Šturmova dokončna rešitev

Realna je zaskrbljenost, da vlada predvideva vračanje premoženja, ki bi ga morala avstrijskim državljanom na podlagi Avstrijske državne pogodbe poplačati Avstrija sama.

Čeprav je bil zakon o denacionalizaciji sprejet že konec leta 1991, so številni zahtevki tudi po dobrih petnajstih letih še vedno nerešeni. Minister za pravosodje Lovro Šturm se je zato odločil, da bo gordijski vozel presekal na silo - pa naj stane, kolikor hoče. V ta namen so na ministrstvu pripravili predlog zakona o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja, ki ga bo vlada obravnavala maja, državni zbor pa naj bi ga potrdil še pred poletnimi parlamentarnimi počitnicami. Že kratek pregled besedila razkrije, da se s predlaganim zakonom korenito posega v dosedanjo prakso. Onemogočeno bo vsako, tudi najmanjše proceduralno zavlačevanje postopkov, podržavljeno premoženje pa se bo skušalo vrniti čimvečjemu številu vlagateljev zahtevkov. "Ni več pomembno, ali so bila stališča o nekaterih vprašanjih, posameznih institutih in vsebinskih rešitvah zakona o denacionalizaciji različna. Sedaj je v ospredju njegova dokončna uveljavitev, ker neizvedba denacionalizacije ne ogroža le načel pravne države, temveč povzroča tudi veliko materialno škodo. S premoženjem, ki je predmet postopkov denacionalizacije, nihče ne gospodari kot dober gospodar," je med drugim zapisano v uvodu zakona.

Takšna velikodušnost je še posebej pomenljiva, ker je Slovenija pri izvedbi denacionalizacije že doslej veljala za eno bolj radodarnih evropskih držav. Naj za primerjavo navedemo Nemčijo. Tam je bila denacionalizacija izvedena z vračanjem v naravi ali s plačilom odškodnine, pri čemer pa se zemlja in gozdovi državnih podjetij niso vračali. Večja podjetja so se denacionalizirala le pod pogojem, da so lastniki zagotovili uspešno nadaljevanje proizvodnje in ohranitev delovnih mest. Odškodnina pa nikoli ni bila popolna, temveč se je zaradi upoštevanja načela socialne države izplačevala po degresivni lestvici. Še ostrejša je bila Madžarska, saj tam denacionalizacije v naravi praviloma ni bilo, za podržavljeno premoženje pa se je priznavala le odškodnina po zelo strmi degresivni lestvici. Pri nas je bilo omejitev pri vračilu že doslej zelo malo, po novem pa jih bo še manj.

Čeprav na ministrstvu za pravosodje trdijo, da ne uvajajo novih upravičencev, pač pa rešujejo le nekatere dosedanje nejasnosti, ki so omogočale nedopustno zavlačevanje, to ne drži povsem. Po novem bodo namreč zahtevke lahko uveljavili tudi mnogi tisti, ki tega doslej niso mogli. Še več. Dovoljena bo celo obnova nekaterih že pravnomočno zaključenih primerov. To za državni proračun brez dvoma pomeni nove finančne obveznosti, tudi če na ministrstvu trdijo drugače.

Vladna velikodušnost

Da za dokončno rešitev denacionalizacijskega vprašanja nobena žrtev ni prevelika, je postalo jasno že pred dvema tednoma, ko je vlada sprejela sklep, s katerim je vodstvu Slovenske odškodninske družbe naročila, da "zaradi načela ekonomičnosti postopkov in hitrejšega zaključka postopkov denacionalizacije" umakne vsa pravna sredstva zoper odločitve upravnih organov oziroma sodišč, če je sporna vrednost podržavljenega premoženja po izpodbijani odločbi manjša ali enaka znesku 3000 nekdanjih nemških mark (približno 1500 evrov). Hkrati pa je odškodninski družbi naročila, da v istih primerih iz istih razlogov ne vlaga pritožb. To poenostavljeno pomeni, da mora odškodninska družba avtomatično poplačati vse zahtevke, ki so manjši od 3000 nekdanjih nemških mark, ne glede na njihovo upravičenost. Vlada se je za tak ukrep odločila, ker vodenje vsakega denacionalizacijskega postopka v vseh fazah do upravne odločbe oziroma sodbe v upravnem sporu proračun stane med pet do deset tisoč evrov. Skrajšanje oziroma zaključek denacionalizacijskih postopkov torej pomeni potencialno zmanjšanje obremenitve državnega proračuna.

Ta argument bi bil morda prepričljiv, če bi vlada razpolagala s podatkom, koliko je vseh zahtevkov, ki so manjši od 3000 nekdanjih nemških mark. Toda na uradu vlade za komuniciranje tega podatka nimajo, prav tako pa podatka nima niti ministrstvo za pravosodje. To pomeni, da je vlada ukrep sprejela, ne da bi vedela, kakšne bodo njegove finančne posledice. Ne smemo namreč pozabiti, da lahko posamezni upravičenec uveljavlja tudi več sto tovrstnih majhnih zahtevkov. Lahko se torej izkaže, da bodo na koncu stroški za državo višji od predvidenega prihranka.

Zadeva pa ima še eno sporno razsežnost. Neuradno smo izvedeli, da naj bi bilo uslužbencem odškodninske družbe zagroženo, da bodo proti njim sproženi disciplinski ukrepi, če vladnega navodila ne bodo spoštovali. Ko smo podatek preverjali na uradu vlade za komuniciranje, smo dobili le skop odgovor: "Disciplinski postopek je zoper javnega uslužbenca mogoče začeti le iz razlogov, ki so navedeni v zakonu."

Sicer pa to ni edini ukrep, ki ga je vlada 12. aprila sprejela zato, da bi pospešila izvajanje denacionalizacije. Tako je na primer ministrstvu za javno upravo naročila, da mora v roku petnajstih dni ministrstvu za kulturo iz upravnih enot zagotoviti dvanajst dodatnih javnih uslužbencev za potrebe pospešitve denacionalizacijskih zahtevkov na prvi stopnji odločanja. Poleg tega morajo ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo, kulturo in okolje reševanje denacionalizacijskih zahtevkov pospešiti z notranjo reorganizacijo, s pogodbenim delom, povečanim obsegom dela in projektnim delom. Pri čemer morajo za uslužbence, ki se ukvarjajo s temi postopki, zagotoviti dodatna sredstva za plačilo za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost.

Žrtve dokončne rešitve

Toda bistvenega pospeška denacionalizaciji ne bodo dali vladni sklepi, pač pa predlagani zakon o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja. Ta namreč prinaša cel kup novosti. Če je doslej veljajo pravilo, da se denacionalizacijski zahtevki obravnavajo prednostno, bodo z novim zakonom določeni roki, do kdaj je postopke treba končati. Tako bo moral vsak organ, ki na katerikoli stopnji odloča o vrnitvi podržavljenega premoženja, torej tako upravni organi kot sodišča, odločitev sprejeti najpozneje v treh mesecih.

Takšna določba je zaradi dosedanjega poteka postopkov vsebinsko morda sicer razumljiva, a globoko vprašljiva. Sodna veja oblasti je namreč po ustavi neodvisna, zato je skrajno nenavadno, da bi ji tempo odločanja odrejali izvršna in zakonodajna oblast. To pa še zdaleč ni edina težava. Eden najbolj vprašljivih členov zakona je tisti, ki na novo ureja položaj tistih upravičencev, ki jim je bilo premoženje odvzeto po odloku Avnoja novembra leta 1944, ali ga je odvzel okupator, oziroma je bilo pozneje zaseženo s kazensko sodbo. Med vračanjem premoženja so namreč sodišča ugotovila, da v takšnih primerih s kazensko sodbo odvzetega premoženja ni mogoče vrniti, saj je bilo odvzeto že pred nacionalizacijo. Zato so se upravičenci, ki so zahtevali vračilo po zakonu o izvajanju kazenskih sankcij, znašli v slabšem položaju od onih, ki so vračilo zahtevali po zakonu o denacionalizaciji. Po novem bo za tovrstne primere določeno, da sodišče v soglasju z vlagateljem zahtevka sodni postopek ustavi in zadevo odstopi upravnemu organu prve stopnje, da o njej odloči po zakonu o denacionalizaciji. Na ministrstvu za pravosodje trdijo, da je ureditev tega vprašanja nujna, ker je bila dosedanja sodna praksa neenotna, zaradi česar so bili posamezni upravičenci v neenakopravnem položaju, to pa je bilo v nasprotju z ustavo.

Z zakonom naj bi se torej le odpravila dvotirnost postopkov. Toda ali je stvar res tako preprosta? Vprašanje. Po najbolj črnem scenariju bo morala slovenska država premoženje vrniti tudi mnogim danes tujim državljanom, ki so med vojno živeli v Sloveniji in sodelovali z okupatorjem. Nekateri celo trdijo, da 5. člen omogoča vračilo premoženja italijanskim optantom. Če to drži, potem res ni več jasno, v čigavem interesu sploh dela Janševa vlada.

Tu pa se zgodba še ne konča. Predlog zakona omejuje tudi možnost ugovarjanja tistim, ki uveljavljajo svoja vlaganja, zlasti gozdna gospodarstva, in tistim, ki uveljavljajo lastninsko pravico na stanovanjih v stavbah, ki so predmet vračanja. Ti po novem ne bodo imeli prav nobene besede več. Njihove, čeprav pogosto upravičene zahteve, se bodo reševale šele po prenosu premoženja na denacionalizacijskega upravičenca. Ali če zadevo poenostavimo: zakon kot enega izmed glavnih krivcev za zavlačevanje navaja na primer državljane, ki so si pred tranzicijo zgradili podstrešna stanovanja, na katerih so pridobili lastninsko pravico. Ker teh stanovanj niso mogli vpisati v zemljiško knjigo, so morali svoje zahtevke uveljavljati v denacionalizacijskih postopkih. Z novim zakonom naj bi to prakso prekinili tako, da bi se denacionalizacijskim upravičencem najprej vrnilo premoženje, šele nato pa bi lastniki stanovanj in najemniki prostorov uveljavljali svoje pravice v sodnih sporih. Po mnenju predsednice Združenja najemnikov Slovenije Tanje Šarec ta sprememba postopkov ne bo skrajšala, pač pa jih bo zagotovo podaljšala. "Novi zakon bo tako še dodano prizadel številne slovenske družine, in to kljub deklarativnemu načelu in izrecnim navodilom mednarodne skupnosti, da denacionalizacija ne sme prizadeti pravic in interesov posameznikov, ki so ob začetku tranzicije v dobri veri posedovali nekoč podržavljene nepremičnine." Treba je vedeti, da najemniki poslovnih prostorov in stanovanj že doslej niso mogli sodelovati v postopkih denacionalizacije in predstavljati dejstev ter predložiti dokaze, s katerimi bi lahko zavarovali svoje pravice in izkazovali neupravičenost denacionalizacijskih zahtevkov v številnih posamičnih primerih. Upravni organi in upravno sodstvo so jim namreč dosledno zavračali pravico, da se vključijo v denacionalizacijske postopke.

Leta 1998 je sprememba zakona sicer uvedla možnost uveljavitve vlaganj v poslovne prostore in stanovanja, vendar so občinski uradniki ljudi prepričevali, naj od te zahteve odstopijo, ker bodo povračila minimalna. In večina se je pustila prepričati. Pozneje se je izkazalo, da so vračila res majhna, saj se najemnikom priznava le 12-odstotna vrednost vlaganj, pa še to dobijo plačano po dolgotrajnih sodnih postopkih. A po novem zakonu bodo zadeve še slabše, saj bo izključitev najemnikov izpeljana do popolnosti. Še bolj pa so v združenju najemnikov ogorčeni zato, ker se namerava z novim zakonom uvesti novo pravno sredstvo, t. i. "neprava obnova pravnomočno končanega postopka". To pomeni, da bi nekdanji državljani Slovenije, ki živijo v državah, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, dobili možnost, da obnovijo že pravnomočno končane postopke in uveljavljajo svoje zahtevke. Zakon, ki naj bi torej dokončno končal poldrugo desetletje dolgo vračanje neupravičeno odvzetega premoženja, bo resnici ponovno odprl kar nekaj že končanih primerov. Po mnenju Šarčeve to ne pomeni hitrega končanja postopkov, kot želi ministrstvo, pač pa prav nasprotno - da se bodo postopki vlekli v nedogled. "Pripravljalci sprememb se niso niti poskušali ozreti na dejanske probleme slovenske denacionalizacije, temveč nameravajo širiti krog upravičencev in tako omogočiti odpiranje novih postopkov. Pri tem bodo predlagane spremembe še dodatno omejile že tako okleščene procesne in materialne pravice prizadetih najemnikov poslovnih prostorov in stanovanj," so predstavniki Združenja najemnikov Slovenije in Društva najemnikov poslovnih prostorov Slovenije pred kratkim opozorili v protestnem pismu, ki so ga naslovili tako na predsednika države in predsednika vlade kot tudi na poslance državnega zbora in varuhinjo človekovih pravic. Za zdaj jim ni odgovoril še nihče.