Panično sproščanje

Zbor za republiko (ZZR) se je po dveh letih prebudil iz zimskega spanca in ugotovil, da Slovenija še ni dovolj "sproščena". Zato je sklical še eno od svojih javnih tribun in jo posvetil "sproščanju". "Sproščanju" slovenske politike, gospodarstva, šolstva in predvsem medijev ... Da se ne bi sprenevedali, je gonilni motor ZZR Peter Jambrek že pred samim zborovanjem nazorno opisal, kakšno "sproščanje" imajo v mislih. Po njegovem je Slovenija do neke mere sicer že "sproščena", na nekaterih področjih, recimo pri odločanju predsednika Janeza Drnovška, še celo preveč, "sistemsko gledano pa smo morda na četrtini, tretjini poti, vsaj en mandat še potrebuje ta vlada, da vsaj približno sanira dvanajst let nesproščenosti na petdeset let diktature". Vlada torej potrebuje še en mandat. In zakaj se je ZZR, ki ga njegovi člani striktno predstavljajo kot civilnodružbeno gibanje in nikakor ne kot podaljšek sedanje vlade, prebudil ravno zdaj? Tajming ne bi mogel biti boljši. Podpora Janševi vladi je prav zdaj dosegla najnižjo točko v svoji zgodovini. In nekaj je bilo pač treba storiti. Nujno.

Uvod v "sproščanje" sicer ni potekal povsem po načrtih, saj je preddverje Cankarjevega doma zasedla množica študentov, ki so dali zbranim vedeti, da odločno nasprotujejo posegom v visokošolski prostor, ki si jih je zamislila vlada. "Mi študiramo, elita profitira," je pisalo na transparentih, mimo katerih so hodili udeleženci javne tribune, skoraj vsi desetletja starejši od protestnikov. "Še en mandat, Slovenija še ni dovolj sproščena," so študentje parafrazirali Jambrekove besede. Seveda ni naključje, da so si študentje poleg premiera Janše in visokošolskega ministra Zupana najbolj privoščili prav Jambreka, saj je ta soustanovitelj dveh zasebnih fakultet in je obenem tudi soavtor besedila, na podlagi katerega naj bi v prihodnje uredili slovensko visoko šolstvo. Tako so si trije protestniki nadeli njihove maske in po ramenih masirali druge študente, da bi bili bolj sproščeni, obenem pa so od njih pobirali denar. Dva pomembnejša člana ZZR, urednik Nove revije Niko Grafenauer in še en soavtor tako kritiziranega visokošolskega zakonskega besedila, Tone Jerovšek, ki sta sedela tik poleg študentskega protesta, nista bila videti najbolj zadovoljna.

A še preden se je v nabito polni Linhartovi dvorani začelo zborovanje, so bili protestniki pozabljeni. Občinstvo je, tako kot je na ZZR v navadi, stopilo skupaj. "Kar sedite, bomo skup navijal!" sta mi dala vedeti starejša gospoda. Kljub temu da naj bi bil dogodek civilnodružbene narave, so prve vrste zapolnili visoki gostje iz vlade, ministri Dimitrij Rupel, Andrej Bajuk, Jure Zupan, Vasko Simoniti in Milan Zver, ki mu je za ovratnik tokrat dihal nekdanji prvi policaj Marko Pogorevc, tam je sedel tudi direktor TV Slovenija Jožko Možina, pa poslanca SDS Branko Grims in Alenka Jeraj, pa kandidat za predsednika republike Lojze Peterle in predsednik opozicijske SD Borut Pahor, ki je bil pravzaprav edini s politične levice, ki se je odzval povabilu na sproščanje. Vabljena sta bila tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan in sedanji predsednik Drnovšek, a se nista odločila nastopiti pred množico, ki je na prejšnjih tovrstnih srečanjih nastope tistih, ki so imeli drugačna prepričanja, praviloma pospremila z glasnim negodovanjem in celo žvižgi.

Tokrat je prireditev minila v znamenju aplavzov. Najprej ga je dobil Jambrek, ki je odprl javno tribuno, nato akademik Janko Kos, ki je sprožil pravi val spominov na Jožeta Pučnika, ključni problem pa je prepoznal v notranji nesproščenosti, potem ga je dobil še Grafenauer, ki je zavrnil insinuacije, da naj bi bili pobrateni z vlado: "To ni nobena apologetska inštitucija za nobeno oblast." A kljub začetnim umirjenim tonom se je izkazalo, da bomo vendarle tudi tokrat priča predvsem kritiziranju politične levice in opravičevanju politične opcije, ki je trenutno na oblasti. Kaj drugega pa bi navsezadnje lahko pričakovali od štirih ministrov, ki so dobili besedo? Verjetno ne, da bodo kritizirali sami sebe. Sicer pa je še posebej izstopal referat z naslovom Resnica in pravna država, za katerega je Tone Jerovšek dobil kar nekaj aplavzov, verjetno zato, ker je v njem obračunal z vsemi, s katerimi bi obračunala tudi dvorana. Za začetek s politično levico, ki po njegovem ne spoštuje pravil poštene politične tekme in ogroža pravno državo, nato z nasprotniki poimenovanja brniškega letališča po Jožetu Pučniku, za konec pa še s tistimi, ki se vpletajo v njegovo lastno delovanje. Torej s tistimi, ki kritizirajo vladni nadzor Sove, pri katerem je sodeloval tudi sam, in s študenti protestniki, ki kritizirajo njegovo avtorsko delo in ki verjetno niti ne poznajo stvari, o katerih govorijo. Za vso to nesproščenost pa so seveda v največji meri krivi mediji, ki kljub dveinpolletnemu trudu, da bi jih "uravnotežili", še vedno niso dovolj refromirani. Nasprotno, še vedno naj bi bili "v službi poudarjanja neresnic, ki jih generirajo z dnevnim vzdrževanjem, ki ima za cilj ustvarjanje psihoze in latentne napetosti v družbi". Jerovšek je nato na plan potegnil kronski dokaz, izvod Dela od prejšnjega dne, ki je več kot pol strani naslovnice posvetil Pahorju. Začuden nad tem, da je časopis, ki se ga je oprijela etiketa provladnega, toliko prostora posvetil predsedniku največje opozicijske stranke, se je postavil v vlogo urednika in ugotovil: "To ni objektivno poročanje, pač pa propaganda za Pahorja." To, da se čez vikend ni dogajalo nič pomembnejšega, kot je bilo razpravljanje SD o morebitni Pahorjevi kandidaturi na predsedniških volitvah, ni bilo pomembno. Jerovšek je nato Peterletu svetoval, kako naj se prebije na naslovnice: "Oprostite, g. Peterle, ali ne bi bilo pametno, da tudi vi sporočite, da se še niste odločili?" In potem je nekdo iz publike zaklical: "Tone, predsednik!"

Jerovškov govor je dodobra razkril, zakaj se je ZZR dejansko zbral. Najprej zato, da bi povedal, da so za vse, kar je v tej državi narobe, krivi drugi. Ne le Jerovšek, tudi drugi govorci so imeli veliko povedati čez levico. Izstopal je predvsem kulturni minister Simoniti, ki je v govoru obračunaval s SD in njenimi člani, ki so se šli "čudne volitve po pošti", kjer je eden izmed "kupljenih" poslancev "pozival celo nacijo proti drugi naciji", neki drugi poslanec pa je pozival na barikade proti Romom ... Da so slednje v veliko večji meri počeli tudi njegovi strankarski kolegi, je seveda zamolčal. ZZR se je zbral tudi zato, da bi kljub vsakokratnim obljubam, da bodo tudi kritični do oblasti, pohvalil uspehe sedanje vlade. Najbolj so izpostavljali trenutno dobro gospodarsko situacijo. Seveda ni šlo niti brez poudarjanja patriotizma. Govorci so drug za drugim poudarjali, da je Pučnik simbol slovenske samostojnosti, povezovalec Slovencev v skupno državo, da je, kot se je izrazil Jerovšek, "bistveno več kot De Gaulle za Francoze ali Kennedy za Američane, ker onadva nista ustvarjala države", minister Rupel pa je nastavil celo osnutek teze, da bi lahko po njem poimenovali glavno mesto. Tudi mimo reform niso mogli, čeprav te na gospodarskem in socialnem področju veljajo za polom Janševe vlade, so pa zato toliko več povedali v podporo napovedanim visokošolskim reformam. Omeniti je bilo seveda treba še kulturni boj, pa malo pokoketirati s cerkvijo, saj je bil med uvodničarji tudi moralni teolog Ivan Štuhec ... in seveda, zavzeti kritični odnos do medijev, da le ne bi priznali, da je v zadnjih dveh letih in pol prišlo do "uravnoteževanja", ki pa še vedno ni dovolj temeljito ... Vse te teme so seveda tipična orodja, ki jih pri iskanju in vzdrževanju svoje podpore uporabljajo tudi republikanci v ZDA. Gre za teme, s katerimi tako dolgo provocirajo javnost, da na koncu obveljajo za resnice, pa četudi to niso. Gre za trike, s katerimi se ustvarja panika, "nesproščenost", da bi se potem lahko navidezno ustvarjala "sproščenost". Ker pa se je vladi "na četrtini, tretjini poti" ustvarjanja te "sproščenosti" v politiki, gospodarstvu, šolstvu in predvsem medijih hudo zalomilo, je bilo treba vse te teme na hitro spet združili, seveda na javni tribuni ZZR, da bi spet ustvarili vtis, da se vlada trudi in da potrebuje le še malo več "sproščenosti". Le še en mandat.

Ob koncu triurnega zborovanja je Peter Jambrek spet obljubil, da bo ZZR naslednjič tudi kritičen do oblasti. Tokrat pa res. Menda že jeseni. V torek pa je bilo v Cankarjevem domu slišati le dva res kritična glasova. Predsednik SD Borut Pahor je množici povedal, da je že leta 2004 napovedal, da bo prišlo do spremembe oblasti, ker je bila takratna koalicija po eni strani vpletena v vse pore življenja, ker je bila torej "nesproščena" in ker po drugi strani ni imela političnega koncepta, ki bi znova prepričala volilce. Zdaj pa se bi se lahko sedanji vladi zgodilo podobno, saj v času enormne gospodarske rasti beleži najnižjo podporo. Pahorjev nastop je bil seveda pričakovan. Zato pa je s tako rekoč edinim disidentskim nastopom presenetil predsednik Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot, ki je stopil za govorniški pult in umirjeno prebral peticijo članov društva proti zastraševanju in kršenju svobode do izražanja, ki je nastala, potem ko je predsednik uprave Dela Danilo Slivnik, ki je prišel na položaj s pomočjo sedanje vlade, sankcioniral predsednika novinarskega aktiva in sindikata na Delu, ker sta si drznila javno kritizirati svojo medijsko hišo. Žabot je na koncu vodstvo ZZR pozval, naj izjavo, ki ima že prek 360 podpisnikov, posreduje tudi njenim naslovnikom. Potem je zapustil govorniški pult in dobil najšibkejši aplavz tistega večera. Kritičnega glasu tokrat res ni nihče izžvižgal. So ga pa hitro "uravnotežili". Pesnik Jože Snoj je namreč povedal, da je pisateljsko društvo vedno branilo in ščitilo svobodno misel, a je imelo kljub vsemu selektivni odnos do problemov. Danes pa je "le" še "cehovska organizacija, ki najbrž tudi zato tako plodno sodeluje s sindikalisti".