Zemeljska vremenska apokalipsa

Konferenca o podnebnih spremembah v Bruslju je v drugem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) spregovorila o pogubnih naravnih, gospodarskih in socialnih vplivih in posledicah segrevanja. Podnebne spremembe so vselej odločujoče vplivale na razvoj civilizacij. Opozorila klimatologov so dramatična, ekonomisti opozarjajo na škodo in stroške svetovnega segrevanja, politiki pa so iz vsega skupaj naredili nov politični proizvod. Slovenija sredi razgretega političnega marketinga v zvezi s podnebnimi spremembami prihodnje leto prevzema vodenje EU. Zato bi morale biti ekološke teme skupaj s trajnostnim razvojem eno od prednostnih področij našega predsedovanja.

Logika klimatologov in okoljska zgodovina dajeta jasne odgovore. Podnebne spremembe so do sedaj najodločilneje vplivale na okolje in razvoj civilizacij. Skrivnost razvojne uspešnosti Evrope in zahodnega sveta ne tiči toliko v razvojnem modelu tržne družbe kot v zmernem podnebnem pasu z bogatimi naravnimi viri. Zdaj živimo v toplem, stabilnem in ugodnem obdobju, ki pa je izjema in ne pravilo. Za nameček so se dosedanje velike podnebne spremembe vedno dogajale izjemno hitro in globalno, tako da se živim vrstam ni uspelo dovolj hitro prilagoditi. Posledice so bile pogosto usodne. Imamo danes ob vsem tehnološkem znanju več možnosti za preživetje zemeljskih vremenskih apokalips?

Četrto poročilo klimatologov je nedvoumno in se skoraj v ničemer ne razlikuje od opozoril iz leta 2001. Zadnja desetletja se planet segreva zaradi toplogrednih plinov, največ k temu prispevajo antropogene dejavnosti, kot so industrija in agrarni imperializem. V množici scenarijev lahko kvečjemu izbiramo med manj slabimi, vsi pa bodo bistveno spremenili fizično, biološko in socialno podobo planeta.

Okoljski problemi in podnebne spremembe so že dve desetletji prvovrstna politična tema. Množijo se mednarodne okoljevarstvene institucije, različna poročila in konference. To krepi politično zavest o nujnosti sprememb, hkrati pa se drobijo akcije in zamegljuje fronta ciljno usmerjenih akcij. Politiki namreč vedno znova želijo igrati vlogo svobodnega jezdeca, ko skušajo stroške podnebnih sprememb prevaliti na druge. Razviti skušajo del okoljsko problematičnih industrij preseliti na svetovno periferijo, manj razviti zahtevajo posebne razvojne ugodnosti glede naraščajočih okoljskih stroškov svoje hitre industrializacije. Toda prerazdeljevanje emisij ni rešitev, če je težava globalna. Podobno kot tudi ni moralno, da bi sedaj zavirali razvoj manj razvitih zaradi naraščajočih izpustov CO2.

Naloga znanosti je pojasnjevati, naloga politike pa ukrepati. Diagnoza klimatologov je prava, toda kakšno političnoekonomsko terapijo ponujajo politiki? Tu se navadno eni in drugi začnejo sklicevati na ekonomiste. Toda ekonomska stroka tiči v enaki zadregi. Okolje je najobsežnejša javna dobrina, kjer tržne zakonitosti zaradi težko obvladljivih globalnih eksternalij odpovedo. Tu se srečujejo škode globalnega segrevanja in stroški zmanjšanja onesnaženja. Za prve velja, da naraščajo več kot sorazmerno z ogrevanjem planeta ali pa s šibkim ukrepanjem, mnenja o stroških in učinkovitosti ukrepov pa so povsem razglašena. Toda vse ekonomske analize od Clina (1992), Nordhausa in Boyerja (2000) do zadnjega Sternovega poročila (2006) dokazujejo, da so stroški onesnaževanja bistveno višji od predvidljivih koristi zmanjšanja onesnaževanja in politične vzdržnosti takšnih ukrepov. Zadrega je očitna. Onesnaževalci ne plačujejo polne cene za škodo, ki jo povzročajo, in zato ravnajo napačno. Če pa bi jo plačevali, bi bila cena tako visoka, da bi bila razvojno nevzdržna. To še posebej velja za nerazvite države.

Toda to še ni konec. Ekonomisti dajemo prednost zelenim davkom in fiskalnemu usklajevanju na globalni ravni. Dejansko bi države morale zamenjati davek na onesnaževanje s CO2 z drugimi davki, saj je bolje obdavčiti slabe reči (škodo) kot pa dobre (dohodke). Toda niti EU ne more določiti izhodišč davčne reforme za svoje članice, na ravni 150 ali več držav pa je to politična utopija. Kjotski sporazum je ponudil drugo iluzijo. Trgovanje z onesnaževalnimi dovoljenji je zanimiva, toda globalno težko obvladljiva institucija. Poleg tega trgovanje prinaša večje koristi predvsem bogatim in razvitejšim. S tem niso uspeli niti v ZDA in znotraj EU bo še težje. Na periferiji svetovnega kapitalizma pa za kjotske mehanizme sploh ni zanimanja. Ostaja še nekaj alternativ. V novem azijsko-pacifiškem partnerstvu za čisti razvoj pod pokroviteljstvom ZDA od lanskega leta namesto državnih subvencij in davkov čislajo podjetniške tehnološke spodbude in razvojni finančni sklad. Toda tudi tu gre zgolj za papirnatega tigra, ki še najbolj kaže politične zobe kjotskemu protokolu, ki velja za globalni politični izdelek EU. Rešitev je nazadnje vendarle na trgu. Višje cene energije bi morale spodbuditi na milijone drobnih sprememb v podjetjih in pri posameznikih, od tehnoloških inovacij do vsakodnevnih prizadevanj za zmanjšanje izpustov CO2.

Slovenija je na okoljskem področju v zadnjih letih povsem izgubila kompas. Formalno sledimo kjotskim mehanizmom in okoljskim ciljem EU, toda dejanski načrti Janševe administracije in energetskih lobijev gredo v drugo smer. Ta vlada poročila IPPC-ja ne more prebaviti, lahko pa kaj storijo podjetja, podobno kot so pritisnila tudi na Bushevo administracijo. Predsedovanje EU prihodnje leto je morda dobra priložnost za zasuk. Nemčija je na ravni EU odlično zaprla energetsko področje in s tem največ pridobila za svoj biznis. Slovenija lahko predlaga ravnanje z odpadki ali pa vode in biotsko raznovrstnost in tako koristi našim podjetjem ali poudari svoje prednosti.

Boj proti podnebnim spremembam je danes predvsem del političnega marketinga. Bjorn Lomborg je v okviru kopenhagenskega konsenza postavil pravo vprašanje. Kaj so prednostne naloge človeštva, mir, odprava revščine, podnebne spremembe ...? In kdo ima pravico odločati o njih, politiki, ekonomisti, klimatologi ...? Imamo samo en planet in vsi na njem smo v skupnem čolnu. Pred nami je zato skupna pot reševanja. Toda nanjo navsezadnje stopa vsak po svoje. Čim hitreje, toliko bolje za vse nas.