj oče je umrl za rakom in po teh spoznanjih se sprašujem, ali je kriv radon ali ne." Omeni tudi, da nikoli niso videli rezultatov testiranj otrok in da so vsi tiho, ker imajo službe. "Ne sme se kriviti samo zdajšnjih časov, ampak tudi tiste prej." Pravi, da so se tudi njeni otroci igrali v mivki, pa da prej ni pomislila na to. Sicer je bila čistilka v tovarni in pravi, da je niso nikoli testirali, pa čeprav je ure in ure pometala prah, težji od navadnega obcestnega. "Nam niso priznali beneficiranega delovnega staža, tistim v pisarnah pa so ga." Opiše primer otroka, ki je šel zdaj v prvi razred in je imel prekomerno koncentracijo svinca v krvi: "Toda oče je tiho in nič ne bo."

Pravzaprav je krivica res v nebo vpijoča - pa ne le zaradi zdravja in staža čistilk, ampak nasploh zaradi odnosa do teh Korošcev, ki skorajda prosijo za pridevnik "slovenski", da jih ne bi zamenjevali z avstrijskimi. Tudi pri vzdrževanju njihovih blokov jih nihče ne sliši, dokler se ne pritožijo v prestolnico. "Žerjav se zanemarja. Župan (Črne, op. p.) nam je lani obljubil asfalt. A asfalta ni," so pikri na račun večje naselbine, ki je občina in za hribom ne vidi majhne žerjavske naselbine, ki spada k njej. Pravi, da bi se njena družina takoj izselila iz Žerjava: "Saj še bankomata nimamo!" Tudi pisec pisma javnosti Jože Kropivnik se spomni pregledov v otroštvu: "Ko sem hodil v osnovno šolo, od sredine sedemdesetih pa nekje do sredine osemdesetih, nas je obiskovala skupina z zagrebškega inštituta in nam jemala vzorce las in krvi. Konec osemdesetih se je to ukinilo in potem več niso hodili tega delat." Pove tudi, da imajo otroci "tri ali štirikrat preseženo vrednost svinca v krvi, pa se nihče ne zgane". Meni, da je nujna takšna sanacija podjetja, da bi delali normalno in da bi bilo okolje čisto: "Avstrijci so to rešili. Posneli so plasti zemlje in jih navozili na avtoceste v gradnji, nato pa zemljo z gradbišč navozili nazaj."

In kako gledajo na razmere v Črni, v lokalni gostilni ob avtobusnem kolodvoru? Pogovori z domačini so dali skoraj identično sliko kot v Žerjavu; večina je navidez nezaskrbljenih; eden se je celo pohecal, da sam onesnažuje okolje na šihtu in da raje ne bo komentiral. Na robu šanka pa gospod, ki je potrdil strahove najinih pesimistično nastrojenih Žerjavčanov: "Logično je, da mi tega ne čutimo, so pa posledice. Veliko hodim v planine, in ko prideš nad tisoč metrov med tednom, ko dela tovarna, včasih začutiš čudne pline, žveplo in peče v pljučih ..."

Večina sogovorcev je povedala, da je dosti huje poleti. Takrat se dviga prah precej bolj kot v teh zgodnjepomladnih dneh, ko nad pokrajino ležijo večje zaplate snega in skrivajo morebitno nevarnost. Težava je namreč v tem, da - razen lokalnih metalurških ekspertov - ostala Slovenija ne ve, kako realna oziroma verjetna je nevarnost. Najbolj preprosto bi bilo utišati govorice in pomiriti strahove med krajani tako, da bi ugotovili dejanske razmere v Žerjavu in Črni. Tako bi postalo jasno, kaj se v resnici dogaja v zemlji Žerjava in telesih prebivalcev. "Da pride resnica na dan - ali smo zastrupljeni in koliko, ali pa če nismo," je še rekla mama neimenovane družine. "Država se zanima za cigarete in tatove, naj pogleda malo še kaj drugega."