Vsi nismo Danilo Slivnik

Tisti, ki pravijo, da mediji niso za to, da pišejo o medijih, se ne motijo. Naloga medijev ni pranje umazanega perila ali nagajanje konkurenci, pač pa obveščanje javnosti. Težava pa nastane, ko opisovanje medijske resničnosti postane družbeno relevantno, ko dobi dogajanje v medijih titulo newsworthy, kakor to radi imenujejo uredniki v tujih medijskih hišah. Če kakšen medij zapusti novinar vestičar, to verjetno ni informacija, ki bi zanimala vso Slovenijo. Če se prodaja malo zmanjša ali če se spremeni logotip, tudi ne. Drugače pa je, kadar se v mediju ali pa na celotnem medijskem prostoru dogajajo tektonski premiki. Če osrednji, najvplivnejši slovenski medij zaradi politike korigira uredniško politiko, če odpušča novinarje, ki se političnemu, ne uredniškemu pritisku upirajo, in če pri tem obstaja velika verjetnost, da se krši medijska in delovnopravna zakonodaja, in navsezadnje, če obstajajo črne liste medijev, v katerih vlada odsvetuje oglaševanje ... Takrat mediji postanejo predmet novinarske obdelave.

Dvajsetega aprila je sedem novinarskih organizacij, med njimi tudi Evropska zveza novinarjev s sedežem v Bruslju, spisalo izjavo zaradi predčasnega odpoklica dveh dopisnikov. "Predčasni odpoklic dveh Delovih dopisnikov in uvedba postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi sta samo najbolj izpostavljena primera vse hujših pritiskov in cenzure, s katerimi se soočajo novinarji in novinarke v Sloveniji, ne le v Delovih, ampak tudi v drugih uredništvih," med drugim piše v izjavi, ki opozarja na kršenje pravice javnosti do obveščenosti, ki se zaradi pritiskov najprej oblasti, posledično pa tudi kapitala, pojavlja v Sloveniji.

Pri Delu očitke seveda zavračajo. Predsednik uprave družbe Danilo Slivnik, človek, ki je, kakor pravi sam, v svoji poklicni karieri prehodil dolgo pot od navadnega novinarja do dopisnika, urednika, šefa uprave (vmes pa je še malo kandidiral na volitvah), je v zadnji Sobotni prilogi razdelal tezo, da je obračun na medijskem prizorišču pravzaprav posledica historičnega levičarstva, ujetega v slovenski medijski prostor, da gre za boj za bralce, ostanek svinčenih časov, nepotrebno ideologizacijo in napad na uspešen medijski projekt. Za očitki o kršenju novinarske avtonomije se skrivajo drugačni razlogi. Slivnik je sicer v intervjuju za Mladino oktobra 2005 dejal, da v Delu ne bo objavljal svojih člankov, pa je besedo snedel že nekajkrat. A to mu lahko oprostimo. Kako in na kakšen način si šef uprave Dela predstavlja novinarski poklic, pa je najbolje demonstriral sam, ko je pred tedni na okrogli mizi o tehnologiji obvladovanja medijskega prostora javno pozval novinarja Dnevnika Roka Praprotnika, naj razkrije osebo, ki mu je pomagala sestaviti zgodbo o nenavadnih vladnih aktivnostih v Slovenski obveščevalni službi. Slivnik bi moral kot izkušen novinarski maček vedeti, da je varovanje vira eno temeljnih novinarskih pravil, javna zahteva, naj kdo razkrije svoj vir, pa ni samo vprašanje olike, pač pa tudi vprašanje novinarske etike.

Zgolj še eden iz množice primerov. Ta je svež. V Jani, družinski reviji, ki je edicija Dela Revij, podjetja, ki razen imena nima nobene zveze z družbo Delo, d. d., je njena londonska kolumnistka Jana Valenčič zapisala nekaj besed o Danilu Slivniku, nekdanjem članu Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, ki svojim novinarjem pravi, da so slabi. "Ob tej samokritiki vodilnega moža predlagam svoji mami, naj zaradi pomanjkanja kakovosti odpove naročnino Dela in zahteva še vračilo za nazaj. Edini meni znan britanski zgled, da je šef, neki Ratner, kritiziral lastno blago, se je končal tako, da so ga lastniki v trenutku odstavili, njegovo ime pa je postalo pojem za poslovni kiks." Gerald Ratner je mogoče naredil veliko škodo draguljarskemu podjetju, Jana Valenčič pa je zaradi svojega članka na dom dobila pismo Danila Slivnika. Valenčičeva namreč občasno že 14 let sodeluje z Delom, sedaj pa je zaradi kolumne v Jani izgubila pogodbo. Hm, kaj se pravzaprav dogaja pri največjem časopisu, če šefa uprave zmoti že navadna kolumna?

A Slivnik je ena plat zgodbe. Druga pa je oblast. In kaj na očitke o političnem pritisku pravi oblast? Nič. Slovenska oblast je tiho. Molči ministrstvo za kulturo, ki sta ga sindikat in aktiv novinarjev Dela pozvala, naj ustavi kratenje novinarske svobode. Ministrstvo za kulturo se prav tako še ni odzvalo na skoraj mesec dni staro izjavo evropskega novinarskega združenja o pritiskih na novinarje v Sloveniji. In jasno, odzvali se niso niti poslanci s kakšnim izrednim zasedanjem o množičnih kršitvah medijske svobode.

Slovenska politika molči, s tujino pa je drugače. Nekatera veleposlaništva so na okroglo mizo o tehnologiji obvladovanja medijev poslala svoje predstavnike. In ti so si opažanja vestno zapisovali. Informacija o obvladovanju slovenskih medijev je prestopila meje Slovenije, ne potuje samo po novičarskih kanalih, pač pa tudi z diplomatsko pošto.

Tisti, ki pravijo, da je za ogrožanje novinarske svobode kriv novinarski kolektiv sam, ker je molčal, ko so ga najedale vse oblasti do sedaj, imajo morda prav samo deloma. Svobode je res toliko, kot si je novinarji vzamejo, vendar so bili nekoč pritiski bistveno manj intenzivni in manj brutalni, kot so danes.