Kraški naftovod

Krasu oziroma Primorski se obeta, da bo dobila še eno infrastrukturno znamenitost. Poleg napovedanega igrišča za golf v Lipici in največje piramide na svetu, več kot 140 metrov visokega letalskega muzeja, ki naj bi stal nekje v severni Primorski, naj bi skozi Kras do Trsta potekal še naftovod. Slovenija se je zelo dolgo obotavljala pri odločitvi, ali naj sodeluje pri projektu panevropskega naftovoda, ki bo predvidoma potekal med romunsko Konstanco in Trstom prek Romunije, Srbije, Hrvaške, Slovenije in Italije. Še lani je prevladovalo mnenje, da naša država za zdaj ni naklonjena zamisli, da bi trasa potekala po slovenskem ozemlju, vendar bo preučila podrobnosti projekta in druge postopke. Konec marca pa je vlada popravila svoje mnenje in ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka pooblastila, da je v torek, 3. aprila, v Zagrebu podpisal deklaracijo skupaj s kolegi ministri iz držav, ki sodelujejo pri projektu. Načrt, da bo skozi Kras potekal naftovod, je seveda povzročil ogorčenje med člani opozicijskih političnih strank in med ekologi, ki so že prej nasprotovali gradnji igrišča za golf v Lipici, čeprav gre za bistveno manjši okoljski poseg, kot je naftovod. SNS, njen predsednik Zmago Jelinčič je idejni oče postavitve največje letalske piramide, pa je recimo v podpisu deklaracije o naftovodu videla izgubljeno priložnost za reševanje mejnih sporov s sosednjo Hrvaško.

Ministrstvo za gospodarstvo je javnost mirilo, da je podpis deklaracije zgolj izraz "pozitivne politične volje do projekta", s katerim skušajo pritegniti naložbenike, podpisana deklaracija pa je za Slovenijo pravno neobvezujoča. Slovenije celo projekt neposredno ne zanima, temveč ga podpira v smislu skupne evropske energetske politike, kar je v skladu s pogodbo o energetski listini.

Zamisel o naftovodu, po katerem bi prihajala nafta iz kaspijskega in črnomorskega bazena do vzhodno- in srednjeevropskih rafinerij, ni nova. Aleš Peternel, sekretar slovenskega nacionalnega naftnega komiteja, nam je poslal članek, v katerem razlaga, da so države ob Kaspijskem jezeru najperspektivnejše glede proizvodnje nafte, toda v prihodnosti bo največja težava transport, saj so edina možnost naftovodi ali tankerji. Pri teh pa se pojavi težava, imenovana Turčija oziroma ozka Bosporska ožina. Skoznjo je že leta 2002 plulo 9500 tankerjev, leta 2010 naj bi se številka podvojila, leta 2020 pa celo potrojila. "Edina možnost za transport kaspijske in ruske nafte v Evropo v naslednjih letih je transevropski transportni energetski koridor, ki naj bi v skladu z evropsko energetsko listino zagotavljal varno in zanesljivo transportno pot za nafto in plin, dva bistvena primarna vira energije za prihodnji gospodarski razvoj in politično stabilnost v državah proizvajalkah, državah porabnicah in tranzitnih državah," je ugotavljal Peternel. Glavne prednosti napovedanega naftovoda so sicer povezave rafinerij v državah, skozi katere bo panevropski naftovod potekal, a to za Slovenijo ne bo veljalo. Edina slovenska naftna rafinerija je pač v Lendavi, na čisto drugem koncu države. Panevropski naftovod pa se bo v Dolini pri Trstu povezal z naftovodom Trans Alpine. Kasneje naj bi se Trst prek novega naftovoda povezal še z zahodnoitalijanskim pristaniščem Genovo. Največja prednost panevropskega naftovoda z okoljskega stališča naj bi bilo precejšnje zmanjšanje tankerskega prometa v Jadranu, kamor vsako leto do pristanišč Benetke, Trst in Omišalj pripluje več kot 500 tankerjev, promet pa narašča.

Vse države, ki bodo predvidoma sodelovale pri panevropskem naftovodu, že računajo, koliko jih bo stal in koliko bodo zaslužile. Za uresničitev projekta se že dolgo zanimajo ameriške in druge naftne multinacionalke, kot so General Electric Oil and Gas, China National Offshore Oil Corporation, Chevron, Texaco in British Petroleum. Slovenski mediji pa so poročali, da je lani slovenskemu finančnemu ministru Andreju Bajuku v zvezi z naftovodom pisal tudi vplivni lobist Henry Owen. Predsedniku vlade Janezu Janši pa naj bi bili naftovod omenjali, ko je bil na obisku pri predsedniku ZDA.

Kaj bo Slovenija z naftovodom pridobila v primerjavi z okoljskim tveganjem, na ministrstvu za gospodarstvo še niso ugotovili. "Projekt Pan-European Oil Pipeline (PEOP) je še vedno v idejni fazi. To pomeni, da konkretnih ocen o stroških in obsegu lokacijske dokumentacije, projektne in investicijske dokumentacije, stroškov infrastrukture še ni. V tem trenutku tudi niso opravljene analize tveganj, ki opredeljujejo okoljske probleme, tehnično-tehnološke rešitve, možnost prvega polnjenja naftovoda, obratovanje naftovoda ter potencialne uporabnike in lastnike naftovoda. Te analize niso opravljene niti za del trase, ki bi potencialno potekal po slovenskem ozemlju, niti za druge dele poteka trase," so pojasnili na Vizjakovem ministrstvu. Hrvaška, skozi katero bo potekala približno četrtina panevropskega naftovoda, naj bi v gradnjo vložila od 550 in 980 milijonov dolarjev, neposredna korist pa naj bi bila od 1,3 do 2,5 milijarde dolarjev. Romuni naj bi v dvajsetih letih delovanja zaslužili od 2,27 do 4,39 milijarde dolarjev. Sam naftovod bo predvidoma stal od 2 do 3,5 milijarde dolarjev. Ena od alternativ, če bo Slovenija zavrnila sodelovanje, je povezava Trsta in Hrvaške po morju, kar bi precej podražilo gradnjo naftovoda, ki naj bi se začela že čez dve leti, leta 2012 pa naj bi po ceveh stekla prva nafta.

Panevropski naftovod pa ni edini projekt naftovodov, s katerimi naj bi se izognili mučni vožnji tankerjev skozi Dardanele in Bospor, kjer se zdaj pretovori recimo tretjina ruske nafte. Tankerji morajo včasih za prečkanje ožin čakati tudi do deset dni. Zato so se Bolgari, Grki in Rusi sporazumeli o gradnji naftovoda med bolgarskim pristaniščem Burgasom in grškim Aleksandropolusom. Druga, dražja različica transbalkanskega naftovoda pa naj bi potekala med Burgasom prek Makedonije do albanskega pristanišča Vlora, kjer lahko pristajajo večji tankerji kot v grškem Aleksandropolusu.