Ko novinarji spregovorijo

Novinar Radia Slovenija Robert Škrjanc je v zadnjih tednih pokrival afero v zvezi s Slovensko varnostno-obveščevalno agencijo (Sova). Gre za eno trenutno najbolj vročih tem, obenem pa tudi za eno od tem, ki so sedanji oblasti najbolj zoprne. Vse namreč kaže, da je Janševa vlada izkoristila Sovo za svoje politične igrice. O tem je na nacionalnem radiu poročal tudi Škrjanc. V oddaji Dogodki in odmevi je med drugim povedal, "da ima vladna komisija šibko pravno podlago, da gre, ker gre za politično motivirano dokazovanje domnev o prisluškovanju stranke, za zlorabo službe". To je bilo v torek. V sredo pa je bil Škrjanc s strani odgovornega urednika informativnega programa Matjaža Erznožnika obveščen, da o Sovi zaradi domevnega slabega dela ne sme več poročati. Direktor Radia Slovenija Vinko Vasle je sicer več medijem zatrdil, da ukrep ni povezan s Škrjančevim poročanjem, temveč s tem, da ni izpolnjeval delovnih obveznosti. A to je več kot nenavadno. Škrjancu, ki že leta pokriva področje vojske in policije, namreč obenem niso odvzeli njegovega delovnega področja. Poročati ne sme zgolj o Sovi.

Argumente vodstva Radia Slovenija v čudno luč postavlja še nekaj drugega. Le en večer prej je v Cankarjevem domu potekala okrogla miza z naslovom Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji. Na njej je nastopila tudi novinarka TV Slovenija Simona Rakuša, ki je nabito polni dvorani razkrila kar nekaj podrobnosti o tem, v kakšni situaciji trenutno delajo novinarji v RTV-hiši. Dejstvo je, da so se razmere, odkar je bil leta 2005 sprejet novi zakon o RTV Slovenija, spremenile. A ne le zato, ker je novi zakon o RTV Slovenija politiki odprl vrata v RTV-hišo in ker je omogočil kadrovske zamenjave vseh vodstvenih organov, pa vseh urednikov, pa zagon številnih novih oddaj, med katerimi se jih kar nekaj spogleduje s čisto komercialo ... Kako situacijo občutijo novinarji? Kot je povedala S. Rakuša, dobivajo nekateri pisne direktive za delo, nekatere uveljavljene novinarje umikajo z njihovih področij. Spomnimo se recimo, kako je bila kaznovana novinarka Vida Petrovčič, ki je skritizirala samovoljen poseg ministra Bajuka v svoj prispevek za TV Dnevnik. Poleg tega se o temah, o katerih se ne želi poročati, pač ne poroča. Rakuševa je navedla dva primera. Ko je italijanski predsednik Napolitano Slovence in Hrvate obtožil genocida nad Italijani v fojbah takoj po koncu 2. svetovne vojne in je vzrohnel hrvaški predsednik Mesić, slovenska stran pa je medtem molčala, je TVS o tematiki poročala dva tedna za ostalimi mediji. Druga takšna tema pa je bilo poročilo Sveta Evrope o stopnji nestrpnosti v Sloveniji, ki je bilo kritično do Slovenije, tudi zaradi ravnanja z družino Strojan. TVS o tem "ni pripravila niti enega spodobnega prispevka". Sicer pa se, kot opaža Rakuševa, na TVS pogosto "pritisk še niti ne zgodi, pa že delamo tako, kot mislimo, da je prav". Čeprav Rakuševa ni omenjala imen, gre za eno prvih javnih pričevanj novinarjev RTV Slovenija o razmerah v tej hiši po vpeljavi novega zakona o RTV Slovenija. Vodilni na RTV so bili po naših informacijah zaradi tega, kar je povedala, zelo nejevoljni.

Teorija ...

Seveda na okrogli mizi o obvladovanju medijev s strani kapitala in oblasti niso govorili le o nacionalki. Organizatorski trojček, Mirovni inštitut, Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije, je za govornike povabil novinarje iz štirih velikih medijskih hiš, ki so najbolj občutile strateške spremembe, ki jih je v slovenskem medijskem prostoru sprožila sedanja vlada. Poleg novinarke RTV so tako povabili še novinarje Dela, Večera in Primorskih novic. Za kako žgočo problematiko gre, je še najbolje ponazorila gneča, zaradi katere je dvorana dobesedno pokala po šivih. Nekateri so ostali brez sedežev, drugi so jih komaj našli, med njimi tudi recimo Milan Kučan. Okrogle mize se je udeležilo še nekaj drugih politikov in diplomatov, predvsem pa je prišlo ogromno novinarjev in urednikov. Šlo je namreč za enega redkih dogodkov, na katerem so se novinarji zbrali zgolj zato, da bi končno spregovorili o pritiskih nanje. Zanimivo pa je, da je okroglo mizo obiskal tudi predsednik uprave Dela Danilo Slivnik, ki je za mnoge sinonim za obvladovanje v slovenskih medijih. Nekateri so se čudili, da si je Slivnik, ki naj v celoti ne bi obvladoval le uprave, ampak tudi uredništvo Dela, upal priti na dogodek, na katerem naj bi novinarji spregovorili tudi o pritiskih, ki so jih občutili z njegove strani. Drugi so v tem videli učinkovito sredstvo zastraševanja. Med govorci za okroglo mizo sta bila namreč tudi dva Delova novinarja, Peter Kolšek in Veso Stojanov.

Najprej pa je Brankica Petkovič, ki medije proučuje na Mirovnem inštitutu, na medijsko situacijo v Sloveniji pogledala z distance. S predsednikom sindikata novinarjev Slovenije Iztokom Jurančičem sta namreč naredila nekakšno preglednico tega, s kakšnimi tehnologijami se obvladuje medije v Sloveniji. Po eni strani je opaziti vpliv na medije na makro ravni. Recimo s spremembami medijske zakonodaje. Sedanja vlada je vpeljala že omenjeni novi zakon o RTV, spremenila je tudi zakon o medijih, ki je potem prinesel nova določila o državni podpori medijem in nove predpise v zvezi s pravico do popravka. Ali pa s kadrovanjem v inštitucijah, ki regulirajo medije. V zadnjih dveh letih smo dobili novega direktorja direktorata za medije na ministrstvu za kulturo, nove člane sveta za radiodifuzijo, nove člane nadzornega in programskega sveta RTV ... Prihaja tudi do obvladovanja medijev na mikro ravni. Prihaja recimo do menjav direktorjev medijskih hiš ter odgovornih in področnih urednikov, predvsem tistih, ki pokrivajo politiko. Statute medijskih organizacij spreminjajo tako, da krepijo moč uprave in šibijo moč uredništva. Zmanjšujeta se pravna in socialna varnost novinarjev. Tu pa je še tretja, individualna raven obvladovanja medijev. Gre za discipliniranje novinarjev in usmerjanje njihovega poročanja. Načinov je seveda več. Premestitve, prerazporeditve, degradacije, grožnje z odpovedjo, disciplinski postopki, cenzura ... Vse več je posegov v sicer naročene novinarske prispevke, ki bi lahko vznemirili medijske lastnike in oblast. V nekaterih medijskih hišah imajo bunkerje neobjavljenih prispevkov.

Vse to opažajo tudi tisti, ki na situacijo v Sloveniji gledajo s še večje distance. "Novinarji in novinarke, ki so izzvali takšne prakse in/ali z njimi seznanili javnost, so bili kaznovani z zmanjšanjem plače, s premestitvami v druga uredništva, z disciplinskimi postopki, grožnjami z izgubo službe itd.," lahko o vse bolj skrb zbujajoči situaciji v Sloveniji preberemo v nedavni izjavi Evropske zveze novinarjev, kjer so kot najbolj problematični mediji navedeni RTV Slovenija, Delo, Primorske novice in Večer.

... in praksa

Potem so spregovorili tisti, ki so bili pritiskov deležni sami. Najprej o situaciji na Primorskih novicah, ki so od maja lani zamenjale že dva direktorja in dva odgovorna urednika (trenutno imajo v. d. odgovorno urednico), pa še kup drugih urednikov, nekaj sodelavcev pa je ostalo brez službe. Kot je povedal predsednik sindikata na temu časopisu Venčeslav Japelj, sicer tudi prvi predsednik Sindikata novinarjev Slovenije, je do vsega tega prišlo zato, da bi vzpostavili red, "da bi ustvarili prijazen medij, manj napadalen do oblasti", ob tem pa so nastavili tudi takšne kadre, ki delu niso dorasli. Japelj je tudi priznal, da si ni nikoli mislil, da bo kdaj na kakšni okrogli mizi zastopal isto stran kot nekdanja direktorica Primorskih novic. Tudi z njo so imeli namreč veliko konfliktov, a je bilo njeno vodenje vseeno drugačno od tega, kar se na Primorskih novicah dogaja v zadnjem letu: "Demokracija ji ni bila tuja." Prav razrešena direktorica Barbara Verdnik je bila prva, ki je morala zaradi vzpostavljanja reda na Primorskih novicah s položaja. In prav ona je bila edina, ki je na okrogli mizi v Cankarjevem domu celoten postopek, s katerim je bil obvladan njen medij v vezanem poslu med lokalnimi in državnimi oblastmi, povzela s konkretnimi imeni, datumi in številkami. Pozneje je bila kar razočarana, da tudi drugi niso bili tako konkretni.

Res je, novinarji niso bili tako konkretni. Mnogi niso povedali, kdo natančno pritiska nanje, pri pisanju katerih člankov so imeli težave, koliko člankov, ki bi jih oblast lahko razumela kot kritiko, jim niso objavili ... Novinarji iz "uravnoteženih" medijskih hiš namreč o teh stvareh praviloma ne govorijo javno. Pogovarjajo se med seboj, tudi z drugimi, a ne javno. Prav zato bi lahko tisto, kar so v sredo povedali pred polno dvorano Cankarjevega doma, pravzaprav razumeli kot dosežek. Končno se je nekaj premaknilo.

Novinar Borut Mekina z Večera je recimo situacijo na tem dnevniku primerjal z vrvico, ki jo lahko vsak čas zadrgnejo. Sami sicer ves čas sklicujejo aktiv novinarjev, razpravljajo, a obenem se ves čas pojavljajo nove in nove informacije o Večeru, od tega, da naj bi odgovorni urednik postal Metod Brlec s SDS-ovega časopisa Demokracija, da naj bi direktor postal Andrej Lasbaher iz istega podjetja, da naj bi šel sedanji urednik v Makedonijo, da naj bi zaprli ljubljansko dopisništvo, da naj bi bili rezultati poslovanja katastrofalni ... "Tako tudi najboljši novinar in urednik pazi, kaj napiše, obenem pa ne pove tistega, kar v resnici želi," je vzdušje v kolektivu opisal Mekina. Žal na okrogli mizi ni omenil tudi tega, da je bil pred časom sam deležen povsem konkretnega pritiska zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Septembra 2005 je bil dogovorjen za intervju z romunskim zunanjim ministrom, a ga je ta potem tik pred zdajci odpovedal. Izkazalo se je, da naj bi minister Rupel na kosilu z romunskim kolegom, ki je bilo tik pred predvidenim intervjujem, javno blatil novinarja s "komunistom sovjetskega tipa" in "anarhistom", blatil naj bi tudi njegovo ženo, romunski gost pa naj bi zaradi tega odpovedal intervju. Mekina je zgodbo objavil na svojem blogu na Večerovi spletni strani in ga kmalu zatem umaknil. Večer pa je medtem pritisku na svojega novinarja posvetil pozornost šele, ko je zgodba eksplodirala na parlamentarnem odboru za zunanjo politiko.

Minister Rupel sicer medijem redno žuga, da so premalo domoljubni in da bi morali razmisliti, ali se jim splača vojna z vladajočo opcijo. V teh dneh pa je za oddajo Preverjeno izjavil, kakšne so njegove dejanske zveze na medijih: "Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi." Če ima minister res tako dobre zveze pri urednikih, da jih lahko nemudoma prepriča, da objavijo neki članek ... Ali to pomeni, da ima tudi tako dobre zveze, da lahko urednike nemudoma prepriča, da kakšnega članka ne objavijo? Ali da kaznujejo novinarja, ki misli drugače kot sam minister?

Odžagani dopisniki Dela

Spomnimo se samo lanskega avgusta, ko so imeli Delovi novinarji, ki so pisali o sprejemanju ustavnega zakona o dvojezični topografiji na avstrijskem Koroškem, velike težave pri objavljanju člankov, menda ravno zaradi ministra Rupla. Zakon bi slovenski manjšini povzročil škodo, saj bi se območje za dvojezične table zelo zmanjšalo. Minister Rupel ga je takrat pozdravljal, podporo pa mu je odrekel šele pozneje. O tem je napisal komentar novinar in urednik Janko Lorenci, a ga Delo ni objavilo. Objavila ga je Mladina. Težave je imela tudi novinarka Saša Vidmajer. Delov dopisnik iz Avstrije Matija Grah pa je v času, ko je poročal o spornem ustavnem zakonu in je tudi opozoril na njegove nevarnosti, dobil sporočilo, da je predčasno odpoklican z dopisniškega položaja. Uradno naj ne bi bil objektiven, neuradno pa naj bi na odgovornega urednika Dela Petra Jančiča pritisnil sam minister Rupel, sicer tudi Delov kolumnist. Grah je na položaju ostal ob pomoči sodišča.

Vse do zdaj. Ko je torkova okrogla miza že zajadrala v tisti del, ko je začelo občinstvo zastavljati vprašanja, in se je debata osredotočila na Delo, je dobil mikrofon v roke Janko Lorenci, ki je Delo sicer zapustil lani jeseni. Lorenci je v svojem nastopu razkril, da je urednik Delove zunanje redakcije Stojan Žitko prav tisti dan novinarjem zunanjepolitične redakcije Dela povedal, da ga je predsednik uprave Slivnik z grožnjami prisilil, da je podelil slabo oceno Delovemu dopisniku iz Avstrije Matiji Grahu: "Da ga bodo lahko na podlagi tega odpoklicali." Slivnik je odgovoril: "Grah je slab dopisnik, zelo slab. Je neprofesionalen novinar, zato je dobil oceno 2." Kdo že daje ocene dela? Potem je za besedo zaprosil še sam Grah. Povedal je svojo zgodbo, pa tudi to, da Žitko ni bil prisiljen znižati ocene le njemu. "Jutri bo na vrsti Rok Kajzer," je napovedal Grah. Kajzer je Delov dopisnik iz Hrvaške, s katerim uprava oziroma uredništvo ni bilo zadovoljno, ker ni pisal dovolj v skladu s stališči slovenskega zunanjega ministrstva. Grah je požel aplavz. Medtem pa se je že oglasila Ranka Ivelja z Dnevnika in opozorila, da se je morala s položaja nedavno posloviti tudi Delova dopisnica z Bližnjega vzhoda Barbara Šurk, pa čeprav je dobitnica številnih nagrad. Po naših informacijah zato, ker naj bi bila preveč kritična do ZDA. Šurkovi se je sicer iztekel mandat, in ker ji ga niso podaljšali, je sama odšla z Dela, zdaj pa dela za AP. Potem se je spet oglasil Slivnik. Zatrdil je, da so bili vsi trije slabi dopisniki in požel ogorčen odziv publike. A se ni ustavil, že v naslednjem trenutku je Roku Praprotniku, ki je stal v bližini in ki je lani z Dela presedlal na Dnevnik, navrgel, naj pove, kdo mu je dal dokumente o Sovi ...

Mimogrede, Grahova napoved se je naslednji dan uresničila. Tudi Kajzer je bil odpoklican s položaja dopisnika. Grah in Kajzer se bosta zoper odločitev najverjetneje v skladu s proceduro pritožila upravi. To pa pooseblja Danilo Slivnik. Pri tem ne gre spregledati, da je Slivnik, očitno v jezi, Kajzerjevo razrešitev napovedal, dan preden je odgovorni urednik Dela Peter Jančič - ki naj bi tovrstne odločitve sprejemal na podlagi lastnih avtonomnih razmislekov - to odločitev sploh sporočil Kajzerju.

Na okrogli mizi smo sicer slišali še veliko več insajderskih informacij o dogajanju na Delu, ki ga je Petkovičeva z Mirovnega inštituta poimenovala "najbolj dovršen sistem neformalnih in formalnih tehnik discipliniranja". Peter Kolšek je recimo opozoril, da so iz statuta črtali aktiv novinarjev, s čimer bo glasovanje o morebitnem novem odgovornem uredniku prepuščeno improvizaciji. Delova komentatorka Milena Zupanič je opozorila, da že 20 let dela v medijih, a doslej še ni naletela na pogodbo, v kateri piše, da mora članke pisati po navodilih uprave. Dokler ji niso take pogodbe ponudili na Delu. "Bila sem zaprepadena." Nekateri novinarji so takšne pogodbe vseeno podpisali. Na to se je ogorčeno odzvala Brankica Petkovič: "Delitev med upravo in uredništvom naj bi bila ena največjih svetinj." Veso Stojanov, ki je bil nedavno brez resnih argumentov razrešen s položaja urednika priloge Delo FT, pa je opozoril, da je Delo v letu in pol zapustilo 20 ljudi, dotedanjih nosilnih novinarjev. "Odšli so zaradi obvladovanja, pritiskov." Slivnik je trdil nasprotno. "Meni je žal, tu se pridružujem Vesotu, za nekatere novinarje, ki so šli ... Ni jim bilo treba iti. Nihče jih ni silil. Šli so sami iz nekih ne vem kakšnih razlogov." Publika je planila v smeh. Slivnik pa je nadaljeval: "Pardon, šli so sami iz domnevno političnih razlogov. Sami so si določili okvirje. Pardon, to ni smešno, to je žalostno." Izza govorniške mize se je zaslišalo: "A to prepričujete sami sebe?"

Vprašanje je, zakaj so bili postopki obvladovanja nekaterih slovenskih medijev tako uspešni. Odgovor je ponudil Peter Kolšek z Dela: "Bili smo slabo pripravljeni na tehnike obvladovanja." Kako se jim bodo uprli zdaj, ko se tega zavedajo?