Francoski nauki

Francoske predsedniške volitve in zmaga Nicolasa Sarkozyja so pomembna politična preizkušnja ne samo za Francijo in EU, temveč tudi za druge. Za mnoge je politična identiteta novega predsednika nekje med ekonomskim liberalcem in populističnim nacionalistom. Francozi so ga sicer izvolili kot nosilca sprememb, toda ali ga bodo dejansko tudi sprejeli, ko jih bo začel izvajati? Slovenija ni Francija, toda simbolno bo evropsko politično vodstvo leta 2008 predala prav Francozom. Volilno leto bo tedaj pri nas, iz francoske politične kuhinje pa se lahko že danes marsikaj naučimo.

Francoske volitve so najprej pozitiven dokaz, da je mogoče tudi v sodobnem svetu politično aktivirati državo in mobilizirati volilce. Nadpovprečno visoka volilna udeležba je pravo zmagoslavje demokracije. Druga zanimivost je relativna politična avtonomija obeh kandidatov drugega kroga, tako Selogene Royal kot tudi Sarkozyja, od neposredne strankarske mašinerije. Kot politična apostola sprememb sta delovala zunaj strankarskih avtoritet in ideologij, Sarkozy celo izrazito kot anti-Chirac. Tretja značilnost je bila visoka neopredeljivost volilcev do zadnjega trenutka, čeprav je bila marketinška podpora kandidatom izjemna. Lojalnost strankam ni več odločujoča, fluidnost volilcev je velika, nepredvidljivost volilnega rezultata visoka. Toda prav to je povečalo vpliv politične sredine, skrajneži z leve in desne pa so pogoreli.

S političnoekonomskega vidika so pomembni nekateri drugi poudarki. Francija je v razmeroma slabem gospodarskem položaju. Stopnja gospodarske rasti je z 2,5 % slabša kot v Italiji, javni dolg je s 75 % BDP prek dovoljenih meja in višji kot v Nemčiji, delež državne porabe v BDP je s 54 % drugi največji v EU in takoj za Švedsko, stopnja brezposelnosti je z 9,3 % najvišja med EU 15. Po političnem polomu Jospinove socialistične vlade leta 2000 so zato odgovorni na desnici. Toda volilci so s Sarkozyjem že tretjič zapored volili desničarskega predsednika. Očitno je Sarkozyju uspelo prepričati volilce, da ima program za spremembe in želene reforme. Gospodarski položaj torej ni več determinanta političnega uspeha na volitvah.

Sarkozyjev program je čudna zmes bonapartističnega tradicionalizma, colbertinskega merkantilizma in klasičnega ekonomskega liberalizma. Izhodišče je davčna reforma, ki z nižjimi davki spodbuja podjetništvo in gospodarsko rast. Drugi vzvod konkurenčnosti temelji na reformi trga dela. Tretje vodilo sta reforma javnega sektorja in večja racionalnost državne potrošnje. Toda liberalne vrednote so sprte z njegovo politično avtoritarnostjo, podpira ekonomsko globalizacijo, čeprav nasprotuje svobodni trgovini, in želi zaščititi nacionalne podjetniške šampione. Prožnost trga dela bi rad dosegel z omejevanjem migracijskih tokov, privatizacijo bi rajši videl v šolstvu in zdravstvu kot v energetiki in industriji. V špekulativni kapitalizem bi vnesel red in moralo, z neodvisno ECB bi se pogajal glede obrestnih mer in tečaja evra ... Sarkozyjeva politična ekonomija je torej daleč od konsistentnega programa, toda tudi to ni več pomembno za volilno zmago.

Kaj je torej prevesilo volilno tehtnico? Zmagoviti Sarkozy je prikazal ravno pravo mešanico osebnostne prepričljivosti, enostavnega in razumljivega programa ter profesionalnega političnega marketinga. Socialisti z Royalovo preprosto niso premogli teh treh komponent zmagoslavne volilne formule. Francoska levica je klonila, ker ni imela jasne strategije, kdo, kaj in kako naj Francozom ponudi odrešujoče razvojne spremembe. Ni bila pripravljena na predvolilne koalicije s sredinskim Francoisom Bayroujem, program socialnih in ekonomskih reform je bil preprosto preobsežen, da bi bil prepričljiv. Ponujala je sicer simpatično žensko kandidatko, ki pa je lepše govorila kot dobro argumentirala svoje poglede.

Francoski nauki so za slovenske razmere dovolj zgovorni. Navidezno so reči neprimerljive. Francija ima polpredsedniški politični sistem, Slovenija klasično parlamentarno demokracijo. Slovenija ima na drugi strani veliko boljši gospodarski položaj z vidika dinamike rasti in makroekonomskih ravnotežij v primerjavi s Francijo. Obe državi pa pestijo podobni problemi državno vodenega gospodarstva, ekonomskega nacionalizma, liberalizacije trga dela in politično socialne sprejemljivosti želenih ekonomskih reform.

Prva lekcija je preprosta. Podobno kot v Franciji lahko tudi pri nas pričakujemo precejšnjo politizacijo in visoko mobilizacijo volilcev, negotovost volilnih izidov in strankarsko manj vezane kandidate. V politiki vse bolj prevladuje potrošniška mentaliteta sodobnega državljana, zato identiteto politikov dojema kot blagovne znamke. Peterle je dober primer takšne avtonomije in združevanja desnih strank. Levica podobno kot v Franciji zamuja in ni pripravljena sodelovati, Pahorjeve večne dileme pa so povsem zgrešene. Njegov politični kapital ima neprimerno večje donose na parlamentarnih kot na predsedniških volitvah.

Druga lekcija političnoekonomskega cikla dokazuje, da ekonomski rezultati niso povezani z volilnim uspehom. Desnica v Franciji zmaguje ob slabih ekonomskih kazalcih, podobno, kot je leta 2004 LDS izgubila volitve kljub dobrim rezultatom. Tudi leta 2008 za SDS ne bo odločilna splošna blaginja ljudi, temveč prepričljivost desnice ali levice glede vzdržnosti reform in želenih sprememb. Janševa popotnica s konzervativno revolucijo ni dobra, toda levica trenutno nima alternativnih rešitev za ekonomsko reformo socialne države. Če bo zamujala kot francoski socialisti, če ne bo pripravljena sodelovati na sredini in bo Pahor podobno simpatično neprepričljiv kot Royalova, jih čaka politični poraz.

In tretjič, konsistentnost političnoekonomskih programov je manj pomembna kot razkazovanje sposobnosti, da lahko izpeljete spremembe. Spomnimo se Blaira sredi devetdesetih. Imel je najbolj dodelan program, toda zmagal je zaradi vlade v senci. Sarkozy je bil prepričljiv zaradi razumljivih ukrepov glede varnosti, zaposlovanja in gospodarske rasti. Volilci ne marajo akademskih razprav, temveč želijo politične menedžerje, ki znajo in zmorejo voditi spremembe. To je ključ uspeha, in kdor ga bo bolje razumel, Janša ali Pahor, bo politični zmagovalec leta 2008.