Varčevanje pri otrocih

Razviti svet si prizadeva za čimvišjo kakovost predšolske vzgoje, Slovenija pa drvi v nasprotno smer. Na ministrstvu za šolstvo in šport, ki ga vodi član največje vladne stranke SDS Milan Zver, so namreč pripravili osnutek novele zakona o vrtcih, ki drastično znižuje dosedanje standarde v javnih vrtcih. Ključne so štiri predlagane spremembe: znižanje zahtevane izobrazbe za vzgojiteljice, povečanje števila otrok v oddelkih, zmanjšanje sočasne prisotnosti vzgojiteljice in pomočnice ter zvišanje števila ur, ki jih mora vzgojiteljica opraviti pri neposrednem delu z otroki. Koliko naj bi na ta račun privarčevali, nam na ministrstvu niso povedali. Izognili so se tudi prošnji, naj navedejo argumente, ki so jih vodili k predlaganim spremembam. Izvedeli smo le, da novela zakona o vrtcih, ki že nekaj časa kroži v javnosti, ni uradni predlog ministrstva, pač pa le "delovno gradivo, ki obsega nabor posameznih predlogov, ki jih je ministrstvo prejelo z različnih strani". Se torej strokovna javnost vznemirja brez potrebe? Je ves alarm pedagogov, andragogov in psihologov odveč? Se je Slovensko društvo pedagogov prenaglilo, ko je odprlo internetno javno razpravo o noveli zakona? Nikakor ne.

Ustanove z razlogom

Če bi šlo zgolj za delovno gradivo, ga ministrstvo ne bi poslalo občinam kot tistim, ki so po zakonu zadolžene za financiranje vrtcev. Previdnost je še toliko bolj upravičena, če vemo, da je vlada ministrstvu za šolstvo že pred časom naročila, da mora na področju predšolske vzgoje prihraniti dve milijardi tolarjev ali skoraj 480 milijonov evrov. Toliko denarja ni mogoče prihraniti, ne da bi posegli v že doseženo kakovost javnih vrtcev. To pa bi nas moralo skrbeti. Številne tuje in domače raziskave namreč dokazujejo, da je pozitiven učinek vrtca na otrokov razvoj in poznejšo uspešnost v šoli, pa tudi na njegovo socialno prilagojenost, povezan prav s kakovostjo vrtca. Raziskave, ki so spremljale otroke dvajset let in več, so pokazale, da so pozitivni učinki vključenosti otrok v kakovostne predšolske programe dolgoročni. Na kakovost teh programov pa po mednarodnih študijah najbolj vplivajo prav število otrok v oddelku, razmerje med odraslimi in otroki v oddelku ter izobrazba strokovnih delavcev. V trenutku ko posežemo v eno od teh kategorij, tvegamo katastrofalne posledice.

"Že doslej se za objektivne razloge odsotnosti strokovnih delavcev v povprečju ni zagotavljalo korektno nadomeščanje. S predlaganim zniževanjem sočasne prisotnosti se nujno pojavi riziko varnosti, seveda če želimo ohraniti doseženo kakovost in dolžino bivanja otrok na prostem," opozarja Štefanija Meršnik, predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije. Cele generacije otrok bomo torej prikrajšali za vzgojo v zdravem slogu življenja, kamor v prvi vrsti sodi vsakodnevno gibanje na zraku in razvijanje telesnih sposobnosti.

Enako problematičen je dvig števila otrok za dva v vsakem starostnem obdobju. "Razmerje med številom otrok in odraslih je namreč tisto, ki določa, kako se lahko ali more uveljaviti načelo individualizacije, kako pogosto je vzgojiteljičino odzivanje na otrokovo vedenje in govor, koliko otrok lahko napreduje, koliko pozitivnega telesnega kontakta omogoči posameznemu otroku," pravi Meršnikova. Treba je vedeti, da že sedanji zakonski normativi ne upoštevajo, da je v oddelke integriranih čedalje več otrok s težavami v razvoju, za katere ni organizirana ustrezna pomoč. S tlačenjem še večjega števila otrok v posamezne oddelke tvegamo slabšo vključenost otrok v dejavnosti, kar lahko vodi k različnim frustracijam, ki povzročajo vedenjske odklone.

Vzgojiteljice odločno nasprotujejo tudi povečanju ur neposrednega dela z otroki. Seveda ne zato, ker se jim ne bi ljubilo delati, pač pa ker ministrstvo ne upošteva vsega dela, ki ga vzgojiteljice opravijo izven oddelka: od skupnega načrtovanja dela, roditeljskih sestankov, pogovornih ur, organizacije delavnic za otroke in starše do udeležbe na strokovnih aktivih, konferencah in strokovnem usposabljanju. "Že zdaj vzgojitelji delamo prek štirideset ur tedensko, povečevanje obveznega neposrednega dela z otroki pa bo to številko še povečalo. Ne, tega ne sprejemamo!" pravi Nevenka Turčič, predsednica Sindikalne konference predšolske vzgoje SVIZ.

Po mnenju stroke je povsem nesprejemljiv tudi predlog, po katerem bi delo vzgojitelja v oddelkih prvega starostnega obdobja opravljali pomočniki vzgojitelja s peto stopnjo izobrazbe in osmimi leti delovnih izkušenj. Visoka izobrazba je namreč zaradi zahtevnosti in odgovornosti poklica ne le potrebna, temveč nujna. Čim mlajši so otroci, toliko bolj zapleteni so procesi njihovega učenja in toliko bolj morajo biti vzgojitelji izobraženi, saj se v najzgodnejših letih odloča o celotnem razvoju posameznikovega življenja. Namesto da ministrstvo za šolstvo razmišlja o znižanju potrebne izobrazbene ravni, bi torej moralo razmišljati o njenem dvigu. Logika, češ stare mame brez šol otroke vzgajajo boljše kot visokošolsko izobražene vzgojiteljice, v 21. stoletju ne vzdrži več. S tem ne želimo reči, da so stare mame slabe vzgojiteljice. Prav nasprotno. Nekatere med njimi so celo boljše od vzgojiteljic s fakultetno izobrazbo. A v sodobni družbi stare mame pač ne morejo biti merilo za pisanje zakonodaje. Pedagoško napredne evropske države, na primer skandinavske države, gredo celo tako daleč, da izobrazbo vzgojiteljev izenačujejo z izobrazbo učiteljev v osnovnih in srednjih šolah!

Vzgojitelje pa ne nazadnje skrbijo tudi delovna mesta in plače. Če bi se predlagane spremembe uveljavile, bi brez dela ostalo sedem do deset odstotkov vzgojiteljic. Zaradi nižjih izobrazbenih zahtev bi se pojavili pritiski na plače, možnost, da bi občine kot ustanoviteljice vrtcev vzgojiteljicam s sedmo stopnjo izobrazbe plačale le peto stopnjo, pa bi lahko ustvarila notranje napetosti, kar bi slabo vplivalo na njihovo delo.

Drobničeve ideje

Janez Drobnič je tisti politik, ki ga je s položaja ministra za delo odnesla tudi njegova bistroumna strategija za dvig rodnosti v Sloveniji. Toda kdor je mislil, da je strategija po Drobničevi vrnitvi v poslanske klopi za vekomaj pozabljena, se krepko moti. Osnutek zakona o vrtcih je namreč le preslikava Drobničeve ideje o varčevanju na račun otrok. Na dvajseti strani strategije najdemo naslednji predlog: "V določenih občinah je povprečna dnevna zasedenost skupin v prvi starostni skupini le šestdesetodstotna, kar pomeni, da bi ob nespremenjeni kadrovski zasedbi v te skupine brez škode za kakovost programa lahko vključili več otrok in s tem znižali ceno na enega otroka." Na ministrstvu za šolstvo so to idejo vzeli skrajno resno, saj v osnutku novele zakona o vrtcih predlagajo, da se število otrok na oddelkih prvega starostnega obdobja poveča s sedanjih dvanajst na štirinajst, na oddelkih drugega starostnega obdobja pa s sedanjih dvaindvajset na štiriindvajset. Bistveno je seveda vprašanje, ali Drobničeva navedba o povprečni dnevni zasedenosti sploh drži. Predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Štefanija Meršnik resno dvomi. "Vrtci v zadnjih dveh letih ali morda celo več niso bili vprašani o tem podatku." Od kod torej Drobniču domneva, da je dnevna zasedenost le 60-odstotna? "V uvajalnem mesecu septembru in vse do polovice oktobra se res poraja večja odsotnost otrok, predvsem novincev, ki se težje prilagajo novim razmeram. Za veliko otrok je vstop v vrtec povezan s stresom, ki lahko bistveno zmanjša njihovo telesno odpornost, čemur sledijo lažja obolenja," pravi Meršnikova. Drobnič je torej svojo domnevo utemeljil na obdobju, ki ne kaže realne slike. Meršnikova pa opozarja še na nekaj: "V času epidemij so otroci tudi zaradi natrpanosti v skupine ponovno izpostavljeni večji obolevnosti. Zato si pediatri in strokovni delavci prizadevamo, da bi pri najmlajših ohranili pedagoški normativ tako, da bi lahko odprli oddelek eno leto starih otrok že pri številu devetih otrok oziroma največ dvanajstih otrok." Na Skupnosti vrtcev Slovenije sicer ne razpolagajo s podatkom o dnevni prisotnosti otrok v vrtcih, ocenjujejo pa, da je prisotnost dokaj visoka, saj "starši težko dobijo dovolj dni za nego obolelega otroka".

Za vedno zamujeno

Želja ministra Zvera o znižanju plačil staršev k ceni programov v vrtcih je sicer povsem legitimna. Problem je le, ker poskuša varčevati na račun kakovosti. Zgodovina nas uči, da se eksperimentiranje v vzgoji in izobraževanju ne izplača. Spomnimo se samo fiaska z usmerjenim izobraževanjem. Ministrstvo za šolstvo zdaj napako ponavlja na področju predšolske vzgoje, in to kljub izjavi ministra Zvera, da so javni vrtci "zelo kakovostni". Nič čudnega torej, da največji kritiki v noveli zakona vidijo več kot le poskus varčevanja. Po eni od teorij naj bi ministrstvo namenoma ustvarjalo teren, ki bo omogočal ustanavljanje še večjega števila zasebnih, po možnosti katoliških vrtcev. Najboljši argument za ustanavljanje zasebnih vrtcev je namreč prav slabša kakovost javnih. To pa je mogoče doseči tudi tako, da se načrtno znižujejo standardi.

Posledice takšne politike seveda ne bo občutil minister, pač pa otroci in njihovi starši. Denar, ki ga bodo starši prihranili pri plačilu vrtcev, bodo dolgoročno porabili za zamujeno predšolsko vzgojo.