Politično preurejanje

V demokratičnih državah so večje spremembe na političnem trgu na dobri polovici volilnega cikla nekaj običajnega. Toda politični strankarski premiki v Sloveniji so presegli te kriterije. Razpad LDS dobiva domala tragikomične razsežnosti. Prestrukturiranje levega bloka z vodilnimi SD pa dejansko napoveduje spopad z vladajočo SDS za politično sredino. Toda to ni običajen politični boj. V javnosti in zakulisju prevladuje posebna produkcija izrednih razmer, prikritost interesov in gverilske taktike postaja del nove leve in desne politične kulture. V krizi je demokracija, toda tega nihče ne vidi in ne želi priznati.

Razpad LDS je pričakovana posledica njenega preteklega politično-ekonomskega monopola. Monopolov ne ogroža tržna konkurenca, temveč notranja neučinkovitost in zunanja nesposobnost prilagajanja na spremenjene okoliščine. Tako tudi kriza LDS tiči v strukturi njene notranje organizacije in menedžerski nesposobnosti prilagajanja po volilnem porazu. Stranke so nekakšna politična podjetja, zato zanje veljajo podobna menedžerska pravila krize vodenja. Prva težava je bila, da LDS ni imela nasledstvenega vodstvenega načrta po Drnovškovemu odhodu leta 2002. Tu tiči izhodiščna odgovornost dvojice Drnovšek-Golobič. Po volilnem porazu leta 2004 je nastopila druga temeljna napaka. Tedanje vodstvo stranke bi moralo na Bledu odstopiti in prevzeti normalno odgovornost za politični poraz. Namesto tega sta Rop in njegova ekipa naredila tretji usoden korak. Zanemarila sta politično delo in trženje nove razvojne alternative, ki bi jo morala ponuditi vlada v senci. Sledilo je samo še zadnje dejanje z napačno izbiro kriznega menedžmenta, ki je pomenil dokončni pokop nekdaj mogočne stranke.

Kriza vodenja LDS se je tako v zadnjih štirih letih razrasla v krizo strankine organizacije, namesto vsebinskega političnega dela so prevladali frakcijski strankarski boji. Če so stranke podobne podjetjem, pa politični trg vendarle deluje drugače. Politiko vrednoti vsake štiri leta na volitvah, vmes pa ponuja omejene meritve priljubljenosti politikov in politične teže strank. Zato politiki v nasprotju z menedžerji v podjetjih dlje časa živijo v svojih iluzijah in slabše razumejo odgovornosti zaradi svoje neučinkovitosti. Prav to se dogaja z vsesplošno razprodajo blagovne znamke LDS, ki je pripeljala do najnižje vrednostne podpore stranke v zadnjih petnajstih letih. Stranka ni samo politično, temveč tudi poslovno bankrotirala. Tu ni veliko manevrskega prostora. Zamenjava vodstva, sprememba programa in sveža ponudba vsakdanjih rešitev. Vrnitev v prihodnost s Školčem in Anderličem je morda edina možna alternativa novega kriznega menedžmenta stranke. To paradoksalno vrača LDS na začetek. Stari politični liberalizem, povezanost s civilno družbo in zavzemanje za ekonomske svoboščine so tržna niša, ki jo lahko uporabi nova stara LDS.

Alternativna skupina Zares kot zametek prihodnje stranke se bo na političnem trgu morala šele preizkusiti. Vodilna skupina se je odločila za strategijo izločitve in ustanovitve novega političnega podjetja namesto reinženiringa stare stranke. To načeloma ni slaba razvojna alternativa. Pokazali so tudi nekaj izhodiščnega smisla za politični marketing, toda večina akterjev je doslej pokazala šibke menedžerske sposobnosti strankarskega organiziranja. Toda kakšne so konkurenčne prednosti nove stranke, kje tiči njihova politično-ekonomska identiteta, kako bodo volilce prepričali, da so prava alternativa stari LDS? Kot novi igralci lahko delujejo bolj nekonvencionalno in alternativno. Zato bo njihov uspeh odvisen najprej od političnega podjetništva, izumljanja novih, svežih, čim manj strankarskih oblik delovanja. Za njihov prodor nista ključna ekonomska ideologija in strankarska rutina, temveč sveža politična ponudba in marketing, ki bo sposoben ustvariti novo podobo voditelja stranke.

Zdi se, da je v teh razmerah politično največ pridobila Pahorjeva SD, toda njene politične delnice kažejo tipično obliko borznega balona. Poganjajo ga politična pričakovanja levice in pragmatične politične sredine. Te skupine protestirajo proti vladnim eksperimentom v šolstvu in zdravstvu, začudeno spremljajo čudaške predloge pri privatizaciji bank in elektrogospodarstva, negotovost povečuje nova regionalizacija ... Konec je velikih zgodb Janševe administracije in vse večje je nelagodje ob nevarni mešanici kapitalizma, nacionalizma in religijskega fundamentalizma. V tej politični negotovosti je Pahor ponudil nekaj želenih usmeritev, kot sta odprtost za sodelovanje in nov politični aktivizem. Edini se poigrava s programom za prihodnje volitve, poskuša z novimi projekti prepričati ljudi na ulicah in prevzema politično trženje "Slovenije na vrhu sveta". Toda politični slog stranke ne more prikriti vsebinske praznine in nejasnih vrednot. Pahorjeva stranka ne more ubežati jasni ideologiji svoje "tretje poti". Želeni in težko opredeljivi socialni liberalizem mora ponuditi alternativo konzervativni ideologiji in socialni demagogiji Janševe koalicije.

Veliko politično preurejanje na levi bo zagotovo povzročilo spremembe tudi na desnem polu. Politični zmagovalec bo obvladoval sredino med obema. Ekonomija je danes globalna, demokracija predvsem nacionalna, partitokracija pa samo lokalna. V tej triadi je za egoistične in narcisoidne politike vsaka vas prevelika. V slovenskem tranzicijskem političnem danajstvu so se oblikovale vodilne elite, ki gojijo mentaliteto arogantnega elitizma in politične narcisoidnosti. LDS je v tem kotlu postala žrtev lastnega uspeha. Zato tudi SDS in SD lahko v njenem političnem ogledalu vidita morebitno dramo svoje lastne prihodnosti.

Demokracija pomeni, da državljani sodelujejo pri oblikovanju odločitev in da poteka večni proces delitve politične moči. Slovenska demokracija pa je ogrožena, ker je vse bolj vladna in ne parlamentarna, elitistična in ne ljudska, ekonomistična in ne eko-socialna. V svetu, kjer ljudje ne zaupajo v politiko, ni svobode. Svoboden si, če sodeluješ pri odločanju, izbiri in vrednotenju. Kdor bo ponudil takšno rešitev, bo resnični politični zmagovalec. Toda žal nikoli ne vemo, kdaj se bo zgodilo tisto, kar tako radi napovedujemo.