Resolucija za volilce

Strateški svet za zunanjo politiko je posvetovalni organ, ki se sestaja občasno, po potrebi in presoji ministra Dimitrija Rupla. Vsebine, ki jih na svetu obravnavajo, so različne. Lani je recimo strateški svet razpravljal o energetski politiki, pa o dialogu kultur in o spornih karikaturah preroka Mohameda. Letos strateški svet zanimajo bolj oprijemljive, bližnje zadeve. Marca in aprila so tako njegovi člani razpravljali o ljubezni med Slovenijo in Hrvaško. In obakrat ugotovili, da mora imeti slovenska politika do sosede poenoten odnos.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Četrtega aprila je minister Rupel letos v drugo sklical svet. Na sestanku so poleg izbranih politikov sedeli Danijel Starman (odvetnik Joška Jorasa), pa Patrick Vlačič (SD), Mitja Deisinger, vrhovni sodnik, ki pri politiki do Hrvaške pomaga SLS, in Janko Prunk, vodja slovensko-hrvaške zgodovinske skupine. Ob dveh popoldne je na Mladiki torej sedela močna ekipa politikov in strokovnjakov in tuhtala, kako naprej. Vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško še ni rešeno, pot do napovedane arbitraže zna biti dolga in spolzka in zdi se, da slovenska diplomacija ne zna unovčiti svoje evropske pogajalske prednosti. Možnost, ki jo je po tihem ponujala vlada, je bila politična resolucija, kratko besedilo, ki naj bi poenotilo slovenske politike. Resolucija naj bi poleg že obstoječe Bele knjige in drugih ekspertiz pomenila velik pogajalski adut. "Jaz samo upam, da bo ta resolucija oziroma da bo ta papir, če bo do njega prišlo, združila vse slovenske stranke in vse slovenske moči, da bi, da tako rečem, pokazali neko enotnost v politiki do Hrvaške oziroma v zunanji politiki sploh. Skorajda bi rekel, da ni države, ki si ne bi na tem področju želela enotnosti oziroma soglasja," je februarja političen dogovor na POP TV optimistično napovedoval zunanji minister. Besedilo nastajajoče resolucije v torek seveda ni bilo razkrito, vendar naj bi bila ta po nekaterih namigih kratka, vsebovala pa naj bi predvsem nekaj zgodovinskih dejstev in že do sedaj znanih pogajalskih izhodišč. Formalizirana in artikulirana politična volja naj bi tako dobila obliko in pisno zasnovo. Resolucija je seveda notranjepolitičen akt in v formalnem pogledu ni velike mednarodnopravne teže, vendar naj bi po mnenju nekaterih pomenila jasen signal politikov na Hrvaškem. In zato je tudi vredna naporov pri iskanju političnega kompromisa.

Vajo množičnega usklajevanja je politika ponovila dva dni pozneje, ne daleč stran od Mladike, v prostorih vladne palače in pod patronatom Janeza Janše. Velika koordinacija parlamentarnih strank je razpravljala tudi o odnosih med Slovenijo in Hrvaško, vendar napovedana resolucija ni bila sprejeta. Nasprotno. Janez Janša je dejal, "da v tem trenutku nima smisla sprejemati takšnih ali drugačnih resolucij oziroma deklaracij, saj v tej fazi ne bi rešili nobene odprte zadeve". Če je Rupel kot zunanji minister sredi tedna optimistično napovedoval sprejem resolucije, je v petek Janša kot ministrski predsednik to možnost trdo zavrnil - kot da ne bi prihajala od prvega moža diplomacije. Minister Rupel ni ugovarjal.

Po trditvah nekaterih naj bi imel nenavadni obrat povsem praktične, notranjepolitične razloge. V slovenskem parlamentu sta namreč vloženi že dve resoluciji, radikalnejšo so pripravili pri SNS, malo manj radikalno pa pri SLS. Prva deluje po principu carigrajske tržnice in s svojimi ozemeljskimi zahtevami ni ne verodostojna ne resna. A za slovensko vlado bi bilo verjetno bolje, da parlament sprejeme zmerno politično izjavo, kot pa da bi parlamentarci razpravljali o tem, ali je slovenska vsa Istra in koliko kvadratnih kilometrov prinaša moralni dolg Hrvaške slovenskemu narodu. Uravnotežena vladna resolucija bi torej lahko nekako zakrila nacionalistične apetite nekaterih politikov.

A kot rečeno, za zdaj ni prišlo do poenotenega stališča. Tako vladna SLS kot vladi naklonjena SNS vztrajata pri svojih različicah. Resolucij ne bosta umaknili, ker jima prinašata politične točke. Točke prinaša tudi grožnja z referendumom o vstopu Hrvaške v EU, napovedana politična predstava, ki pa je verjetno močno orožje, dokler ostaja na ravni neorganiziranega in neartikuliranega besa "civilne družbe", ko postane politična realnost, pa bi lahko referendum o vstopu južne sosede v evropsko bratovščino zelo omajal ugled Slovenije.

In kaj se je torej zgodilo z vladno različico? Ker ni jasnih odgovorov, zakaj je vlada najprej glasno razmišljala o resoluciji, potem pa si je premislila, se lahko zatečemo k špekulaciji. Nekateri ne izključujejo možnosti, da je kdo iz bruseljskih dvorov premieru Janši namignil, da bi sprejem resolucije, ki bi jo lahko sosednja država razumela kot obliko političnega izsiljevanja, v Evropi ustvaril vtis, da Slovenija napenja mišice in da želi izkoristi svoj evropski status.

Kakorkoli že, Slovenija ima podpredsednika parlamenta, ki državljanom odsvetuje letovanje na Hrvaškem. Slovenija ima parlamentarno stranko, ki trdi, da je bila celotna Istra nekdaj slovensko ozemlje. In Slovenija ima zunanjo politiko, ki je že zdavnaj izgubila rdečo nit. Čim dlje bo slovenski vladi ustrezalo, da so odnosi s Hrvaško odprti, tem dlje bodo imele "domoljubne" politične sile z obeh strani Kolpe možnost, da bodo politične točke dobivale z napadi na svojo sosedo. Pa naj ti politiki sedijo v vladi ali pa zunaj nje.