Udarniška reforma

Minister za šolstvo in šport Milan Zver je javnosti pred kratkim posredoval sveženj sprememb, s katerimi namerava korenito poseči v sedanji v šolski sistem.

Čeprav nas minister tolaži, da gre za "dokaj majhne spremembe" oziroma le za "koristne vsebinske dopolnitve sedanjega sistema", šolski sindikati, pa tudi mnogi šolski strokovnjaki in praktiki trdijo nasprotno: gre za radikalno reformo, ki spreminja tako rekoč vse ključne rešitve. Ne smemo namreč pozabiti, da gre že za drugi sveženj sprememb v mandatu ministra Zvera.

Najprej je bila spremenjena diferenciacija učencev v zadnjem triletju osnovne šole, sestava svetov šol in posredno imenovanja ravnateljev, nato je bil spremenjen zakon o šolski inšpekciji, zdaj pa je predviden še nov način financiranja vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki bo temeljil na glavarini, izdatnejše financiranje zasebnega šolstva tako, da bo država iz proračuna stoodstotno financirala program vseh zasebnih vrtcev in šol, racionalizacija v organizaciji javnega šolstva, omejevanje deleža izbirnosti, fleksibilen predmetnik, večja obremenitev učencev, saj se uvaja drugi tuji jezik kot obvezen predmet v zadnjih treh razredih devetletke, ukinitev splošnega učnega uspeha, večja avtonomija šol pri izrekanju ukrepov, saj bo ponavljanje razreda ali prešolanje učenca mogoče brez soglasja staršev, uvedba vzgojnega načrta s specifičnimi vrednotami posamezne šole... "Že golo naštevanje pokaže, da od ključnih rešitev sistema obveznega šolanja ostaja nedotaknjen le zgodnejši vstop v šolo," opozarja dr. Mojca Kovač Šebart, profesorica na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani in članica Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje.

Pričakovali bi torej, da bo ministrstvo za šolstvo obsežno reformo podprlo z resnimi študijami in primerjalnimi analizami, v katerih bi predstavilo strokovne razloge za predvidene spremembe in pričakovanja, ki naj bi jih nove rešitve prinesle. A nič od tega. Vse ključne spremembe krovnega zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter zakona o osnovni šoli so opisane na pičlih sedmih tipkanih straneh. Kdo so strokovnjaki, ki so te spremembe pripravili, ni znano, saj minister Zver njihovih imen javnosti noče razkriti. Znano je le ime Angelce Likovič, upokojene ravnateljice in podpredsednice društva Šola po meri človeka, ki si med drugim prizadeva za to, da bi v osnovne šole vrnili ocenjevanje vedenja. O kakšnih temeljitih analizah, ki bi jih pripravili skrivnostni ministrovi eksperti, ni ne duha ne sluha. Kaj šele, da bi si ti eksperti svoje rešitve upali javno utemeljevati in zagovarjati. "Ustvarjajo se razmere, v katerih o ključnih vprašanjih šolstva kot strokovnjaki s področja edukacije govorijo predvsem tisti, ki po svoji izobrazbi to niso in ne sodijo v strokovno kritično javnost. Razprave o šolskem sistemu so pogosto videti tako, kot če bi o varnosti krške elektrarne z doktorjem jedrske fizike enakopravno polemiziral doktor jezikoslovja," opozarja Šebartova. Podobno razmišlja predsednik združenja ravnateljev osnovnih šol Oton Račečič: "Do zdaj nismo videli nobene raziskave, ki bi dokazovala, da so spremembe nujno potrebne. Če to govori neko društvo in njena medijem tako očarljiva podpredsednica, to ni resna raziskava in mnenje, ki bi ga minister moral upoštevati. S tem bombardirajo ljudi in nujno je, da začnejo predstavljati s podatki podprte strokovne argumente."

Vse to kaže na precej drugačen pristop, kot smo ga bili deležni ob zadnji veliki reformi slovenskega šolstva, ki je potekala pred dobrimi desetimi leti. Takrat je namreč ministrstvo za šolstvo, ki ga je vodil Slavko Gaber, pripravilo Belo knjigo, v kateri je konceptualne rešitve sistema vzgoje in izobraževanja podrobno predstavilo na več kot tristo straneh, strokovnjaki, ki so sodelovali pri reformi, pa so svoja stališča javno zagovarjali na soočenjih in tribunah. To seveda ne pomeni, da so bile vse takrat sprejete rešitve optimalne. Daleč od tega. Ravnatelj osnovne šole Prule Dušan Merc opozarja, da se je v osnovnošolski sistem uvedlo veliko unikatnih oblik, ki niso bile znane nikjer na svetu in niso bile niti za silo preverjene na manjših modelih znotraj domačega sistema. "Te spremembe, ki so bile uvedene radikalno in frontalno, danes v sistemu delujejo kot element kaotičnosti in ekstenzivnosti. Imamo več kot sto izbirnih predmetov, prisiljene kombinacije zunanje in notranje diferenciacije, sedemnajst predmetov za otroke, stare dvanajst let ... " Če je torej do napak prišlo že z bistveno bolj poglobljeno Gabrovo reformo, je še toliko večja verjetnost, da se bo to zgodilo z Zverovo reformo.

Šolstvo eksperimentov ne prenese, še posebej, če so posledice nepredvidljive. In prav za to gre: dokler ni dokazov, da so spremembe nujne oziroma da bo šola zaradi njih boljša, je reformiranje skrajno vprašljivo.

Potencialne pasti

Največ prahu dvigujeta nov sistem financiranja vseh vzgojno-izobraževalnih zavodov po sistemu glavarine ter izdatnejše financiranje zasebnih vrtcev in šol. Šolski sindikati opozarjajo, da bodo te spremembe vodile k zapiranju javnih šol, presežku delovne sile in dodatnemu razslojevanju. "Ne zdi se mi sprejemljivo, da minister hkrati racionalizira javno šolstvo, kar bo lahko pomenilo tudi odpuščanja in zapiranje manjših šol ter padec kakovosti, v isti sapi pa povečuje sredstva za zasebne šole. To ni varovanje javnega interesa, za kar bi moralo biti ministrstvo v prvi vrsti zadolženo," opozarja glavni tajnik sindikata SVIZ Branimir Štrukelj. So očitki upravičeni?

Poglejmo naprej glavarino. Minister Zver ostro zanika trditve, da bo zaradi novega sistema financiranja prišlo do zapiranja javnih šol, ker da bodo to preprečili s korekcijskimi faktorji. Toda to je slaba tolažba. Nekatere šole so zaradi nizke rodnosti že zdaj precej izpraznjene, zato bo uvedba financiranja na glavo učenca oziroma dijaka njihov propad še pospešila. "Kolikor vem, vsaj na ravni obvezne šole sistema financiranja po glavarini v večini evropskih držav ne poznajo. Vsaj ne v bistvenih elementih, ko gre denimo za plače učiteljev. Tak sistem sili k oblikovanju čimvečjih oddelkov in skupin in s tem finančno racionalnejšo šolsko mrežo, toda cena za to je prej ali slej nižja kakovost pedagoškega dela. Za mrežo javnih šol v Sloveniji bi bilo slabo, če bi dosledno uveljavljali takšen sistem financiranja, saj bi morali ukinjati podružnične osnovne šole, manjše obmejne osnovne šole, pa tudi srednje šole z zelo majhnim številom oddelkov, na primer tiste v manjših obmejnih središčih, kot sta Tolmin ali Črnomelj," pravi Šebartova. Vprašanje je seveda, ali je takšno zapiranje javnih šol nujno tragično. Tu so mnenja različna. Merc pravi, da pregled števila otrok v posameznih šolah kaže, da jih je nekaj treba nujno ukiniti, ker so premajhne in zato zanič. "Majhna šola z malo otroki in malo oddelki je po strokovni plati slaba. Ukinjanja se vsi ministri bojijo, lokalni politiki pa tega seveda tudi ne marajo, zaradi česar bomo v nekaterih krajih kmalu imeli šole brez otrok." Mercu se zdi smiselna tudi racionalizacija šolske administracije s povezovanjem vzgojno-izobraževalnih zavodov v centre. "Zaradi liberalističnih idej in sprememb zakonodaje so postale sedanje šole prave male upravne enote, ki izdajajo listine, se ukvarjajo z upravnimi postopki in celo izrekajo kazni po zakonu o upravnem postopku. Zadeva se stopnjuje, ker se temu ne upre nihče in ker šolski birokrati, predvsem ravnatelji, pa tudi nekateri učitelji v tem vidijo potrditev svoje formalne moči."

Toda vprašanje je, ali bo šolstvo z združevanjem v centre kaj dosti prihranilo. Treba je namreč vedeti, da imamo v Sloveniji že zdaj pet tovrstnih centrov ali skupnosti šol, ki za več zavodov hkrati opravljajo računovodske storitve in pravno svetovanje. Vsi ti centri zadnji dve leti pospešeno hirajo, ker država ni poskrbela za to, da bi jim bile šole sposobne plačevati storitve. Poleg tega tudi ni mogoče reči, da je v kadrovskem smislu prišlo do bistvene racionalizacije. Skupnost osnovnih šol Domžale je v najboljših časih zaposlovala 15 računovodij, pravnih svetovalcev in drugega administrativnega osebja, ki so storitve nudili 18 zavodom, od tega enajstim osnovnim šolam in dvema vrtcema. Če bi šole in vrtci to delo opravljali sami, bi vsi skupaj potrebovali kakšne tri dodatne uslužbence, to pa je tako malenkosten prihranek, da se zastavlja vprašanje o smiselnosti povezovanja v centre. Še bolj problematično je, da naj bi tovrstni centri poleg skupne tehnične in administrativne službe združevali tudi funkcijo svetovalne službe iz posameznih šol. "V literaturi velja, da je povezovanje v velike centre vprašljivo. Obsežni centri so lahko gnezdo nejasnih razmerij, majhne odgovornosti in hierarhične organiziranosti, hkrati pa je tako organizirano strokovno delo običajno manj kakovostno," opozarja Šebartova.

Zasebno na račun javnega?

A še bolj kot glavarina javnost razburja predlog o stoodstotnem financiranju zasebnih šol, še posebej, če bo šlo izdatnejše financiranje na račun javnega šolstva. Minister Zver se očitka brani, češ da naj bi iz proračuna za dvig sofinanciranja zasebnih šol namenili približno 250.000 evrov letno, kar je zelo majhen delež celotnega letnega šolskega proračuna, ki znaša 1,1 milijarde evrov. Poleg tega namerava ministrstvo do leta 2013 v razvoj javnega šolstva vložiti dodatnih 25 milijonov evrov na leto. Vse to se sliši spodbudno. Toda Štrukelj postavlja logično vprašanje: kako lahko minister ve, koliko denarja bo šlo za stoodstotno financiranje zasebnih šol, če danes ne ve niti tega, koliko zasebnih šol bo ustanovljenih?! Poleg tega je treba vedeti, da Slovenija že zdaj spada med države, ki zasebno šolstvo finančno dokaj izdatno podpirajo, zato se pri dvigu deleža ni mogoče sklicevati na tujino.

Po mnenju Šebartove je dilema o tem, ali imeti zasebne šole ali ne, presežena že z zakonodajo leta 1996. To pa ne pomeni, da zasebno šolstvo vsebinsko lahko nadomešča javno. "Javne šole so prostor skupnega življenja vseh otrok, zato mora država poskrbeti za kakovostno mrežo javnih šol, ki je na voljo vsem učencem in v kateri si ti lahko pridobijo kakovostno izobrazbo. Zasebne šole pa prispevajo k zagotavljanju pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z njihovim religioznim, filozofskim ali nekim drugim prepričanjem." Zasebne šole so lahko dopolnitev, nikakor pa se ne smejo ustanavljati kot konkurenca javnim šolam, še posebej ne na ravni obveznega šolstva. A prav to je očitno cilj ministra Zvera, saj je še pred kratkim govoril o nedopustnem monopolu javnega šolstva in o tem, da bi rajši plačal Krki ali Gorenju sto odstotkov za to, da izobrazijo in usposobijo ustrezne kadre, kot pa kaki okosteneli in zbirokratizirani javni šoli. "Argument, da bodo zasebne šole, če bodo polno financirane iz javnih sredstev, dostopne vsem, vključno z otroki manj premožnih staršev, na daljši rok ne vzdrži," opozarja Šebartova in dodaja: "Če je mest v kakovostnih zasebnih šolah manj od povpraševanja, je izbor verjetno odvisen od učnega uspeha. Pri tem so učenci iz kulturno in socialno bolj spodbudnega okolja dokazano uspešnejši, v veliki meri prav zaradi vložka v izobraževanje, ki si ga lahko privoščijo njihovi starši. Če bi s tem finančno osiromašili javno šolstvo in bi imele zasebne šole ustreznejše materialne možnosti, boljše učitelje in bi omogočale kakovostnejši izobrazbo, bi se hitro zgodilo, da bi se v zasebne vpisovali najboljši učenci, ostalim pa bi bile na voljo manj kakovostne javne šole."

V Sloveniji trenutno deluje 18 zasebnih vrtcev in šest zasebnih šol, ki jih sofinancira država. Večino so jih ustanovile katoliške župnije, redovi in nadškofije. Po zakonodaji iz leta 1996 se program zasebnih šol financira 85-odstotno. Toda hkrati je bilo že takrat sprejeto določilo, po katerem se šole, ki so bile ustanovljene pred letom 1996, še naprej financirajo 100-odstotno. Tako se danes v 85-odstotnem deležu financirajo Euro šola Ljubljana, Waldorfska gimnazija v Ljubljani in Waldorfska osnovna šola v Mariboru ter Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška v Mariboru. V 100-odstotnem deležu pa se financirajo ljubljanska, želimeljska in vipavska škofijska gimnazija ter Waldorfska osnovna šola v Ljubljani. Po novem naj bi bile vse zasebne šole izenačene, kar pomeni, da bo država vse sofinancirala 100-odstotno. To pa ne pomeni, da bodo zasebne šole glede finančne skrbi države povsem izenačene z javnimi šolami. Država namreč zasebnim šolam financira le program, torej učiteljske plače in osnovne materialne stroške, kot so voda, ogrevanje in elektrika. Ustanovitelji zasebnih šol pa morajo sami zagotoviti denar za prostore, opremo in investicije. Šole si zato pomagajo s šolninami, ki jim rajši rečejo prispevek za nadstandard. Višina prispevka se od šole do šole razlikuje. Na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu prispevek znaša 70 evrov mesečno, na škofijski gimnaziji v Mariboru dobrih 40 evrov, na waldofski šoli pa med 35 in 110 evrov mesečno. Ker se minister Zver želi izogniti očitkom o uvajanju elitizma, bo zasebnim šolam zaračunavanje šolnin po novem prepovedal.

To pa seveda ne pomeni, da zasebne šole ne bodo mogle še naprej zaračunavati prispevka za nadstandard, ki bo lahko tudi bistveno višji, kot je danes. Ministrstvo tega ne more preprečiti, saj bi moralo sicer enak vatel uporabiti tudi pri javnih šolah. Tudi javne šole imajo namreč ustanovljene posebne sklade, kamor starši vplačujejo prispevke za nadstandard, res pa je, da so ti prispevki bistveno nižji kot na zasebnih šolah. Poglejmo primer ljubljanske gimnazije Poljane. V letošnjem šolskem letu je prispevek za nadstandard znašal 50 evrov na učenca, kar so starši plačali v treh obrokih. Ravnatelj Bojan Končan pravi, da prispevek plača približno 70 odstotkov staršev, tistih, ki ga ne plačajo, pa ne terjajo. A kar je še bolj bistveno: v javnih šolah plačilo prispevka ni pogoj za vpis, medtem ko se mu v zasebnih šolah ni mogoče izogniti oziroma le izjemoma, če starši dokažejo, da plačila ne zmorejo. V tem primeru strošek krije šola iz lastnega sklada. Tako škofijska klasična gimnazija v Šentvidu iz lastnega sklada plačuje prispevek za približno petino dijakov.

Čeprav je ukinitev šolnin ob 100-odstotnem financiranju zasebnih šol eden od nujnih pogojev za to, da se vsaj deloma prepreči nadaljnje razslojevanje otrok, se je treba hkrati zavedati, da bodo tak ukrep preživele samo tiste zasebne šole, ki imajo za seboj finančno močnega ustanovitelja, to pa so predvsem katoliške šole. Ostale zasebne šole, ki delajo po posebnih pedagoških metodah, bodo zaradi odprave šolnin hirale ali pa sploh ne bodo nikoli ustanovljene.