"Šola se bo pogreznila sama vase"

Moram poudariti, da to niso prve spremembe v devetletki, ki jih uvaja minister Zver. Spomnite se samo na odpravo in spremembo vloge nacionalnih preizkusov znanja, spremembo nivojskega pouka. Če k temu dodamo še spremembe, ki jih predlaga zdaj, potem nikakor ne moremo govoriti o dokaj majhnih spremembah. Pa ne le zaradi števila sprememb, pač pa predvsem zato, ker predlogi posegajo v koncept, znotraj katerega so bile sistemske in vsebinske rešitve povezane v celoto. Minister bi moral imeti za predlagane spremembe, ki pomenijo reformo osnovne šole, pripravljena konceptualna izhodišča, v njih pa navedene razloge za spremembe, primerjalne analize in strokovno usklajene rešitve. Do zdaj je strokovni javnosti ponudil le dobri dve strani dolgo besedilo kot teze za javno razpravo o noveli zakona o osnovni šoli.

Minister Zver je na začetku mandata obljubil, da se bo ob žgočih vprašanjih pogovarjal s stroko.

Koliko in kdaj se minister o predlaganih spremembah pogovarja s stroko, ne vem. Se mi pa kot strokovnjakinji zdi nenavadno, da minister ne želi razkriti imen strokovnjakov, ki so sodelovali pri posameznih rešitvah. V strokovnih krogih smo navajeni, da pripravljena strokovna besedila podpišemo, jih javno zagovarjamo in soočimo z drugačnimi argumenti. Zakaj na stotine in stotine strokovnjakov, ki so po ministrovih besedah v različnih komisijah pripravljali sedanje rešitve, teh rešitev ne želi predstaviti v javnih razpravah, na okroglih mizah, soočenjih? Ob reformi v drugi polovici devetdesetih let je bil slovenski prostor tega deležen in za to so ga mednarodni izvedenci tudi pohvalili. Da minister Zver ne 'stavi' na strokovna mnenja, kaže tudi njegovo nesodelovanje s strokovnim svetom za splošno izobraževanje. Spremembe zakona o osnovni šoli nam je do sedaj vselej posredoval kot posamezne rešitve oziroma člene. Če strokovni svet na primer ob predlaganem zmanjšanem delu izbirnosti v devetletki ni dal pozitivnega mnenja, svojega predloga ni spremenil. Še posebej problematično je, da predlagane spremembe, posredovane strokovnemu svetu, niso podprte s spodobnimi strokovnimi analizami. Tudi tu je narejen velik korak nazaj.

Se strinjate z mnenjem sindikalistov, da ministrstvo mošnjiček odpira le za zasebne šole, pri javnih šolah pa je rdeča nit rezanje stroškov?

Šolski sindikati in nekateri strokovnjaki, ki se posebej ukvarjajo z zasebnim šolstvom, utemeljeno izražajo skrb za javne šole v prihodnosti. Minister za šolstvo je odgovoren za kakovostno mrežo javnih šol, in če obstajajo dvomi o tem, da bo za ugodnejše financiranje zasebnih šol pridobljen dodaten denar, potem skoraj ne more biti drugače, kot da se bo zniževala kakovost javnega izobraževanja. Naj spomnim na zamisli, ki jih je ministrstvo nedavno oblikovalo za vrtce. Predlog nižanja cene programov v javnih vrtcih gre na račun nižanja njihove kakovosti, in to prav v vseh ključnih kazalcih kakovosti.

Se tudi vam zdi sporno predlagano zvišanje financiranja zasebnih šol s sedanjih 85 na 100 odstotkov?

Zasebni vrtci in šole imajo poleg lokalne skupnosti oziroma države še svojega ustanovitelja in torej najmanj dva financerja. Strokovnih utemeljitev, zakaj je treba spreminjati sedanje financiranje, ni. V Sloveniji imamo od leta 1996 zakonsko urejeno ustanavljanje zasebnih vrtcev in šol, 85-odstotno financiranje pa je med višjimi v evropskem prostoru. Dodatno ustanoviteljevo in starševsko financiranje vodi k elitizmu, pa čeprav se zasebnim šolam prepove zaračunavanje šolnin. Razlike se namreč lahko ustvarjajo tudi mimo šolnin in imajo globlje ozadje. V kakovostnejše zasebne šole, ki bodo kakovost zviševale tudi zaradi stagniranja javnih šol, se bodo lahko vpisovali otroci, ki prihajajo iz socialno spodbudnejšega okolja in katerih starši več 'stavijo' na otrokovo znanje in tudi sicer zagotavljajo ugodnejše razmere za otrokov razvoj in učenje. Razlike med učenci se bodo tako še povečevale in ne zmanjševale.

Kaj je boljše za prihodnost slovenskega šolstva - več zasebnih šol in posledično možnost propadanja javnega šolstva ali sveže metode poučevanja in boljše delovne razmere namesto zastarelega birokratskega načina vodenja šol?

Za slovenski prostor bo vedno zelo pomembna mreža kakovostnih javnih šol. Pomembna je vsaka, četudi manjša šola in pomemben je vsak šolajoči se otrok, saj jih nimamo ravno na pretek. Mreža javnih šol mora biti povsod na voljo vsem učencem in mora dosegati visoko kakovost. Kakovost učenčevega znanja pa je povezana z razmerami v šoli in s kakovostjo izvajanja programa. Notranji razvoj, ki pomeni tudi vključevanje sodobnih metod poučevanja, je stalen proces. Zaradi tega množičnejšega ustanavljanja zasebnih šol ne vidim kot konkurenco javnim šolam, zdi pa se mi prav, da država formalno zagotovi možnosti za ustanavljanje zasebnih šol in vrtcev, ki delujejo po posebnih, mednarodno uveljavljenih pedagoških načelih in s svojo različnostjo v šolski prostor vnašajo možnost izbire.

Kaj menite o predlaganih spremembah pri izbirnih predmetih?

Odprava delitve predmetov na družboslovno-humanistični in naravoslovno-tehnični sklop se zdi na prvi pogled neproblematična, saj bi nekoliko olajšala organizacijo pouka izbirnih predmetov, pa tudi nekateri starši in učenci bi raje izbirali predmete iz celotnega nabora izbirnih predmetov. Hkrati ima ta delitev svoje ozadje, saj se je pri skupnih in tudi pri izbirnih predmetih upoštevalo načelo uravnoteženosti med družboslovjem in naravoslovjem. Poleg zakonsko določenih predmetov, ki jih šola mora ponuditi, namreč tuji jezik, verstva in etiko ter retoriko, je nekatere predmete, in sicer tehniške in umetniške, določil strokovni svet. Zmanjševanje izbirnosti v devetletki ni sprejemljivo. Že sedaj veljavna rešitev, ki določa izbiro treh predmetov, je na meji deleža izbirnosti, ki ga poznamo v Evropi. Prav izbirni predmeti sodijo med rešitve, ki so dosegle visoko stopnjo konsenza, bili so pozitivno sprejeti med učenci in so eden od pomembnih načinov, kako preseči uniformirano osnovno šolo. Način, kako pridobiti v zadnjem triletju 'proste ure' za uvedbo drugega tujega jezika in pri tem ne povečati sedanjega števila ur pouka, zahteva resen in celovit premislek, vendar to zanesljivo ni zmanjšanje izbirnosti. Obiskovanje glasbene šole z javno veljavnim programom kot nadomestilom za obiskovanje izbirnih predmetov je rešitev, ki zahteva dodaten premislek, na primer o tem, ali res le glasbena šola in ne tudi drugi verificirani programi, kako je s standardi znanja, z ocenjevanjem znanja ...

Je smiselno, da bi osnovne šole v zadnjem triletju izvajale pouk dveh tujih jezikov kot obveznih predmetov? Minister se pri tem zgleduje po drugih evropskih državah.

Ne vem, ali so ustrezne strokovne institucije, ki so odgovorne za pripravo predmetnika in učnih načrtov, že pripravile izhodišča in strokovne podlage, ki jih pogrešam pri vseh predlaganih spremembah. Ne zdi se mi zadostno, da, četudi so to priporočila Sveta Evrope, brez celovitih analiz, ki bi poučevanje tujega jezika ali tujih jezikov smiselno umestile v celotno vertikalo izobraževanja, torej z vrtci vred, kar nekje sredi izobraževanja dodamo še obvezno poučevanje drugega tujega jezika. Nekatere evropske države seveda imajo dolgo tradicijo poučevanja dveh tujih jezikov. Te s poučevanjem prvega tujega jezika praviloma začnejo prej kot pri nas, na primer že v prvem razredu. Nekatere imajo ob dveh tujih jezikih še tretjega, ki ga učenci izberejo - taki in podobni podatki bi morali biti podlaga za dolgoročni premislek o možnosti postopnega spreminjanja jezikovne politike, seveda v povezavi z drugimi strokami oziroma predmeti. Žal se da iz izjav odgovornih na ministrstvu sklepati, da niso tako zelo pomembni standardi znanja pri tujih jezikih kot samo poučevanje. Ne smemo pozabiti, da je ministrstvo obljubilo, da bo šolo naredilo prijaznejšo do otrok, tako da jih bo manj obremenjevala. Tudi utemeljitev, da učenci sedaj množično izbirajo drugi tuji jezik kot izbirni predmet, sama po sebi ne pove nič. Po podatkih zadnjih treh let učenci pogosteje kot tuji jezik izbirajo predmete s področja športa in računalništva, tuji jezik je tudi pogosteje izbran v sedmem in osmem kot v devetem razredu. Tako imenovano množičnost pa bi kot argument lahko uporabili tudi nasprotno od navedb ministrstva: tisti učenci, ki se želijo učiti še drugi jezik, izkoristijo možnost, ki jim jo šola ponuja, in so pri tujem jeziku tudi uspešni, ne da bi bilo treba nižati standarde znanja. Zakaj in v čigavo korist torej stvari spreminjati na vrat na nos?

Minister trdi, da se zaradi obveznega pouka drugega tujega jezika tedenska obveznost učencev v obveznem programu ne bo spremenila. Pa to res drži, če vemo, da se po novem v tedensko obveznost ne bodo štele ure oddelčne skupnosti?

Tedenska obveznost učencev v obveznem programu, tako kot jo določa sedaj veljavni predmetnik, se bo morala spremeniti, če nekaj dodamo in ničesar ne odvzamemo. Kako bo predlagatelj to naredil, javnosti še ni znano, pa tudi strokovni svet za splošno izobraževanje še ni bil seznanjen z nikakršnimi pobudami za spremembo predmetnika, čeprav ga potrjuje prav on. Takšno lotevanje stvari kaže na nedorečenost rešitev: ministrstvo enkrat predlaga zmanjšanje izbirnosti, ker ure verjetno potrebuje za drugi tuji jezik, spet drugič predlaga poučevanje tujega jezika od prvega razreda, pa predlog potem umakne iz obravnave v strokovnem svetu, tretjič zapiše, da v obveznost ne bodo štete ure oddelčne skupnosti, čeravno je bilo v preteklih razpravah slišati, da je v veljavnem predmetniku premalo časa namenjenega za delo oddelčnih skupnosti. Vprašanje torej je, kje je koncept in kje so izhodišča za nov, drugačen predmetnik, ki vselej zahteva jasne cilje in dolgotrajno usklajevanje med vsemi vpletenimi strokami.

S predlagano novelo zakona o osnovni šoli naj bi se na novo uredilo ocenjevanje, tako da bi bilo opisno ocenjevanje le v prvem obdobju, v drugem in tretjem pa številčno. Hkrati bi se odpravil splošni učni uspeh, kar minister utemeljuje z argumentom, da splošni učni uspeh nima jasno določenih standardov in v nekaterih situacijah škodljivo vpliva na učne procese, saj pozornost ni usmerjena na enkratnost osebe in na njena močna področja, temveč uspeh temelji na nejasnem približku. Je to dovolj močan argument?

Odpravljanje kombinacije opisnega in številčnega ocenjevanja med letom v drugem triletju pomeni trši prehod z opisnega na številčno ocenjevanje. Ali je razlog za to spremembo strokovno neustrezno ocenjevanje znanja v drugem triletju ali nezadovoljstvo učiteljic in učiteljev, ne vemo. Prav tako nedorečen in strokovno slabo utemeljen je predlog za odpravo splošnega učnega uspeha, saj argument, češ da učni uspeh nima jasno določenih standardov in da v nekaterih situacijah škodljivo vpliva na učne procese, preprosto ne vzdrži in je tudi v neskladju s siceršnjim konceptom ocenjevanja znanja, kot ga zagovarja ministrstvo. V učiteljevo ocenjevanje znanja pri posameznih predmetih je vselej vgrajene nekaj subjektivnosti. Učitelj na šoli x ne oceni z oceno odlično popolnoma enakega znanja, kot ga z enako oceno oceni učitelj na šoli y, in to čeprav so v učnih načrtih zapisani standardi znanja. Subjektivnost spremlja ocenjevanje znanja, ki ga izkazujejo učenci in ga je treba umestiti na ocenjevalno lestvico od ena do pet. Zakaj bi potem nekaj subjektivnosti povzročalo težave pri določitvi splošnega učnega uspeha?! Tudi enkratnost se učencu ne vzame s splošnim učnim uspehom, saj ima ob splošnem uspehu zapisane prav vse ocene pri posameznih predmetih. Zdi pa se mi pomembno, da učenec, tudi zaradi splošnega uspeha, vlaga nekaj več truda v učenje pri tistih predmetih, ki mu morda trenutno niso najbolj všeč ali po meri, so pa znanja na teh področjih enako pomembna in jih bo morda potreboval kdaj pozneje. Prav bi bilo, da bi obvezna osnovna šola ohranila splošno izobraževalno vlogo in ne že v tem obdobju preozko sledila otrokovim morebitnim specifičnim nadarjenostim in interesom. Eden od razlogov, ki ga je ministrstvo navajalo ob predlogu odprave splošnega učnega uspeha, je prevelik delež odličnjakov v devetletki v primerjavi z osemletko. Ne vem sicer, kdaj je delež prevelik in kdaj pravšnji, vendar s tem, da splošni učni uspeh odpraviš, ne spremeniš deleža odličnih učencev, le statistika ga ne zapisuje. Podatek sam po sebi namreč ne govori o tem, da so morda bili nekateri učenci odlični, čeprav si tega niso zaslužili. Morebiti govori o tem, da imamo pri nekaterih predmetih nizke standarde znanja, ki jih otroci razmeroma lahko dosegajo.

Predlagane so tudi spremembe glede izreka posameznih ukrepov brez soglasja staršev. Je prav, da šola na tem področju dobi večje pristojnosti?

Prešolanje učencev brez soglasja staršev mi kot razvojni psihologinji ni blizu. Ne verjamem, da institut prešolanja sam po sebi lahko deluje pozitivno, če se v rešitvi prešolanja ne prepoznajo tudi starši in otrok, ki bo prešolan. To je rešitev, ki je hitrejša, lahko na kratki rok tudi deluje, vendar ne verjamem v njen dolgoročni učinek, če je izpeljana brez sodelovanja učenčeve družine. Ponavljanje razreda že od tretjega razreda brez soglasja staršev - morda, vendar mi ozadje spremembe ni jasno. V drugih evropskih državah gredo prizadevanja v smer zagotavljanja takih rešitev, ki učencu pomagajo, da pridobi znanje, s katerim lahko napreduje iz razreda v razred.

Zakaj bi sploh šli v tako obsežno reformo, če je po javnomnenjskih raziskavah več kot 80 odstotkov ljudi s sedanjim sistemom zadovoljnih? So v ozadju predvsem ideološki in ne strokovni razlogi?

Če bi bili v ozadju reforme strokovni razlogi, bi jih bilo mogoče razbrati iz ugotovitev spremljave poskusnega uvajanja devetletke, evalvacijskih raziskav, ki so bile izpeljane posebej zato, da bi opozorile na morebitne nedodelanosti. Ko berem izsledke teh raziskav, v njih ne prepoznam 'zahtev' po spremembah, ki jih predlaga ministrstvo. Kdo torej ugotavlja, da je reforma šolstva ta trenutek potrebna? Gre za obljubo ministra ob prevzemu oblasti ali nove rešitve strokovnjakov? Če slednje, potem bo treba najprej predstaviti koncept nove šole. Posamezne spremembe, ki jih minister niza drugo za drugo v manjših ali večjih 'paketih', bodo prej ali slej pripeljale do notranje neskladnosti posameznih podsistemov in šola se bo pogreznila sama vase. Šole ni mogoče dograjevati tako, da zamenjaš opeko enkrat tu, drugič tam, načrta za celotno hišo pa nimaš.