Velika politična igra in čudaška pogajanja

Vlada, Hit in ameriška zabaviščna korporacija Harrah's so v začetku tedna podpisali pismo o nameri, ki odpira vrata največji tuji investiciji v Sloveniji. Poslovna ideja megazabaviščnega igralniškega centra je stara več kot deset let, možnost tujega lastništva in poslovnega partnerstva v igralništvu pa je novost. Vse skupaj zahteva dokončno modernizacijo vladne politike do igralniške industrije. Toda pristop je tvegan in vlada očitno ni povsem dorasla velikosti in pomembnosti projekta.

Temelj zadreg je očitno še vedno slabo razumevanje igralniške industrije. Ameriška igralniška družba Harrah's je očitno ocenila, da je lokacija zaledja Nove Gorice zrela za veliko naložbo, ker ponuja pet prednosti. Tu deluje Hit kot eden najboljših evropskih ponudnikov igralniških storitev, streljaj daleč so trženjsko večno privlačne Benetke, igralniški gostje med Muenchnom in Milanom sodijo med najbogatejše Evropejce, letalski prevozi so na svetovnih trgu izjemno poceni, stroški investicije in delovanja igralniškega centra pa so pri nas nižji stari EU. Igralniški hotelski kompleks bo spominjal na tiste s Streepa v slavnem Las Vegasu. Igralnica ima v ogromnem hotelskem kompleksu omejeno funkcijo. Zaseda parter hotela in pomeni prehod v trgovinske in zabaviščne hotelske ulice, ki privabljajo igralce in druge turiste. Tu ne prevladujejo dnevni gosti, kot na primer v sedanjih Hitovih igralnicah, temveč hotelski gosti, ki poleg igre izkoriščajo prednosti dodatne turistične ponudbe. Igralništvo je zgolj molzna krava, ki finančno napaja druge turistične storitve. Koncentracija igralniške in druge turistične ponudbe, predvsem pa ekonomika velikega obsega in dober marketing omogočajo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno turističnih storitev. To pa je zmagovita formula, na katero stavijo Američani povsod, kjer se pojavijo.

Slovenska vlada je imela s takšnim razumevanjem igralništva velike težave že v preteklosti in pri tem ji niso pomagale niti sklepi lastne turistične strategije niti podjetniški uspehi Hita. Liberalizacija igralniškega trga in spremembe zastarele igralniške zakonodaje so kajpada nujne za razvoj dejavnosti. Toda obe spremembi, povečanje lastniškega deleža pravnih oseb z 20 na 49 odstotkov in prepolovitev davčnih bremen v novi obliki koncesije, nista dobri. Sporno je že samo izhodišče. Država očitno partikularne zahteve ameriških poslovnih partnerjev pri tem poslu spreminja v splošno zakonodajno prakso.

Pri lastnini bi bilo najbolje, če bi lastniške deleže povsem sprostili in jih ne bi omejevali na 49 odstotkov. Edina prava varovalka državnih interesov bi moralo biti solastništvo regije ali druge lokalne skupnosti, ki pa ga v vladnem predlogu ne omenjajo. Toda prav to je po nemškem zgledu bistveni element zastopanja regionalnih oziroma lokalnih javnih interesov. Še večja napaka pa je različno obdavčenje igralniških koncesij. Hitova obdavčitev bo enkrat večja kot obdavčitev skupnega podjetja. Napovedani ukrep najprej krši načela davčne enakopravnosti in nevtralnosti. Poleg tega pa logika Lafferjeve krivulje, ko nižje davčne stopnje povečujejo obseg poslovanja in davčne prihodke države, velja enako za Harrah's kot tudi za Hit.

Vladni ukrep bo tako neposredno prizadel konkurenčni položaj Hita, in to ne glede na njegov lastniški delež v skupni družbi. Z veliko verjetnostjo bodo po dogovoru skupno družbo vodili ameriški menedžerji. Nobena skrivnost ni, kako prek mehanizma internih cen poteka prelivanje dohodkov in optimiranje davčnih bilanc takšnih mešanih družb. Hit se lahko na skupnem igralniškem trgu rešuje samo z repozicioniranjem svoje tržne ponudbe, koncentracijo na dnevne goste in diferencirano politiko cen. Za vse to pa potrebuje večjo akumulacijo, ki jo dolgoročno ogrožajo prav konkurenčno neprimerljivi davki države. Vladni davčni ukrepi so s tega vidika povsem nasprotni domačim interesom igralniške industrije, ki jo na drugi strani navidezno ščiti z lastninskim delom istega zakonodajnega dokumenta. Čudna ekonomska logika in slaba učna ura iz politike konkurence.

Velika politična igra in čudaška pogajanja so pri tem povsem izključila turistično gospodarstvo. Vladni argumenti, da zamujajo s projektom, ker so poslovni partnerji dejansko repozicioniralil projekt od pretežno igralniškega k bolj turistično zabaviščnemu kompleksu, so naslednja neumnost. Ameriški tip igralnice z natančnim razmerjem med igralniško in neigralniško ponudbo je preprosto poslovni standard, o čemer ves čas govorijo tudi skopi podatki zabaviščnega centra. Američani so kvečjemu vseskozi racionirali turistični del in ne nasprotno. Seveda ostaja skrivnost, zakaj se vlada z zavlačevanjem odpoveduje visokim oportunitetnim izgubam pri davčnih prihodkih, na katere toliko stavi v prihodnosti. In zakaj kljub povečani pomembnosti turističnega dela projekta v pogajalsko ekipo ni privabila državnega sekretarja za turizem.

Toda prav prispevek igralniškega megacentra k celoviti turistični ponudbi Slovenije in prepoznavnosti države kot turistične destinacije pomeni največjo prednost tega projekta. Ekonomisti igre povezujemo z ekonomskimi učinki. Toda enako pomembno je spoznanje, da je nagnjenost do igranja, spekulativnosti in dobičkov antropološka in družbena stalnica, del navidezno protislovnega socialnega kapitala ljudi. Vendar politiki in religijski hrami tega nikoli niso dobro razumeli. V evropski tradiciji so igre na srečo pod nadzorom države, čeprav postajajo v zadnjem obdobju vedno bolj družbeno sprejemljive. Regulacija je zato po tradiciji vzporednica liberalizacije. Igralništvo namreč ni brez negativnih vplivov. Tu so tradicionalni moralni zadržki, ki izgubljajo pomen v sodobnem igralništvu. Pomembnejši so nekateri psihološki učinki odvisnosti, socialni vidiki pretiranega tveganja igralcev in vsi drugi negativni zunanji učinki, ki ga bizinis velikega obsega prinaša v omejena lokalna okolja. Toda reči so rešljive in koristi presegajo škodo, ki nedvomno nastaja.

Svet postaja nekakšna družba tveganj in globalizacija nam prinaša igro interesov in moči. Igre so vse, kar nas obkroža, in večina tistega, kar počnemo sami. Igra je način politično-ekonomskega življenja. Očitno se politika igralništva boji, ker dejansko v njem živi.