Knjiga kot orožje

Trgovina z orožjem, afera Orožje, je mati vseh slovenskih afer, kot temu radi rečejo tako novinarji kot politiki. V prodajo orožja na krizna jugoslovanska območja so bila vmešani mnogi slovenski politiki, še vedno pa se zdi, da nekateri samo kot politiki, nekateri pa tudi kot podjetniki, vojni dobičkarji. Čeprav ni bila trgovina z orožjem nikoli razjasnjena, pa je botrovala mnogim drugim aferam, od spopada med policijo in vojsko do vrhunca, ko so poslanci po pretepanju v Depali vasi odstavili takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo. Da bi Frangeževo kompilacijo laže razumeli, povzemamo ključne trenutke razkrivanja trgovine z orožjem, kot jih je popisovala Mladina.

Vojaški skladišči v Borovnica in v Ložnici. Začeli sta se prazniti že poleti 1991. Vrednost orožja, ki ga je pustila JLA in ga je prodajal takratni slovenski vojaški vrh na čelu z Janezom Janšo, naj bi po neuradnih ocenah znašala več kot sto milijonov nemških mark, bolj pogumni pa se igrajo celo s številkami okoli 400 milijonov nemških mark. Uradne številke ne bodo nikoli znane. Neuradno se je govorilo, da je Slovenija orožje prodala Hrvaški, da ga je zamenjala za nafto, a se je kasneje izkazalo, da od Hrvatov država ni dobila ničesar. Koliko so zaslužili posamezniki, ne bo nikoli razčiščeno.

Brniško letališče. Konec leta 1991 se je slovensko-avstralski poslovnež Niko Oman z Ludvikom Zvonarjem, svetovalcem vlade na ministrstvu za obrambo, dogovoril za nakup orožja. Orožje se je skladiščilo v vojaškem delu letališča, čeprav so ga varovali policijski specialci. Za stike z morebitnimi kupci je bil odgovoren Franc Kosi, svetovalec vlade na notranjem ministrstvu. Vzpostavil je stike s kupci iz Bosne in Hrvaške in kupljeno orožje je nekaj mesecev nemoteno potovalo čez mejni prehod Jelšane na Reko in od tam na balkanska bojišča. Težave so se začele marca 1992. Dobaviteljem so trgovci dolgovali skoraj 8 milijonov dolarjev in vedno manj je bilo kupcev, ki so bili pripravljeni plačevati visoke cene za orožje, ki ni bilo ravno najboljše kakovosti. Marca 1992 so se na notranjem ministrstvu sestali Franc Kosi, Ludvik Zvonar in Hasan Čengić, pooblaščenec bosanske vlade za nabavo orožja. Sestanku so sledili obiska Hasana Čengića na Brniku in v Kočevski Reki ter nakupi orožja na obeh lokacijah. Kupci so orožje plačevali Francu Kosiju, denar pa naj bi končal na bančnih računih v tujini. Brnik je pomemben del orožarske zgodbe, ker naj bi pomenil tudi konec velikega prijateljstva med Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem.

Ugrabitev v Celovcu. 23. junija 1992 je ekipa pripadnikov obrambnega ministrstva in podjetnikov odpotovala v Celovec na izterjavo dolgov (šlo je za nekaj manj kot milijon nemških mark) od grškega trgovca z orožjem, ki ni izpolnil vseh dogovorjenih obveznosti. Pogovor se je končal prav nerodno, saj je ekipa, ki je želela grškega trgovca na silo odpeljati v Slovenijo, končala v avstrijskih zaporih. Zaprte slovenske državljane so reševali prek vojaške tajne službe. Očitno pa so jih reševali tudi diplomati, saj Avstrijci dogodka niso okvalificirali kot poskus ugrabitve, pač pa samo kot "prisiljenje".

Prvi članek o trgovini z orožjem v Mladini. Članek z naslovom "Dušanov misterij" je bil objavljen 10. novembra 1992, in čeprav je zgodba temeljila na navidez nepomembnem spopadu dveh tajnih služb, Janševe Vomo in Bavčarjeve VIS, se je že v naslednjih tednih razvila do neverjetnih razsežnosti.

Parlamentarna vprašanja ZLSD. 17. maja 1993 so poslanci ZLSD in LDS zastavili vladi oziroma ministru za obrambo Janezu Janši 27 vprašanj v zvezi s trgovino z orožjem. Med drugim so ga vprašali, kdo je trgoval, kdo je spremljal trgovino z orožjem, kakšna je bila njegova vloga in kakšna je bila vloga ministrstva za notranje zadeve, kam se je nakazoval denar ... Odgovorov niso nikoli dobili. Vsaj takih ne, kot so pričakovali.

Mariborsko letališče. Zdi se, da je Janez Janša "odkril" orožje v Mariboru zato, da bi "odgovoril" parlamentarcem in da bi v javnost lansiral podatke o vmešanosti Milana Kučana in Igorja Bavčarja. Orožje je "našel" 21. julija 1993 ob 10.30. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za pomoč vojski BiH in da so za orožje v Mariboru že dolgo vedeli vsi pomembni slovenski organi. Še posebej je Janša takrat zabaval z izjavo, da je orožje v Mariboru namenjeno vojaškemu udaru zoper slovenske oblasti.

Lovšinov odstop. Vodja vojaške tajne službe in domnevno glavni prodajalec orožja Andrej Lovšin je odstopil s položaja konec leta 1993. Javno pravih razlogov ni nikoli navedel, po kuloarjih pa se je govorilo, da se ni mogel več boriti s fanti iz Morisa, ki so organizirali svojo službo, ki je imela drugačne metode in bila neposredno podrejena ministru Janši. Ne glede na to, ali je to res, je dejstvo, da je 9. decembra dobil izkaznico vojaške tajne službe morisovec in Janšev prijatelj Darko Njavro, čeprav tam ni bil zaposlen in ni izpolnjeval pogojev za to delovno mesto.

Depala vas. Da, pripravljala se je akcija za omejitev gibanja bivšega morisovca, civilista Milana Smolnikarja, ki naj bi policiji in medijem dobavljal razne zgodbe in dokumente o orožarskih in tajnih poslih Janševih ljudi. Smolnikarja so zvečer 20. marca 1994 počakali, pretepli in mu poskušali podtakniti dokumente. Potem so ga odpeljali na Vomo, ki ga je že vodil Dušan Mikuš, na zaslišanje. Zaradi hudih poškodb je Smolnikar končal v Kliničnem centru v Ljubljani, v državi pa je zavladalo izredno stanje.

Janša zapusti ministrstvo za obrambo. 28. marca 1994 se je v parlamentu začela razprava o predlogu predsednika vlade, da razrešijo Janeza Janšo. Janša se je moral posloviti, saj mu pretepanja civilista niso odpustili. Pred parlamentom se je zbralo nekaj tisoč Janševih privržencev, nekateri so celo gladovno stavkali, nekateri pa še vedno trdijo, da smo bili takrat najbližje spopadu med policijo, ki je ščitila parlamentarno voljo, in morisovci, ki naj bi pod vodstvom Toneta Krkoviča živčno reagirali ob Janševi odstavitvi. Kakorkoli, stvari so potekale mirno in Jelko Kacin je zamenjal Janšo.

Janševe tiskovne konference. Trgovina z orožjem ostaja nerazjasnjena, čeprav se mnogi strinjajo, da politika nikoli ni kazala velike želje po razkritju trgovine. Ne parlamentarne komisije ne novinarji niso nikoli prišli niti do približnega konca zgodbe, je pa pod pritiskom novinarskih vprašanj Janez Janša leta 2000 napovedal, da bo vse razkril na seriji tiskovnih konferenc. In kaj se je zgodilo? Zadnje tiskovne konference, kjer naj bi res vse povedal, ni nikoli sklical.