Jure Trampuš

15. 5. 2007  |  Mladina 19  |  Politika

Dokončno slovo mladoekonomistov

Nekdanji verniki so postali kritiki in sedaj iščejo novega rešitelja

'Pod Janševo vlado sta korupcija in klientelizem dobila pospešek' - Jože P. Damijan, Finance, april 07

'Pod Janševo vlado sta korupcija in klientelizem dobila pospešek' - Jože P. Damijan, Finance, april 07
© Denis Sarkić

Kdo je tisti politik, ki ga ni mogoče zlomiti, ki ima trdo kožo in ki ima jajca? Kdo je tisti politik, ki je sposoben izpeljati gospodarske reforme, ki stoji za mladimi ekonomisti, ki svojih obljub ne bo prelomil? Ta zvezda je Janez Janša in vzhičene besede o njegovi veličini je pred letom in pol izrekel nekdanji minister za razvoj Jože P. Damijan.

Postavimo si še nekaj vprašanj. Kdo vodi vlado, ki obvlada inscenirane, piarovske spektakle brez vsebine in realnih posledic? Kdo je tisti, katerega kariera je polna političnega blefa, katerega vlada je politično kulturo v Sloveniji vrnila nekam pred leto 1990 in je odgovorna, da sta korupcija in klientelizem v Sloveniji dobila pospešek? Tudi ta škodljiva politična kreatura je Janez Janša in tudi te uničujoče besede je o njem napisal njegov nekdanji vernik Jože P. Damijan. Bes prevaranih, razočaranih, zavedenih, naivnih, nepotešenih, tudi tistih, ki na poziciji moči niso uresničili svojih ambicij, pa kakršnekoli so že bile, je navadno zelo velik.

Slepeče sonce

Jože P. Damijan in njegova četica mladoekonomistov sta pred leti zajadrala v slovenski javni prostor. Mladoekonomisti so objavljali predvsem v Financah, pa tudi v drugih medijih in odpirali nova vprašanja. Ali Slovenija potrebuje enotno davčno stopnjo, kako je s fleksibilizacijo trga delovne sile, kaj je s fiksnim tečajem tolarja, kdo bo privatiziral banke, kako reformirati idejo egalitarne socialne države, kako je s konkurenčnostjo, inovativnostjo, do kdaj bodo zdržali dobri makroekonomski rezultati in kaj bo s Slovenijo kasneje? Radikalne rešitve in včasih tudi pocestni jezik so skupini mladih ekonomistov prinesli veliko odmevnost in moč. Z ostrimi kritikami gradualizma, za mnoge prepočasnega, previdnega ekonomskega razvojnega cikla, so načeli Ropovo vlado. In zaveznika našli v Janezu Janši.

Politiku, ki je pred volitvami leta 2004 iskal ideološko paradigmo, s katero bi lahko volivce prepričal, da bo SDS Slovenijo popeljala na novo pot, so mladoekonomisti prišli zelo prav. Tudi ko je na volitvah zmagal, nanje ni pozabil. Nekaj jih je odšlo v vladni strateški svet, eden je postal minister in nastal je vladni program za reforme, ki naj bi povečal blaginjo v Sloveniji. Pot reform je bila zakoličena. A tukaj se je ustavilo. Vlada se je večini napovedanih reformnih ukrepov odpovedala ali pa jih je obrusila, tako da so postali manj radikalni. Janšo je začelo skrbeti javno mnenje, ki je radikalizmu mladoekonomistov nasprotovalo. O vladnem slovesu od reform je Andrej Rus za Mladino pred meseci dejal, da predsednik SDS "pozna samo taktiko, njegov ideološki okvir pa je fleksibilen. Nekaj časa je recimo podpiral Mrkaićevo skupino, ki je ponujala radikalni libertarianizem, ki ga ne najdeš več nikjer razen v akademskih krogih. Kljub radikalnosti ga je v začetku sprejel, a se mu je potem z enako lahkoto odpovedal. Za Janšo je sprejemljivo vse, kar utrjuje oblast."

Janša je na oblasti še vedno kar dobro utrjen, kaj pa se dogaja z mladoekonomisti, kakšno je njihovo razmišljanje in kaj danes menijo o svojem heroju?

Težek kaliber Mrkaić

Mićo Mrkaić je bil prvi izmed mladih ekonomistov, ki mu je Janez Janša nadel titulo vladnega ekonomskega guruja. Postal je predsednik vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, vendar je čez pol leta s položaja odstopil. Po odstopu je v pogovoru za Finance junija 2005 zatrdil, da je pač zbral "dovolj informacij, da vlada ne načrtuje liberalnih reform v takem obsegu, kot bi bilo po mojem prav. Ne bo prodaje bank, ne bo umika države iz podjetij, ne bo prodaje Kada kot portfeljskega vlagatelja." Ker se Mrkaić z Janševo politiko ni strinjal, je odšel. In kot so pokazali naslednji meseci, se v svojih predvidevanjih o gospodarskih potezah vlade ni zmotil.

Razlogi za Mrkaićev odstop s položaja prvega svetovalca vlade (pa tudi z mesta člana nadzornega sveta Petrola in člana Kadove skupščine) pa vseeno niso bili tako preprosti. Janša je imel najmanj dva razloga, da se je znebil nepoboljšljivega zagovornika neoliberalizma. Prvič - Mrkaićev slog in rešitve so v javnosti zbudili glasen odpor, in drugič - Mrkaićevi ekonomski pogledi niso bili skladni z gospodarskim programom SDS. V času, ko je Mrkaić odstopal, ga je doletela še zgodba o svetovalnem podjetju Zenith. Zgolj za osvežitev: Janez Lotrič, nekdanji direktor Petrola, in Mićo Mrkaić sta skupaj ustanovila svetovalno ustanovo, ki je sodelovala s Petrolom. To je seveda nehigienično, v nasprotju s kodeksom upravljanja delniških družb, a Mrkaić je pozneje povedal, da naj bi bil zgodbo o domnevni korupciji v javnost lansiral prav premier Janša, ko je želel z medijsko akcijo diskreditirati nekdanjega zagovornika.

Ekonomist, ki je Janšo nekoč spoštoval, ker ga je "impresioniral s svojo skromnostjo in nedvomno inteligenco", je pred dvema mesecema izdal knjigo. V knjigi, napisani v žaljivem jeziku samovšečnega vseveda, mrgoli biografskih notic, razmišljanj o ekonomiji, o pokvarjenosti novinarjev (Mladinine novinarje je označil za pritlehne pisunčke, za kar se mu iskreno zahvaljujemo, op. p.) in komunistov. Nekaj strani je namenjenih tudi Janezu Janši. Za Mrkaića je premier zelo sporna osebnost. Janša "zares verjame v svojo brezmadežno podobo in se ima za velikega poštenjaka. S tem ko se slepi, si gradi obrambni zid pred razkosanjem lastne osebnosti. Prav zato je Janša izjemno nevaren človek: kljub vsem stvarem, ki jih je do zdaj zagrešil, se ima za zelo moralnega človeka. V resnici pa je prav on eden izmed tistih ljudi brez načel, ki so pripravljeni za nekaj odstotkov glasov več in za ponovni mandat sesanja državnih podjetji v slogu rajnke LDS zamenjati ideologijo, prijatelje in politične pajdaše. Samoprevara pa mu je potrebna zato, da se ne bi psihično sesul - če bi se zavedal globin svojega moralnega propada, bi se verjetno vrgel v brezno!" Mrkaić pravi, da je Janez Janša namesto vloge velikega reformatorja prevzel vlogo provincialnega gradualista z vprašljivim moralnim pedigrejem. In Mrkaić? Sedaj, ko je izgubil vero v Janeza Janšo, se ozira po novih rešiteljih. Pred kratkim je v Financah zapisal, da mu "komunist Borut Pahor" ni povsem antipatičen. "Fant je intelektualno sicer povprečnež, ne ve dobro, kaj govori, in njegovo delovanje nima nikakršne vsebine, samo lupina ga je, je postmoderni politik. Ampak v nasprotju s komunističnimi oblastniki tipa Tone Rop ali komunističnimi "ekonomisti" tipa Maks Tajnikar se mi zdi kar znosen." Seveda samo in le takrat, če bi se Pahor znebil svojih tovarišev in levičarskih skrajnežev.

Kljub prostaški govorici totalnega neoliberalnega absolutista pa Mrkaić ponavlja zgolj tisto, kar drugi trdijo na subtilnejši način. Janez Janša je ideologijo mladih, domnevno po krivici spregledanih neoliberalcev izrabil za to, da je v javnosti ustvarjal vtis priprav na velike spremembe, hkrati pa je za dimno zaveso reformnih pričakovanj izvajal politiko prevzemanja oblasti.

Metamorfoza št. 2

Drugi takšen primer je Jože P. Damijan. Nekdanji minister za razvoj, ki je na tem položaju ostal manj kot sto dni, je nekoč Janšo povzdigoval v višave, danes pa je med njegovimi najglasnejšimi kritiki. Damijan je odstopil iz "osebnih razlogov", pravzaprav zaradi različnih pogledov na privatizacijo NLB, zaradi spora s finančnim ministrom Andrejem Bajukom in zato, ker je tako kot Mrkaić ugotovil, da si je Janševo vlado in ministrsko funkcijo v njej predstavljal napačno. Mimogrede, tudi Damijana je po odstopu doletela specialna vojna, manjša afera zaradi domnevne zlorabe notranjih informacij o načrtovani privatizaciji Telekoma.

Zanimivo je, da Damijan glavnega krivca za sporne vladne poteze (še vedno) ne vidi v Janezu Janši, pač pa v njegovih sodelavcih, v političnem sistemu majhnih pozornosti in uslug, ki naj bi voditelju onemogočal, da vlada tako, kot misli, da je prav. Damijan naj bi še nedavno v neformalnih pogovorih pojasnjeval, da bi Janša reforme že speljal, a so mu to preprečili drugi. Podobno so pred četrt stoletja v teh krajih sicer trdili tudi oboževalci maršala Tita, ko so odgovornost za napake in zločine komunističnega režima pripisovali nižjim uradnikom in pokrajinskim politikom, ne pa velikemu, nepokvarjenemu vodji.

Po slovesu (in neuspešni avanturi na koprski fakulteti) je Damijan v svojih kolumnah začel napadati vlado. Tako je v aprilskih Financah v članku Banditska demokracija zapisal, da je Janša politično kulturo vrnil nekam pred leto 1990. "Največja težava je v tem, da je Janševa vlada še dodatno spervertirala že tako precej perverzne spodbude v tej državi. S popolnim obvladovanjem javne uprave, gospodarstva in medijev je posameznikom težko biti uspešen, če se ne udinjajo oblastnikom. Zato je nenadoma tako zacvetel posel najrazličnejšim "posrednikom", drobnim prevarantom, ki se hvalijo, da poznajo pomembne ljudi iz vladajoče stranke in da lahko poskušajo "pomagati" pri kakšnem poslu, zakonskem predlogu ali službi. Pod Janševo vlado sta korupcija in klientelizem dobila pospešek. Težava diktatur je, da tudi če vrhovni šef morda ni največji lopov, mora svojim podrejenim dovoliti, da kradejo, če želi ohranjati njihovo zvestobo."

Podobno kot Mrkaić je tudi Damijan novo upanje našel v Borutu Pahorju. V politiku, ki je po njegovem za reforme naredil več od vseh vodilnih politikov vladajoče koalicije, v človeku, ki gre med ljudi in za reforme navdušuje množice in ki bi lahko "odpravil stalinistični selekcijski mehanizem izbire "ustreznih" kadrov ne glede na njihovo strokovno usposobljenost". Kot pravi Damijan, Pahor na položaju premiera gotovo ne more biti slabši od Toneta Ropa in Janeza Janše.

Mrkaić in Damijan imata enak problem. Ekonomista, ki sta se neuspešno spustila v politiko, ne vesta, kaj je verodostojnost. Muči ju bolezen salonskih intelektualcev, katerih papirnate teorije se v praksi ne uresničijo. In bolezen zaslepljenih strokovnjakov, političnih konvertitov, ki zamenjajo boga zgolj zato, da pod novim poskušajo znova.

Kdo še zapušča ladjo?

Podobno preobrazbo so doživeli tudi nekateri drugi. Igor Masten, ki je bil nekoč član vladnega strateškega sveta, je maja v Dnevniku zapisal, da Janša kocka s prihodnostjo Slovenije. "Če racionalen človek pretehta enotna opozorila ekonomistov in mednarodnih ustanov na eni strani in izjave politika Janeza Janše na drugi, bo sam poskrbel za lastno pokojninsko varnost, saj se zaveda, da se sladkih besed Janeza Janše v pokoju ne da namazati na kruh in pojesti."

Zaradi spora z mladimi ekonomisti je Janez Janša jeseni 2006 prenovil strateški svet. V njem ni Mrkaića, Damijana, Mastna, Saša Polanca in Janeza Šušteršiča. A tudi s tem svetom ima Janša nekaj težav. Prvega maja je s položaja člana sveta odstopil Matjaž Gantar, predsednik uprave KD Group. Po njegovem naj bi se člani strateškega sveta dobivali v ozkih krogih, pisali analize, a pozabili na komunikacijo z menedžerji. Odstopil je, ker s strateškim svetom pač ni želel več izgubljati časa. Kakšni so pravi razlogi, lahko ugibamo. A velja spomniti, da si Gantar že nekaj časa prizadeva, da bi povečal svoj delež v kateri od slovenskih bank. Za zdaj mu to ni uspelo. Prav tako ni nepomembno, da je Gantar konec leta 2005 vstopil v Delo, imel z njim velike načrte, a po nekaj mesecih priznal, da se iz njega umika. V tistem času je Delo sicer kupovalo Mag.

Janše demonstrativni odstop Matjaža Gantarja ni presenetil. "V zvezi s tem je bilo najbrž nekaj razočaranja pri tistih, ki se ukvarjajo s konkretno ekonomijo in ki so morda pričakovali, da bo to organ, ki bo, ne vem, opravljal podobno funkcijo kot kakšna zbornica ali klub podjetnikov," je na tiskovni konferenci o Gantarjevem odstopu dejal Janša. "Strateški svet se ukvarja z abstraktnimi temami, ne ukvarja se s konkretnimi vprašanji poslovnih odločitev, konkretnimi odločitvami v zvezi s privatizacijo in tako naprej ..."

S slovesom mladih ekonomistov in Matjaža Gantarja je Janez Janša dokončno prekinil reformistično retoriko. Ta se sedaj seli na drugo stran, k Borutu Pahorju in njegovemu alternativnemu vladnemu programu. Povezava med mladoekonomisti in socialdemokrati je Andrej Horvat, nekdanji sekretar na ministrstvu za razvoj in svetovalec Boruta Pahorja, ki je osebni prijatelj mladoekonomistov. Vendar kakšnega pravega, plodnega sodelovanja med njimi in Pahorjem ne bo. Borut Pahor je za mladoekonomiste zgolj tisto, ker je bil nekoč Janez Janša.