Zgrešeno urejanje visokega šolstva

Pred šestimi leti sem se kot predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani ukvarjal tudi z vprašanjem, kakšno vlogo in pomen pripisuje politika visokemu šolstvu v Sloveniji. Proučil sem veliko literature ter izkušnje drugih držav. Raziskave so bile enotne v sklepu, da so naložbe v visoko šolstvo izjemno donosne (v povprečju sedemkrat bolj kot v opremo in nepremičnine) in zato ključne za gospodarsko rast. Gospodarska rast pa je samo ena od posledic dobro delujočega visokega šolstva, saj izjemno vpliva tudi na ostale elemente blaginje prebivalstva (večja samozavest zaradi več znanja, bolj zanimivo delo, več priložnosti, bogatejše kulturno življenje itd.). To so danes razvite države hitro zaznale in začele pospešeno povečevati delež prebivalstva z visoko izobrazbo. Če je bil delež visokošolsko izobraženih takoj po drugi svetovni vojni med 1 % in 2 %, danes študira že okoli 60 % mladih (na Finskem celo 90 %). Seveda je takšna izjemna rast študentov pomenila izreden izziv za vse te države, tako z vidika graditve učinkovitega sistema visokega šolstva kot kadrovsko, prostorsko in seveda finančno. Vsaka je iskala svoj model in bile so različno uspešne.

Po uspešnosti posebej izstopajo ZDA, Velika Britanija in skandinavske države. Vse te države so danes v vrhu razpredelnice gospodarske učinkovitosti. Na področju visokega šolstva so brez dvoma vodilne ZDA, z največjimi letnimi izdatki na študenta in visokim deležem teh izdatkov v BDP (2,7 %), od katerih se polovica financira iz zasebnega sektorja. Meni pa je bil posebej zanimiv primer Finske, ki je zelo drugačen od primera ZDA. Finska se je na nizki stopnji razvoja in v težki krizi v začetku 90. let prejšnjega stoletja neverjetno pogumno odločila, da bo izjemno povečala proračunska sredstva za visoko šolstvo ter raziskave in razvoj. Hkrati se je odločila za razvoj visokokakovostnega sistema visokega šolstva, ki skoraj v celoti temelji na državnem financiranju. To jo je privedlo do tako zavidljivega stanja razvitosti družbe, da jo vsi proučujemo in v veliko elementih posnemamo.

Nasprotno sem za Slovenijo prišel do sklepa, da se visoko šolstvo bistveno premalo razume kot eden najpomembnejših dejavnikov dolgoročnega razvoja družbe. Pri tem sem si pomagal z analizo sistema financiranja visokega šolstva, saj običajno ta dobro odraža razumevanje pomena posameznega področja. Analizo in kritiko sem opisal v članku, njegov povzetek pa je bil objavljen tudi v Sobotni prilogi časnika Delo v letu 2001. V njem sem pokazal, kako neustrezen je ne samo skupni obseg financiranja visokega šolstva, temveč tudi njegova razdelitev. Iz analize je jasno sledilo, da je bilo področje izobraževanja na sploh, znotraj njega pa visokega šolstva, v preteklosti mnogo preveč podvrženo posameznim političnim interesom in premalo strokovnim argumentom.

Vendar se je politika do visokega šolstva z velikimi težavami in tudi odpori začela zelo počasi spreminjati že pred tem (npr. z večanjem avtonomije univerz) in spremembe so se celo nekoliko pospešile po analizi. Uveljavil se je nov "kosovni" sistem financiranja visokega šolstva, ki je začel zelo postopno odpravljati nesorazmerja v razdelitvi sredstev. Hkrati je novi sistem financiranja povečal avtonomijo in s tem tudi odgovornost visokošolskih institucij, da ponudijo programe, ki bodo pritegnili študente. Vlada je tudi določila, da se mora delež proračunskih sredstev za visoko šolstvo v BDP vsaj ohranjati, če ne celo večati. Do sredine leta 2004 pa je bil uzakonjen bolonjski sistem študija, čeprav ne brez težav in v določenih delih po mojem mnenju tudi ne povsem logično.

Omenjene spremembe sicer niso bistveno spreminjale neustreznega stanja, vendar so začele premike v bolj ustrezni smeri. Žal pa jim je sledil preobrat, ki po mojem mnenju spet pelje v stanje, ko politični argumenti prevladujejo. Prostor za tekst je seveda preveč omejen, da bi lahko celovito prikazal problematiko, zato se bom posvetil samo trem področjem: bolonjskemu sistemu študija, organiziranju visokošolskega sektorja in financiranju.

Zgrešena bolonja

Res je, da je bil bolonjski sistem študija s svojimi načeli predvsem odločitev na najvišji evropski in pozneje tudi slovenski politični ravni z večjim ali manjšim nasprotovanjem akademskih krogov. Z njim se poskuša doseči bolj poenoten in zato povezan evropski visokošolski prostor, ki bo konkurenčen drugim, predvsem pa tistemu v ZDA. Od akademskih institucij zahteva večjo učinkovitost s skrajšanjem študija, večjo kakovost in bolj prilagojeno ponudbo programov potrebam družbe. Čeprav ugovori, da s skrajševanjem študija ne moremo doseči višje kakovosti, v posameznih primerih lahko držijo, menim, da so rezerve precejšnje.

Iz osebnih izkušenj, ko sem živel v ZDA, vem, da je znanje, ki ga dobijo osnovnošolci in srednješolci v Evropi, mnogo večje kot v ZDA. To potrjujejo tudi mednarodne primerjave. Raven podanega znanja se je na teh dveh stopnjah v zadnjih petnajstih letih v Evropi še izredno zvišala. Tako je pri starih visokošolskih programih predpostavljena raven znanja za začetek študija na visokošolski ravni velikokrat prenizka in se ponavlja srednješolska snov ali pa se začnejo predmeti predavati na ravni premajhne zahtevnosti. Poleg tega se je ista snov ponekod podajala pri različnih predmetih programa, velikokrat pa se je ponavljala dodiplomska snov na magistrskih študijih. Skratka, skrajšanje študija (npr. s 6 na 5 let) ob podobnem obsegu snovi je največkrat možno, z uporabo najsodobnejših pedagoških metod se lahko dvigne kakovost študija, z izbirnostjo pa se bolje prilagaja potrebam in željam. Na takšnih osnovah so, na primer, uvedli bolonjski sistem Skandinavci. Prehod na bolonjski sistem študija sem zato videl predvsem kot veliko priložnost, da postanemo mednarodno še bolj konkurenčni.

Slovenija je pri uvedbi bolonjskega sistema študija povsem zgrešila. Prva napaka je bila narejena že v prvi spremembi zakona, ki je uvedla bolonjski sistem. Bolonjski študij je bil opredeljen kot manj vreden od starega dodiplomskega študija. Na primer, pri vpisu diplomantov starih dodiplomskih programov na bolonjski magistrski program se tem oprosti en letnik študija, bolonjskim diplomantom pa ne.

Nadaljnje spremembe zakonodaje so sistem pripeljale do absurda. Zakonodajalec je enostavno diplomantom starih programov priznal za eno stopnjo višjo izobrazbo - diplomanti starih dodiplomski študijev so dejansko postali bolonjski magistri, "stari" magistri pa se lahko kitijo z enako stopnjo izobrazbe kot doktorji znanosti. Rešitev z nazivi je še "boljša", saj so "stari" magistri znanosti, bolonjski pa magistri stroke, pri starih je mag. pred imenom, pri novih pa za imenom in po zakonu se v tuje jezike ti nazivi ne prevajajo (ker seveda tujci tega ne bi razumeli).

Skratka, z "dekretom" smo vsem državljanom Slovenije s staro univerzitetno izobrazbo enostavno zvišali naziv. To bi moralo imeti ugodne politične posledice, saj mora biti človek, ki je povišan iz majorja v polkovnika ali celo iz polkovnika v generala, zelo zadovoljen s tistim, ki ga je povišal. Hkrati pa smo degradirali vse mlade, ki jim z bolonjskimi programi ponujamo boljšo izobrazbo. Že tako je njihova prihodnost bolj negotova zaradi staranja prebivalstva in morajo več varčevati za starost, poleg tega dobijo za boljše znanje še nižji naziv in praviloma nižje plače.

Vendar so posledice še hujše. Ker so novi in boljši bolonjski programi po zakonu manj vredni, ponujamo še vedno tudi stare, slabše programe. Države EU tekmujejo, katera bo hitreje in bolj učinkovito prešla na bolonjski sistem. Slovenija, ki bo čez približno šest mesecev predsedovala EU, pa ne samo, da krepko zaostaja, staremu sistemu daje celo formalno prednost.

Povedano je le vrh ledene gore, saj je nesmislov še izredno veliko. Naj navedem le dva izmed vseh, ki naše tuje partnerje, ki pa so tudi naši konkurenti, samo čudijo in zabavajo. Še vedno je treba za novi program ali za kakršnokoli spremembo obstoječega programa, na primer spremembo naslova predmeta iz Mednarodne finance v Mednarodne finance 1, speljati dolg postopek, ki ga zaključi Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije. Tak postopek je seveda popoln birokratski nesmisel, in ker traja zelo dolgo, onemogoča hitro prilagajanje programov in spremembe v vsebinah, izvajalcih ipd. Medtem ko naši tuji konkurenti, potem ko so akreditirani kot institucija, tudi letno avtonomno spreminjajo vrsto predmetov in izvajalcev, je naš sistem izjemno tog in drag. Drug tak primer se nanaša na doktorski študij. Za triletni bolonjski doktorski program velja zakonsko določilo, da ima pravico do vpisa vsakdo, ki ima končano staro univerzitetno izobrazbo, ne glede na njegov raziskovalni potencial. Tako se lahko vpiše nekdo, ki je s težavo končal (stari) dodiplomski študij, pa ga univerza ne more zavrniti, če nima že zapolnjenih razpisnih mest. Ne poznam države, kjer bi bilo to mogoče. Mednarodne akreditacije bodo naše univerze in fakultete ob takšnih zakonskih pogojih zelo težko dobile, saj gre za temeljna pravila zagotavljanja kakovosti in učinkovitosti.

Hipoteza domače konkurence

Naslednje kritično področje je organizacija našega visokošolskega prostora. Razvoj gre očitno v smeri čimvečjega števila univerz in posameznih fakultet v javni in zasebni lasti. Običajno se takšen razvoj zagovarja z argumentoma, da je treba obstoječim univerzam vzpostaviti konkurenco in da zasebne šole pripomorejo k dodatnemu financiranju visokega šolstva. Če pustim ob strani posledično zmanjšanje sredstev za obstoječe javne univerze, je ključno vprašanje, ali odgovorni res menijo, da bo v globalnem visokošolskem in raziskovalnem prostoru Slovenija dosegla nujno kakovost in učinkovitost na teh področij s konkurenco na primer med hipotetičnima fakultetama za humanistične vede v Škofji Loki in Celju. V vseh primerljivih evropskih državah, ki sem jih proučeval, so se lotili najprej združevanja najboljših izobraževalnih in raziskovalnih potencialov, ustvarjanja centrov odličnosti ipd. z namenom povečati njihovo učinkovitost, kakovost in s tem mednarodno konkurenčnost. V visokošolski dejavnosti (izobraževalni in raziskovalni) je namreč izredno pomembna ekonomija obsega - konsistentni mednarodno primerljivi rezultati se lahko ustvarjajo le v dovolj velikih skupinah pedagogov-raziskovalcev. Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev pač ne more imeti enake logike doseganja kakovosti kot ogromne ZDA, kjer trg lahko deluje. V Sloveniji to ni mogoče, najboljše visokošolske in raziskovalne institucije morajo konkurirati z najboljšimi tujimi.

Proces reorganizacije teče po dveh poteh. Pri prvi se hitro ustanavljajo nove izobraževalne institucije in počasi z raznimi ukrepi sredstva prerazdeljujejo k njim od obstoječih univerz (predvsem ljubljanske, ki je največja). Druga, bistveno hitrejša pot pa je začrtana z osnutkom novega zakona - razbitje univerz. Oboje bo imelo dolgoročno izredno hude posledice za dejavnost visokega šolstva v Sloveniji. Zamisli spominjajo na želje po razbitju Ljubljanske banke v začetku 90. let, kjer se je uporabljal enak argument. Danes je jasno, da mora NLB v Sloveniji in zunaj nje konkurirati z globalnimi igralci.

Vendar ne morem verjeti, da sta uporabljena argumenta razloga za reorganizacijo. Bojim se, da je v ozadju predvsem motiv zaslužka in ne skrb za kakovosten razvoj dejavnosti visokega šolstva. Mogoče je treba omeniti, da je eden najbogatejših ljudi v Srbiji obogatel kot lastnik zasebne univerze.

"Čudaško" financiranje

Kot sem omenil, so se določena nesorazmerja pri financiranju, npr. med univerzami, med fakultetami iste univerze, znotraj fakultet, začela zelo postopno zmanjševati. Velikih premikov pa še ni bilo, zato so v največji meri še ostala.

V primerjavi z drugimi državami EU Slovenija namenja izobraževanju nadpovprečen delež BDP, vendar sta pri tem pomembni dve značilnosti, ki bistveno vplivata na obseg financiranja visokošolske izobraževalne dejavnosti. Najprej je Slovenija edina država EU, ki po primerljivih podatkih Eurostata za študenta namenja približno toliko sredstev kot za osnovnošolca. Povprečje EU je približno dvakrat toliko sredstev na študenta kot osnovnošolca, v ZDA pa trikrat toliko. Pri tem je porazdelitev sredstev med osnovnošolci bistveno bolj enakomerna kot med študenti, tako da je za določenega študenta (npr. družboslovja, ki jih je največ) namenjenih bistveno manj sredstev kot za najmanj financiranega osnovnošolca. Poleg tega Slovenija relativno večji delež izobraževalnih sredstev namenja socialnim programom (subvencioniranje prehrane, prevozov itd.) in za samo izobraževalno dejavnost študentov ostane bistveno manj.

Edini smiseln odgovor, ki sem ga dobil za to "čudaško" financiranje izobraževanja, je bil, da so za to krivi politični razlogi. Osnovnošolcev je več kot študentov, njihovih staršev volilcev še več, študente pa se pridobi s socialnimi podporami. Očitno se na področju izobraževanja obnašamo bistveno manj strokovno in manj s pogledom v prihodnost, kot v drugih članicah EU.

Osebno menim, da sta v razmerah, ko se je število študentov skokovito večalo in so se realno zmanjševala že tako nizka sredstva na študenta, prvi dve univerzi pravzaprav delali “čudeže”, saj je Slovenija prav z njunimi diplomanti dosegla raven razvite države, njuni študenti pa so konkurenčni kolegom iz tujine. To je jasno razvidno iz rezultatov, ki jih naši študenti dosegajo na izmenjavah in študiju v tujini. Vprašanje pa je, kako dolgo bo to, v vedno slabših razmerah, možno. Bojim se, da bodo posledice takšnega odnosa do visokega šolstva srednjeročno in dolgoročno katastrofalne, saj bo postalo mednarodno popolnoma nekonkurenčno z vsemi negativnimi vplivi na gospodarstvo in širšo družbo.