Samopašne ovce

Pravzaprav je zelo žalostno, da se ob sprejemanju Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011 - gre za prvi samostojni jezikovnopolitični program v več kot tisočletni zgodovini slovenske jezikovne skupnosti - v javnosti govori skoraj samo o eni točki, čeprav jih program vsebuje več kot sto. Natančneje: govori in piše se o točki h) 9. cilja IV. področja resolucije. Imenuje se Poskusi z govorno sinhronizacijo tujih filmov. Naloga pod to točko se glasi: "postopna pomnožitev 'poskusov' z uspešnicami za odrasle, ne le za otroke. Nosilec: MzK. Izvajalci: Slovenski filmski inštitut, distributerji. Rok: 2008. Proračun: da". Kaj naj bi pomenil poskus, z narekovaji ali brez, nam dokument ne pove. Za to nalogo resolucija predvideva 250.375 € v letih 2008 in 2009 (torej se roka ne bodo držali...). 208.646 € bomo temu namenili davkoplačevalci, 41.729 € pa bo priteklo iz skrivnostnih "dodatnih zasebnih virov". Pravijo, da se vse vrti okoli denarja. Pa se zavrtimo.

Enaka vsota denarja kot za poskuse sinhronizacije je npr. namenjena točki Izvajanje študijskega programa 'Specialistični študij konferenčnega tolmačenja' oziroma v prenovljenih bolonjskih programih magistrskega študijskega programa "Tolmačenje". Nekaj bo primaknila tudi Evropska komisija. Resolucija je pri tej točki zelo daljnovidna, saj, kot kaže, že upošteva smernice predloga novega zakona o visokem šolstvu - ni več avtonomije univerz, ni več paketnega financiranja. Država ponudi denar, univerze planejo na razpis. Desetkrat manjša vsota, torej 25.037 €, je recimo namenjena točki Priprava in izdaja splošnih in specializiranih priročnikov za romščino. Evropski delež ni predviden. Med nalogami so poleg slovarja in slovnice previdene tudi pravorečne vaje na zgoščenki. Le kdo se ne more strinjati s tem, da je pravorečje, nauk o pravilni izgovarjavi romščine, ena ključnih težav, ki jih imajo slovenski Romi pri samopodobi, izobraževanju in vključevanju v javno življenje? Enak denar kot vsem splošnim in specializiranim priročnikom za romščino je namenjen neki drugi točki: Odločno zagovarjanje stališča, da uveljavljanje načela prostega pretoka ne sme izpodkopavati jasne domicilnosti uradnega jezika posamezne države članice ter da ima država pravico do javnih varovalk in mehanizmov za nevtralizacijo negativnih učinkov prostega pretoka (razločevanje med pojmoma 'diskriminatornost na podlagi državljanstva' in 'varovanje in priznavanje jezikovno-kulturne identitete'). Hm. Pred to nalogo bi bilo morda dobro najprej poskrbeti za odločno uveljavljanje stališča, naj bodo slovenska uradna besedila razumljiva. Med nalogami za ta imenitno zapleteni cilj so sicer predvidene tudi poti do tega stališča, vendar je stališče samo, kako praktično, že vnaprej oblikovano (itak ni čisto jasno, kdo je pravzaprav proti, pa to niti ni pomembno). Morda ima zagovarjanje stališč lestvico, ki je finančno ovrednotena, pa za to nismo vedeli? Recimo: rahlo zagovarjanje stališč - 8.345 €. Blago zagovarjanje stališč - 12.518 €. Odločno zagovarjanje stališč - 25.037 €. Ostro zagovarjanje ključnih stališč pa - 834.585 €.

To je namreč toliko, kolikor bo davkoplačevalce stala vsaka od treh najizdatneje ocenjenih postavk jezikovne politike. Ena je Izraba predsedovanja Slovenije Evropski uniji za dejansko uveljavitev gesla o podpori jezikovne raznolikosti (če znam prav razbrati iz opredelitve nalog, je denar dejansko namenjen tolmačenju v slovenščino in iz nje pri dogodkih v zvezi s slovenskim predsedovanjem. Če ste mislili, da bomo Slovenci recimo promovirali tudi jezike avtohtonih in neavtohtonih, novih in starih manjšin v lastni državi in drugih državah EU, ste se ušteli. Bodo že sami poskrbeli zase). Druga najbogatejša programska točka se imenuje Poživitev jezikovnih in drugih stikov z zamejskimi Slovenci. S ciljem in deležem denarja se seveda moramo strinjati. O nalogah pa že lahko podvomimo. "Raba slovenščine pri turističnih, trgovinskih, kulturnih, športnih in drugih stikih s partnerji v zamejstvu" - si bomo torej za rabo slovenščine s slovenskimi partnerji onstran slovenske meje dali izplačevati denarno nagrado? Ali pa bomo lahko zaprosili za tolmača, če se bomo dogovarjali z italijanskim dobaviteljem keramike iz Devina? No, za to itak ne bo ostalo kaj prida denarja, če se bo prednostno izvajala neka druga naloga pod isto programsko točko, "izboljšanje prometnih povezav (Solarji)". Dobra cesta med Čedadom in Tolminom ima res lahko ugodne jezikovnopolitične učinke, ampak gorje državi, ki mora prometno infrastrukturo reševati v programu za jezikovno politiko. Seveda nas zamikajo še velikopoteznejši načrti: kje je neposredna letalska povezava vsaj z Argentino, če že ne tudi z Avstralijo? Morda pa pride tak zračni most na vrsto v naslednjem programu, od l. 2012 do 2017. Tretja in zadnja točka z omenjenim največjim deležem je Popularizacija slovenske knjige in širjenje bralne kulture. Lepo. Sem sodi npr. tudi financiranje za "časopisne priloge tipa "Književni listi". Ne Delovi Književni listi, da se razumemo. Le priloge takega tipa.

Precej manj denarja ima na voljo točka Priprava splošnih in specializiranih priročnikov za slovenščino. Med nalogami so "pravorečje, 'pedagoška' slovnica, frazeološki, sinonimni, terminološki, zgodovinski in dvojezični slovarji, 'mali Slovenski pravopis', zbirke standardiziranih zemljepisnih idr. lastnih imen, obogateni in komentirani katalogi vzorcev besedilnih vrst ipd." Vse to, kar domači in tuji govorci slovenščine že težko čakamo, se bo "postopoma do 2011" nabralo s pomočjo pičlih 104.323 proračunskih €. Malo jezika za malo denarja. Seveda, marsikaj, kar sodi pod pripravljalna dela za vse te izdelke, se skriva tudi pod drugimi programskimi postavkami - toda če se zavedate dejstva, da npr. samo za izdelavo dobrega dvojezičnega slovarja srednjega obsega težko porabite manj od 200.000 €, tudi če ste varčni in imate v ekipi že usposobljene slovaropisce ter javno dostopno jezikovno infrastrukturo, bo vaš nasmeh bolj grenak.

Najbrž ste opazili: nasedli smo resoluciji. Vsebinsko in oblikovno je namreč sestavljena tako nerodno in nespretno, da človeka mimogrede zvabi v past drobnjakarstva in poceni ironiziranja. Za pravo učinkovanje bi moral biti dokument jasnejši, kompaktnejši in seveda vsebinsko veliko bolj premišljen.

Na začetek: zakaj je ravno točka o sinhronizaciji tako odmevna, sicer ne vem, lahko pa poskusim sklepati. Po eni strani to dokazuje, da se slovenska javnost ne zaveda, kaj jezikovna politika sploh je in kaj naj z njo počne. V dokumentu je namreč, kot ste doslej že lahko opazili, veliko več bistveno usodnejših (in dražjih) vsebin od obskurne sinhronizacije, precej vsebin pa ni, čeprav bi tam morale biti - pa se o vsem tem še takorekoč nič ni spregovorilo. Po drugi strani pa sinhronizacija filmov za odrasle dobro prispodablja vso nedorečenost in samovoljnost tega dokumenta, pa tudi ihtavost in donkihotstvo avtorjev. Oni že vedo, kaj je za nas dobro - tudi če se nam na prvi pogled ne zdi tako.

Temeljna filozofija, ki stoji za novim programom jezikovne politike, je znana in preprosta. Gre za filozofijo skrbništva. Slovenski jezik (in seveda z njim slovenski narod) poganja naprej načelo dobrega pastirja. Ta filozofija ima v slovenski jezikovni in narodni skupnosti krepko izročilo. Roditelji in voditelji naroda so vedeli, da brez javnega in knjižnega slovenskega jezika ne bo naroda - že precej pred tem, preden se je slovensko govorečemu ljudstvu začelo sploh sanjati o tem, da lahko postane narod. Bili so časi, ko so v takem razmerju pridobili oboji, izobraženci in ljudstvo - razen seveda tistih izobražencev, ki so bili prezgodaj navajeni večkulturnosti in je niso hoteli zamenjati z enokulturnostjo in enojezičnostjo, pa tistih, ki na Slovenskem niso bili (ali postali) Slovenci; te je povozila zgodovina. Seveda pa so časi obojestranske koristi skrbništva minili. Demokratična družba znanja naj bi pomenila preseganje razlik med izobraženci-voditelji in tistimi, ki kvečjemu prejemajo znanje, plačujejo davke in se držijo stran od javnosti. Skrbništvo, vsaj jezikovno, v sodobnosti prinaša nekaj malega samo eni strani - skrbnikom. Kako si zagotoviti skrbništvo? S povzročanjem strahu.

Nič čudnega, da smo novembra v prvem osnutku resolucije lahko brali tele uvodne misli: "Slovenski geopolitični položaj je za ohranjanje in urejen razvoj domačega jezika neugoden. Demografsko razmeroma šibka jezikovna skupnost je bila v zgodovini pogosto izpostavljena mešanju in vrtinčenju /.../." Aha, neugoden položaj. V državi, vključeni v EU, z državnim in mednarodnim statusom slovenščine, s slovenščino na evrih. Kaj vse bi šele imeli, če bi bil položaj ugoden! Ker je bilo na to formulacijo med strokovnimi odzivi veliko pripomb, so ga avtorji spremenili. V vladno usklajenem osnutku beremo: "Slovenski geopolitični položaj se je za ohranjanje in urejen razvoj domačega jezika izkazal v zgodovini za zelo zahtevnega. Demografsko razmeroma šibka jezikovna skupnost je bila v zgodovini pogosto izpostavljena mešanju in sunkom". In kje je razlika?

Marginalizacija slovenskega nacionalnega programa za jezikovno politiko je žalostna zato, ker je kljub vsem pomanjkljivostim, nedonošenosti, otroškim boleznim, žlehtnobi, pristranskosti, ne upoštevanju stroke in kar je še podobnega, vendarle bistven korak naprej od običajnih marenj, ki smo jih v sodobni slovenski politiki vajeni poslušati o jeziku. Ko je nek nekdanji liberalni in zdaj socialni demokrat pred dobrim letom vladi opozicijsko sitnaril, kdaj da bo že pripravila nacionalni program za jezikovno politiko, ga kot liberalca ni skrbelo, kaj se dogaja s podjetniki, ki ne morejo po svoji volji poimenovati lastnih podjetij (in jim nihče ne zna razumljivo pojasniti, katera imena so pravilno slovenska in katera ne); ni ga (kot socialno čutečega politika) skrbelo, kaj se dogaja s priseljenci, ki ne morejo do znanja slovenščine in hkrati nimajo priložnosti za ohranjanje svojega maternega jezika; ni ga zanimalo, koliko ljudi se zaradi preslabe izobrazbe ali družbene zapostavljenosti ne zmore in ne upa dejavno vključevati v javno sporazumevanje; ni ga skrbelo, zakaj slovenščina po opremljenosti s slovarji in slovnicami zaostaja za skoraj vsemi evropskimi jeziki. Ne, zanimalo ga je, "na kakšen način namerava vlada zaščititi slovenski jezik v času in svetu, v katerem je uporaba tujk postala tako pogosta, da teh tujkov v slovenskem jeziku skoraj več ne opazimo" (navajam po spletnih straneh RTVSLO). Enkrat tujka, zmeraj tujka - če se še tako udomači. Zaščititi, zaščititi in še enkrat zaščititi, pa bo. Podobna jezikovnopolitična strast je l. 2004, sodeč po intervjuju v Žurnalu, po izvolitvi v parlament zagrabila mlado poslanko: "Na državni ravni se bom zavzemala za ohranjanje lepote slovenskega jezika, saj se mi zdi, da je na tem področju storjenega premalo," je oznanila. Škoda, da je niso vprašali, kako se kaj ohranja lepota slovenskega jezika - ga moramo na poseben način sklanjati, spregati, morda s čim mazati? Gotovo bi našla veliko posnemovalk.

Kdo je glavni avtor resolucije? Dr. Janez Dular, človek, ki deluje jezikovnopolitično precej samotno, vsaj na prvi pogled. Vsekakor to velja za obdobje od srede 90-ih let prejšnjega stoletja, ko je kot minister za kulturo začel snovati krovni zakon o slovenščini, do delovanja na položaju direktorja Urada za slovenski jezik, telesa, ki ga je Bajukova ekipa ustanovila s posebno uredbo med svojo kratko vladavino l. 2000. To telo se je po sprejemu Zakona o javni rabi slovenščine l. 2004 preoblikovalo v Sektor za slovenski jezik v okviru kulturnega ministrstva - seveda z istim vodjem. Sektor in vodja se imata sicer možnost, morda celo dolžnost posvetovati s petčlansko ministrsko strokovno komisijo, ki pa po neuradnih informacijah kaj prida vpliva na končno odločanje nima (in je tudi sestavljena po zanimivem ključu - takem, da v njem recimo ni predstavnika ali predstavnice ne ljubljanskega ne koprskega ne goriškega slovenističnega oddelka). Zanimivo je, da resolucija kar mrgoli od predlogov takšnega ali drugačnega demokratičnega usklajevanja jezikovnopolitičnih dejavnosti, ustanavljanja posebnih informativnih in jezikovnorazsojevalnih teles ter podobnega. Hkrati pa nikjer ne omenja dveh jezikovnopolitičnih teles, ki sta v Sloveniji že delovali (nekaj časa celo sorazmerno uspešno, čeprav se to težko natanko meri), vendar ju je nova oblast po volitvah l. 2004 opustila. Parlamentarni delovni skupini za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko, ki je delovala od l. 1994 do 2004, l. 2005 predsednik parlamenta ni podaljšal mandata, češ da skupina ni predvidena s poslovnikom (kar še ne pomeni, da ne bi mogla delovati), na šolskem ministrstvu pa so pustili nemo izzveneti Svet za tuje jezike, ki je bil ustanovljen l. 1999 in je deloval do l. 2004.

Pravzaprav težko ocenimo, ali bo program jezikovne politike štorast korak v pravo smer ali odločen korak vstran. To bomo dokončno izvedeli čez pet let. Zdi pa se, da mnogo preveč temelji na skrbništvu in strahu, da bi bil res učinkovit. Temeljni cilj slovenske jezikovne politike bi lahko - drugače od resolucije ter v nasprotju z običajnimi asociacijami - izrazili takole: namesto tega, da je slovenska sporazumevalna skupnosti sestavljena iz pastirjev in ovc, bi potrebovali samopašne ovce. Take, ki bi se jezikovno in sporazumevalno gledano pasle same in bi hkrati vedele, kaj v določenem trenutku kam paše. A kam bi v takem primeru z vso množico nezaposlenega pastirstva?