Premier v godlji

Zadnji premiki v volilnem telesu, kakor jih nakazujejo ankete, so kot potres. Oblast se dela hladnokrvno, vendar se boji. Janez Janša izgublja avreolo nepremagljivosti. To je psihološko pomembno v deželi, kjer marsikje vlada strah.

Glavni vzrok premikov je način vladanja sedanje oblasti. Če bi bila široka javnost z njim zadovoljna, bi bila do opozicije ravnodušna in razpadanje LDS bi se neprimerno manj odrazilo v prelivanju glasov k Pahorju. Predvsem pa levica kot celota ne bi dobila take podpore.

Do volitev je še daleč, zato je sedanji prelom dvorezen. Če bi se zgodil dva ali tri mesece pred volitvami, bi bila desnica zelo verjetno pokopana. Zdaj lahko vzame ugotovitve anket kot pravočasno opozorilo in si izgubljeno naklonjenost znova pridobi - vsaj načeloma. Mogoča pa je tudi druga razlaga: če ji tako slabo kaže že zdaj, kaj šele bo.

Janez Janša, tako rekoč monarh sedanje oblastne garniture, se bo odzval, tudi če se ugotovitve anket ne bodo še slabšale. Vladajoča koalicija je psihološko, finančno itd. izjemno fiksirana na oblast. Premier ve, da bi ga volilni poraz za dolgo ali celo za vedno izločil iz igre za vrh oblasti. Jasno mu je tudi, da bi vsa desnica zabredla v mučen proces presnavljanja, kakršnega zdaj preživlja levica.

Skratka, motivacija za obstanek na oblasti je velika. Temu ustrezna bo tudi obramba oziroma, natančneje rečeno, ofenziva. Dokaj zanesljivo lahko domnevamo, da bo vodja koalicije izbral tri ali štiri glavne smeri delovanja.

Prvič, spremenil se bo odnos do Boruta Pahorja; smehljajev in dviganja kozarcev s šampanjcem bo konec. Pri tem bo Janša v kočljivem položaju. Pahor je postal edini resen politični tekmec in premieru vsi politični nagoni govorijo, da se ga mora brez odlašanja lotiti tako, kot je nekoč obdeloval Kučana, zdaj pa vedno bolj tudi Drnovška. Toda s preveliko ostrino do Pahorja lahko zapravi možnost za veliko koalicijo s SD, ki bo morda edina pot do premierskega trona. Kakorkoli, če bodo trendi še naprej ugodni za SD oziroma levico, bo Pahor iz partnerja neizbežno postal sovražnik številka ena.

Drugič, pospešeno bo stekla trajna kampanja diskreditacije celotne levice in obujanja pravih in namišljenih afer iz preteklosti. Pri tem je sedanja oblast iz omar prejšnje garniture doslej potegnila pravzaprav presenetljivo malo okostnjakov, sama pa se zapleta v vedno nove afere.

Pričakovati je mogoče, tretjič, oživljanje pomembnega dela strategije takratne opozicije pred zadnjimi volitvami - netenje ksenofobije v različnih oblikah. Ne gre samo za taktiko, taka je miselnost večine v koaliciji. Metoda se je obnesla.

Četrtič, naklonjenost volilcev bo kupovana z všečnimi ukrepi, plačevanimi iz državne blagajne. To je sicer značilnost tako rekoč vsake oblasti. Toda poudarjen socialni in ekonomski populizem lahko za Slovenijo v tem občutljivem času hitro postane resen problem; zamaje ravnotežje javnih financ, vodi v čezmerno zadolževanje, zdajšnje visoke ekonomske rasti pa ne izkoristi za zagon novega razvojnega cikla. Če temu dodamo negativno kadrovanje, zategnjeno ozračje, odsotnost jasnih razvojnih prioritet itd., je mogoče že zdaj reči, da Slovenija zamuja lepo priložnost za uspešnejše prilagajanje trdim zahtevam globalizacije. Ministri za razvoj so v takem ozračju praviloma okrasek.

Skušnjava opisanega ravnanja je tem večja, ker oblast ne zna ponuditi nobenega velikega pozitivnega projekta, nič, kar bi motiviralo širšo javnost. Reforme so pokopane, razvojni načrt do daljnega leta 2023 je predvsem poljuben seznam želja. Predsedovanje EU lahko koaliciji in Janši osebno prinese nekaj točk, toda splošne programske brezciljnosti in motivacijske praznine ne more nadomestiti. Visoka gospodarska rast, načeloma adut vlade, je (enako kot evro) v glavnem dojemana kot dediščina prejšnjih vlad in dobre evropske konjunkture.

Premier je po malem v godlji. Osnovna podoba njegove oblasti je v javnosti trdno zasidrana. Stkana je iz mnogih stvari, zato je ni mogoče zlahka izboljšati. Janša se je očitno uštel, ko je mislil, da bo grobe in nepriljubljene ukrepe (kadrovske zamenjave, polastitev medijev ...) strpal na začetek mandata, potem pa bo ljudstvo nanje sčasoma pozabilo. Poleg tega take metode po potrebi brez pomisleka uporablja še zdaj, v drugi polovici mandata. Primer Gaspari je jasno pokazal, s kako strašljivo lahkotnostjo oblast diskvalificira in onemogoči spodobnega in sposobnega človeka, če ga noče videti na pomembnem položaju. Pri tem pa je vedela, da vsi vedo, za kaj gre.

To pomeni, da se oblast, prezirajoč in podcenjujoč javno občutljivost, spušča v odkrit makiavelizem. Pomeni tudi, da se ji ne zdijo sporne niti najbolj problematične metode njenega vladanja. Če se ji že, to mirno upraviči z enakim ali podobnim ravnanjem prejšnje oblasti.

Tudi zato se Janša kot poosebljenje oblasti na grožnjo usihajoče priljubljenosti v bistvu ni sposoben odzvati drugače kot negativno. Sposoben se je taktično prilagoditi nezadovoljstvu javnosti (popustljivost glede reform in sindikalnih zahtev ...), toda svoje filozofije vladanja ne bo spremenil. Ta filozofija pa je globoko nelibertarna in antidemokratična.

Trajno ni mogoče blefirati. Janševa temeljna zadrega je v tem, da je elementarna narava njegovega vladanja spregledana. Zato vladajoča koalicija izgublja podporo in splošno zaupanje, se pravi prepričanje večine o osnovni dobronamernosti, poštenosti in sposobnosti oblasti. Volilci ne analizirajo posamičnih dogodkov, ampak si polagoma ustvarjajo splošni vtis. To ni linearen, predvidljiv proces. Toda ko je splošni vtis enkrat tu, ga je na hitro in z eno ali dvema potezama nemogoče spremeniti.

Na tej podlagi pa so predvidljivi obrambno-ofenzivni ukrepi Janeza Janše izjemno dvorezni - namesto zaželenih učinkov lahko še pospešijo upadanje priljubljenosti te oblasti. Toda kar stati in gledati ne more, kajne.